Zdravniška zbornica glede evtanazije in pomoči pri samomoru: ne moremo biti kot obveza vpleteni v nekaj, s čimer se tudi strokovno ne strinjamo

Vodstvo Zdravniške zbornice Slovenije (ZZS) je danes na novinarski konferenci predstavilo stališča do predloga Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ). V odboru opozarjajo, da poskuša predlog zakona v nasprotju s pravno ureditvijo v Sloveniji in v svetu vzpostaviti poklicno dolžnost zdravstvenih delavcev in sodelavcev, izrecno zdravnikov, sodelovati v postopkih pomoči pri samomoru in evtanaziji.

Predsednik odbora za pravno-etična vprašanja pri ZZS dr. Peter Golob je poudaril, da se je odbor na zadnji seji v celoti strinjal z etično oceno Komisije za medicinsko etiko (KME). Ta je dejala, da bi zakon uvedel stanje, ko bi zdravniki ravnali skladno z zakonom, a v nasprotju z etičnimi načeli svojega poklica, neusklajenost med poklicno etiko in prakso pa bi se še okrepila, kar da ne more imeti dobrih posledic. 

Mnenje komisije za medicinsko etiko

Kot je poudarila KME, predlog zakona kot ključni pogoj za prekinitev življenja navaja neznosnost trpljenja v povezavi z različnimi bolezenskimi stanji ali prizadetostmi, vzrok trpljenja pa pri opredelitvi njegove neznosnosti ni odločilen.

»Podoba trpljenja je od primera do primera različna, povsem osebna izkušnja. V njem se ob somatskih prepletajo eksistencialni, socialni, emocionalni in drugi vzroki. Kar je za nekoga neznosno, je za drugega znosno, presoja drugih, tudi najbližjih, pa je vedno tvegana. Na stopnjo trpljenja vplivajo tako bivalne razmere kot odnosi v družinah, ki se med seboj močno razlikujejo,« opozarja komisija.

Zato komisija dvomi, da se bodo bolniki za prekinitev življenja, čeravno na videz svobodno, vselej odločali brez zunanjih vplivov ali pritiskov. Izsiljene želje po smrti se bodo končale z umori bolnikov, ki jih ne bo mogoče obravnavati kot prostovoljno končanje njihovih življenj.

Kaj je vloga zdravnikov?

Odbor za pravno-etična vprašanja pri ZZS svari, da so med razlogi za prošnje za pomoč pri končanju življenja ali evtanazijo navedena tudi stanja, ki potrebujejo tehtanje, o tehtanjih pa lahko odločajo le osebe, ki ne nasprotujejo zakonu, »kar je približno enak etični zdrs, kot če bi pri tem sodelovale le osebe, ki nasprotujejo takim ravnanjem«. Vsebinska presoja bo zelo težka, istočasno pa so osebe, ki so kompetentne za odločanje o nekih stanjih, zaradi svojega morebitnega stališča izključene iz odločanja, s tem pa je tudi njihova poklicna kompetentnost zamejena, je nadaljeval Golob.

Predsednica ZZS dr. Bojana Beović pa je poudarila, da zdravniki v povezavi s pomočjo pri končanju življenja razpravljajo zlasti o tem, kje je vloga zdravnika v takem procesu »bodisi glede na predlagani osnutek zakona bodisi na načelni ravni, saj ne želimo in ne moremo biti kot obveza vpleteni v nekaj, s čimer se tudi strokovno ne strinjamo«. Prav tako se pogovarjajo o opozorilih zdravniške stroke splošni javnosti, kaj vse se lahko v povezavi s tem zakonom zgodi, kajti »ker zdravniki poznamo situacije trpljenja in umiranja, smo dolžni javnost seznaniti z vsemi možnimi odkloni«.

Odbor zato zaključuje, da ni moč govoriti o skladnosti pomoči pri samomoru in skladnosti evtanazije s pravili zdravniške stroke in s pravili zdravniške etike, in meni, da »skladnosti« ne more določiti zakon. Poskusa z zakonom določiti pomoč pri samomoru in evtanazijo kot »dolžno poklicno ravnanje« OPEV ne more razumeti drugače kot prisilo poklica. Temu pa odločno nasprotuje. Odbor meni, da nihče ne sme z zakonom določiti, da sta pomoč pri samomoru in izvajanje evtanazije dolžni (poklicni) ravnanji kogarkoli.

Problematični deli zakona

Peter Renčel, vodja Oddelka za pravne zadeve pri ZZS, je včeraj na strokovnem posvetu predstavil osnutek predloga Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Pri tem je izpostavil določene problematične oziroma nedorečene dele zakona. 

Obstoječi Zakon o pacientovih pravicah zdravniku namreč nalaga aktivno obveznost, da mora poskusiti pacienta prepričati v zdravljenje in se mora po potrebi obrniti tudi na njegove ožje družinske člane. ZPPKŽ pa teh aktivnosti zdravniku ne nalaga. Določa le, da zdravnik oziroma zdravstveni delavec ne sme pacienta spodbujati k uveljavljanju pravice do končanja življenja.  

Po predlogu ZPPKŽ o upravičenosti pacienta do PPKŽ odloča komisija, ki mora pridobiti predhodno mnenje lečečega zdravnika, neodvisnega zdravnika in psihiatra. Neodvisni zdravnik ne sme uveljavljati ugovora vesti, biti v podrejenem ali nadrejenem razmerju z lečečim zdravnikom ter biti v razmerju do pacienta neodvisen. A zakon nima nobenih varovalk, ki bi komisiji nalagale pripravo širšega nabora strokovnjakov. Zato obstaja tveganje, da bi si komisija izbrala samo nekaj zdravnikov, s katerimi bi aktivno sodelovala in ki bi bili evtanaziji naklonjeni. 

Pacientovo sposobnost odločanja o sebi po ZPPKŽ ocenjuje psihiater. V primeru dvoma o resničnosti pacientove izjave volje, ki je bila podana ob začetku postopka, se postopek lahko tudi prekine. Vendar pa v primeru pacienta, ki bi sposobnost odločanja o sebi izgubil tekom postopka in izvedbi evtanazije kasneje aktivno nasprotoval, zakon ustavitve postopka ne predvideva, v kolikor psihiater ne bi podal mnenja, da je pacient sposoben odločati o sebi. To bi lahko privedlo do situacije, ko bi se evtanazija izvedla na osebi, ki bi ji aktivno nasprotovala.

Pomen paliativne oskrbe

Dr. Maja Ebert Moltara, vodja oddelka za akutno paliativno oskrbo Onkološkega inštituta Ljubljana, pa je na strokovnem posvetu predstavila izkušnje onkologov z umirajočimi, kjer je skušala odgovoriti na vprašanje, kaj si umirajoči pacienti želijo. 

Dotaknila se je pojma trpljenja, ki je, gledano z različnih vidikov, različno. Trpijo namreč tako bolniki, svojci kot zdravstveni delavci. Trpljenje je zato potrebno postaviti v kontekst širše družbe, ki trpljenje vidi kot nekaj, čemur se je potrebno izogniti. Pri tem je izpostavila različno dojemanje trpljenja dveh bolnic, kjer iz njunih odgovorov težko ugotovimo, kdo bolj trpi.  

Izpostavila je, česa se bolniki v zadnjem obdobju svojega življenja najbolj bojijo. Ne želijo si umreti v bolečinah, pogosto si želijo umreti doma in ne v bolnišnici. Mnoge pa je najbolj strah, da bi bili svojim bližnjim v breme. Mnogi pacienti po odpravi bolečine o evtanaziji več ne govorijo. V primeru boljše razvite paliativne oskrbe je prepričana, da bolečina ne bi bila pomemben dejavnik odločanja, zlasti v očeh zdravstvenega osebja.  

Občutek, da je pacient v breme, je prisoten pri mnogih pacientih, ne glede na zagotovila svojcev, da to ne drži. Ta občutek sproža močno željo pacientov po končanju svojega življenja. Zato je nujna podpora svojcem, da bodo zmogli pacientom nuditi podporo v zadnjem obdobju njihovega življenja. Kvalitetna paliativna oskrba bi tako morala biti prioriteta zdravstvenih delavcev. 

https://www.youtube.com/watch?v=sUf6M3pVDdA&t=432s