Zdravniki so jasni, da predlog zakona o pomoči pri samomoru nasprotuje humanističnim načelom in promovira »de facto umor«

Danes opoldne je potekala novinarska konferenca o stališču zdravništva do predloga zakona o prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ), ki so ga predstavniki društva Srebrna nit prejšnji teden vložili državnemu zboru, saj so zbrali nekoliko več kot potrebno število podpisov. Peticijo je podpisalo 5513 oseb.

Konference so se udeležili predsednik Slovenskega zdravniškega društva (SZD) Radko Komadina, predsednica Zdravniške zbornice Slovenije (ZZS) Bojana Beović, predsednik komisije za medicinsko etiko Božidar Voljč, predsednik Slovenske medicinske akademije Pavel Poredoš in predstojnik Katedre za medicinsko etiko na ljubljanski medicinski fakulteti Štefan Grosek.

Ministrstvo za zdravje naj bi danes zdravništvo zaprosilo, da se do predloga opredelijo. Kot poroča Dnevnik, izmed koalicijskih strank konkretni predlog trenutno podpira le Levica, idejo kot tako, a ne pričujočega predloga, pa podpirajo v SD.

V Gibanju Svoboda naj razprave o tem še ne bi opravili. Obe opozicijski stranki, NSi in SDS, predlogu nasprotujeta.

Zdravništvo se je na konferenci jasno opredelilo, da predlogu večinsko nasprotujejo.

Pogoji preširoki že zdaj, glede na prakse drugih držav pa se po uzakonitvi širijo

Beovićeva je opozorila na to, da so v predlogu pogoji za zaprositev za evtanazijo zelo široki ter da izkušnje drugih držav, ki so pomoč pri samomoru uzakonile, kažejo, da se pravica z leti širi: »Če preračunamo število ljudi, ki se odločijo za tak postopek na Nizozemskem, na slovenske razmere, bo to v začetku pomenilo 300, čez 20 let pa 1000 smrti letno.«

Pravi, da predlog zakona omogoča, da posameznik zaprosi za pomoč pri samomoru ne glede na starost in na podlagi lastne presoje kronične bolezni: »Zakon s tem nagovarja ljudi, predvsem starejše pa tudi invalide, da izhoda iz trpljenja ne iščejo v pomoči in v medgeneracijskem sodelovanju, ampak v aktivnem končanju svojega življenja.«

Da Slovenija trenutno ni ne finančno ne organizacijsko zmožna nuditi vsem dostopne dolgotrajne oskrbe in paliativne medicine, je po mnenju Zbornice še toliko večji razlog za skrb.

Prav tako je opozorila na to, da so takšne države v manjšini in da ne gre za (skoraj) univerzalno pravico: navaja, da se je za podobne, a še zdaleč ne tako radikalne zakone do sedaj odločilo zelo malo držav. Poredoš je opozoril na to, da zdravniki niso bili zares vključeni v pripravo predloga.

Zdravniška zbornica je tako pozvala k umiku zakona in nadomestitvi z ukrepi, ki bi izboljšali stanje ranljivih.

Grosek: Medicinska fakulteta mora vzgajati načelo ohranjanja in ne uničevanja človeškega življenja

Grosek s Katedre za medicinsko etiko na medicinski fakulteti v Ljubljani je dejal, da predlog zakona nasprotuje humanističnim načelom in zgledom tradicije učiteljev medicine, ki jo je potrebno nadaljevati. Izpostavil je, da je naloga medicinske fakultete, da mlade študente in bodoče zdravnike uči tradicijo ohranjanja in ne uničevanja življenja, brez takšne miselnosti pa da si ni mogoče zamisliti stare in sodobne medicine. Dejal je, da ostro zavrača misel, da bi s takšno miselnostjo okužili bodoče zdravnike.

Zavezanosti zdravnikov k ohranjanju človekovega zdravja in življenja se je pridružil tudi dr. Komadina (SZD) ter poudaril, da je predlagani zakon v popolnem nasprotju s to zavezo. Tudi dr. Voljč (KME) je opozoril, da bi ukazonitev takšnega predloga prinesla prekoračitev meje med naravno smrtjo in usmrtitvijo, od katere ni povratka.

Komadina je spomnil na to, da razvoj znanosti in tehnologije bistveno manjša trpljenje in proizvaja človekovo pričakovanje hitrega in nebolečega konca, ki pa ni nujno to, kar ga dejansko čaka: »Smrt je neizbežen del človekovega življenja. Z razvojem medicinske znanosti in tehnologije se kakovost človekovega življenja bistveno spreminja, s tem pa tudi pričakovanja ljudi ob koncu življenja brez bolečin in trpljenja ob ohranjenem človeškem dostojanstvu. Zato nastaja želja po hitri, 'dobri smrti' /…/«

Komadina pritrjuje temu, da ima bolnik pravico do samostojnega odločanja pri izbiri poti zdravstvene oskrbe ter do vnaprej izraženih želja v obdobju, ko ne bo sposoben samoodločanja – hkrati pa to ne pomeni, da ima pravico od zdravnika zahtevati pomoč pri samomoru.

Pavel Poredoš: Ta zakon so pripravili ljudje, ki nimajo znanja o umiranju in trpljenju

Poredoš je za Domovino povedal, da so pri pričujočem predlogu bistvene tri točke, ki bi jih javnost morala poznati.

Ocenjuje, da so zakon pripravljali nemedicinski strokovnjaki, ki nimajo informacij o umiranju in trpljenju bolnikov. »V svoji praksi v več kot 40 letih nisem naletel na enega samega bolnika – čeprav sem bil ob številnih umirajočih – ki bi me prosil za pomoč pri samomoru. Predlagatelji govorijo o nečem, česar očitno ne poznajo.« Opozoril je, da imamo danes številne možnosti blažitve trpljenja in da zato po večinskem mnenju zdravništva trpljenje ne more biti razlog za umetno in namerno povzročeno smrt oziroma za to, kar je, kot pravi, de facto umor.

Poudaril je, da so ga zmotili materialni interesi, saj da predlog vsebuje izračune, koliko naj bi stala usmrtitev, medtem ko naj bi bila dolgotrajna oskrba mesečno nekajkrat dražja. »Oskrba terminalno bolnih je ne glede na strošek naša etična dolžnost, čeprav drži, da moramo okrepiti paliativno in dolgotrajno oskrbo.«

Kot zadnjo točko je izpostavil zlorabe pravice do pomoči pri samomoru v drugih državah. Omenil je, da naj bi bilo denimo v Belgiji 10–30 % evtanazij opravljenih brez soglasja bolnikov, torej pri psihiatričnih bolnikih, dementnih, tudi otrocih, ki ne morejo soglašati zaradi zdravstvenih omejitev. Skrbi ga tudi vse pogostejša praksa evtanazije tistih, ki so naveličani življenja, utrujeni: »Temu, da obstajajo zlorabe s strani svojcev t. i. naveličanih, priča dejstvo, da se ponekod število opravljenih evtanazij poveča pred dopusti.«

Zaključil je z družbeno odgovornostjo: »Danes imamo možnosti pomagati trpečim – res pa je, da gre pri tej debati pogosto za duševno trpljenje mnogih starejših posameznikov, ki so odrinjeni od doma, iz družbe in se počutijo kot nadloge, izolirani.«