»Zavezniki« so bombardirali tudi Domžale (14. del)

27. februarja 1945 je bil najbolj črn dan za Domžale in Domžalčane v vsej štiriletni drugi svetovni vojni. Ob 15. uri in 15 minut so »zavezniški« lovci, tako imenovani titovci, napadli Domžale. Iz dobenske strani je proti Šumberku nizko priletelo več hitrih lovcev.

Stane Stražar iz Domžal je bil vrhunski krajevni kronist, avtor številnih obsežnih knjig o zgodovini širšega območja Domžal. V zadnji od njih, ki ima naslov Domžale, mesto pod Goričico (izdali so jo sorodniki leto po njegovi smrti, Škocjan pri Domžalah, 1999), je opisal tudi »zavezniško« uničevanje v Domžalah. Takole je napisal (str. 552–553): »Nekaj dni pred bombnim napadom je nad Domžalami zakrožilo zavezniško izvidniško letalo. Kmalu potem so domači aktivisti celo napovedali, da bodo Domžale bombardirane. Pričakovali so predvsem napad na domobransko in nemško policijsko postojanko, o čemer se je že prej veliko govorilo.« 

Bombardiranje Domžal 

»Torek, 27. februarja 1945, je bil najbolj črn dan za Domžale in Domžalčane v vsej štiriletni drugi svetovni vojni. Ob 15. uri in 15 minut so zavezniški lovci, tako imenovani titovci, napadli Domžale. Iz dobenske strani je proti Šumberku nizko priletelo več hitrih lovcev. Letela so vzporedno, na južni in severni strani Ljubljanske ceste ter naprej ob današnji Karantanski cesti proti Šumberku. Da bi iznenadili stražarje v opazovalnem stolpu na nemški postojanki, so najprej že od daleč udarili nanje s streli iz strojnic. Letalo, ki je letelo na južni strani Ljubljanske ceste čez kulturni dom, je prvo 50-kilogramsko bombo odvrglo na Frnihtovo hišo, kjer je tedaj gospodaril Franc Steinar. Hiša je bila razdejana, škoda velika, žrtev pa na srečo ni bilo. Druga bomba je zadela opazovalni stolp na strehi sedanje občinske upravne stavbe, kjer je bila nemška postojanka z radijskim oddajnikom. Tu sta bila ubita dva nemška vojaka, opazovalca. Nekateri so govorili celo o več mrtvih.« 

»Velika sreča pa je bila, da bomba ni padla na dvorišče med sedanjo občino in Kovinarjem, kjer je bilo uskladiščeno veliko streliva. Če bi prišlo do eksplozije, bi bile posledice katastrofalne, porušen bi bil večji del Domžal in žrtev med vojaki in civilnim prebivalstvom bi bilo veliko več.« 

Od takrat je tu prehod 

»Velika sreča pa je bila, da bomba ni padla na dvorišče med sedanjo občino in Kovinarjem, kjer je bilo uskladiščeno veliko streliva. Če bi prišlo do eksplozije, bi bile posledice katastrofalne, porušen bi bil večji del Domžal in žrtev med vojaki in civilnim prebivalstvom bi bilo veliko več. Tretja bomba je zadela stanovanjsko stavbo, delavnico in trgovino z elektromaterialom Antona Grilja ob križišču sedanje Savske in Karantanske ceste. Najbolj je razdejala stanovanje 62-letnega Maksa Dajčmana, ki je bil tudi sam žrtev napada. Hkrati sta bili v stanovanju ubiti njegova enaintridesetletna hčerka Marija, poročena Žitko, in njena še ne enoletna hčerka Marija Žitko. Maksova žena, ki je šla k sosedu Jarcu po kruh, pa je ostala živa. Zelo je bilo razdejano sosednje stanovanje, kjer je stanovala družina Vinka Okršlarja. Čeprav so bili domači med napadom v stanovanju, so vsi preživeli. Električni material v podrti trgovini je bil ves uničen, samo žarnice so ostale cele. Trgovine in stanovanja nad njo potem niso obnovili. Od takrat je tu prehod.« 

»Bomba je razdejala stanovanje 62-letnega Maksa Dajčmana, ki je bil tudi sam žrtev napada. Hkrati sta bili v stanovanju ubiti njegova enaintridesetletna hčerka Marija, poročena Žitko, in njena še ne enoletna hčerka Marija Žitko.« 

Zdaj je tam tržnica 

»Avgust Loboda, ki ga je mati kot otroka poslala z vozičkom k Jarcu po kruh, se je spominjal, da ga je napad doletel komaj kakšnih deset metrov stran od Griljeve hiše. Zlezel je pod voziček in napad preživel brez posledic. Nato je ves zmeden nekajkrat zakrožil z vozičkom po domžalskih cestah in se šele proti večeru v veliko veselje domačih vrnil v Študo. 

Ena bomba je povsem porušila hišo usnjarja Viktorja Kleinlecherja. Na srečo takrat ni bilo nobenega doma, zato ni bilo žrtev. Hiše niso obnovili. Zdaj je na tem prostoru domžalska tržnica. Srečno se je končalo tudi v sedanji Lenčkovi hiši, kjer je takrat stanoval domžalski zdravnik dr. Matija Hočevar. Tako kakor druge bombe je tudi tja ena priletela z zahodne strani, prebila več zidanih sten in se neeksplodirana ustavila na postelji. Ko je gospodinja vsa iz sebe prišla v sobo, je rekla: 'Tole pa ni naše,' in jo vrgla skozi okno na cesto. Ljudje, ki so bili na cesti in so to videli, so tekli proč, ker so menili, da bo eksplodirala. Bomba pa tudi to pot ni eksplodirala. Pozneje so jo nemški vojaki uničili nekje v strugi Kamniške Bistrice. Prav tako ni eksplodirala bomba, ki je padla na vrt med Pečnikom in Štiftarjem. Tudi to so vojaki previdno izkopali in uničili.« 

Bomba ubila prodajalke 

»Najbolj črn je bil ta dan za Janežičevo – Jožetovo družino. Hiša s staro gostilniško tradicijo je bila tam, kjer je zdaj avtobusno postajališče na Ljubljanski cesti poleg Napredkove veleblagovnice. Med okupacijo pa je bila tu trgovina. Prodajalke so se najprej zatekle v klet, a ker se je ob prvem bombardiranju vse streslo in so se bale, da jih bo zasulo, so tekle ven pod Janežičev dvojni kozolec. Letalo, ki je, kot kaže, domobransko postojanko že drugič zgrešilo, je bombe odvrglo na Janežičev vrt. Tega strašnega napada se je spominjala zlasti Milena Kosec, ki je bila takrat trgovska vajenka pri Janežiču. Bila je med tistimi, ki so med napadom tekle pod toplar. Potem se je zgodilo tisto najhujše: mednje je padla bomba. Ubite so bile 65-letna trafikantka Frančiška Japelj, 61-letna Ivanka Janežič – Jožetova, njena 32-letna hčerka Ivanka Janežič in 23-letna prodajalka v Turšičevi trgovini Marija Jezernik. Trupla so bila tako izmaličena, da jih ni bilo mogoče prepoznati. Glavo Janežičeve matere so našli šele po dveh tednih. Milena Kosec iz Mengša, ki je bila priča te nesreče, je le po čudnem naključju ostala živa. Tekla je naprej. Pri Habjanu – Cenetu so ji dali vode, da se je umila. Bila je tako zmedena, da ni šla domov. V Mengšu so jo že razglasili za mrtvo. Domači so ji pripravili krsto in tudi za vence so njeni znanci poskrbeli. Ta njena zgodba s srečnim koncem je seveda še precej daljša.« 

»Potem se je zgodilo tisto najhujše: mednje je padla bomba. Ubite so bile 65-letna trafikantka Frančiška Japelj, 61-letna Ivanka Janežič – Jožetova, njena 32-letna hčerka Ivanka Janežič in 23-letna prodajalka v Turšičevi trgovini Marija Jezernik.« 

Enajst trupel hkrati 

»Manj sreče kakor Milena sta v tem bombnem napadu imela 39-letni fotografski mojster Franc Klemen in 37-letni frizerski mojster Janez Breskvar iz Kolodvorske ulice. Med bombnim napadom sta se zatekla k mizarju Janezu Vrečarju, kjer naj bi bilo bolj varno. Nato sta stekla domov odpret okna, da se šipe v njih ne bi zdrobile. Prav tedaj je poleg njiju na Kolodvorsko ulico padla bomba in ju ubila. Franc Osolnik se je takole spominjal tega napada: 'Doživel sem bombni napad na Domžale. To je bilo nekaj strašnega. Bil sem pri Vrečarju, kjer sem bil zaposlen kot mizar. Bomba, ki je raztrgala Klemena in Breskvarja, je padla samo nekaj metrov stran. Domžale so bile zavite v črnino, črne so bile tudi od dima, hiše pa so bile povečini odkrite. Pri Vrečarju je bilo takšno razdejanje, da en teden nismo mogli začeti z delom. Spominjam se, da je bilo na domžalskem pokopališču enajst trupel hkrati.' 

Domobransko postojanko, ki je bila morda glavni cilj napada, so po nerodnosti zgrešili. Na dvorišče postojanke so iz letal izstrelili le nekaj topovskih izstrelkov, dolgih kakšnih 12 centimetrov. Protiletalska obramba, ki je imela postojanko v takratni meščanski šoli, je z nogometnega igrišča poleg Kebra začela letala obstreljevati. Posadke letal so na napad odgovorile z ognjem. Menda je bilo tudi tu nekaj nemških vojakov mrtvih. Hkrati so lovci zažgali tudi lesene barake na šolskem dvorišču.« 

»Doživel sem bombni napad na Domžale. To je bilo nekaj strašnega. Domžale so bile zavite v črnino, črne so bile tudi od dima, hiše pa so bile povečini odkrite.«

Veliko je bilo ranjenih 

»Med bombardiranjem je bil v Domžalah ranjen tudi Anton Poznič – Birk iz Spodnjih Prapreč, ki je, tako kakor navadno, vsak dan peljal pošto iz Lukovice v Domžale. Zadet je bil v peto leve noge, ki so mu jo morali zaradi tega amputirati. Ranjenih je bilo veliko Domžalčanov. Enajst hudo ranjenih je Vinko Habjan z gasilskim avtomobilom peljal v ljubljansko bolnišnico. Več lažje ranjenih je prvo pomoč dobilo pri zdravniku v Domžalah. Dovoljenje za prevoz ranjencev v Ljubljano je dal občinski komisar Bertel Oberwalder. Takrat je v Ljubljano peljal tudi zelo bolnega Jožeta Senico, a ga je pripeljal nazaj, ker so zdravniki ugotovili, da mu ne morejo pomagati in da bo manj težav, če umre doma kakor v bolnišnici.« 

Nič ne vprašajo ... 

»Doma pa je ozdravel. Po tem dogodku se je odnos Domžalčanov do zračnih alarmov zelo spremenil. Pred tem se ob alarmih ni nihče vznemirjal. Z zadovoljstvom so gledali eskadrilje bombnikov, ki so nosili smrt nekam proti severu. V njih so slutili skorajšnji konec vojne. Naenkrat je bilo očitno, da ne ubijajo samo svojih nasprotnikov, ampak tudi svoje privržence. Nič ne vprašajo, na kateri strani je kdo, ampak svoj smrtonosni tovor kjerkoli zmečejo na zemljo. Poslej so se Domžalčani, tako otroci kakor odrasli, alarmov zelo bali. Že zgodaj dopoldne so odhajali na Šumberk in na Postovko ter ves dan posedali, jedli in pili, proti večeru pa so se spet vračali na svoje domove. S seboj so nosili ali na vozičkih vozili, kar je kdo mogel. Nekateri Domžalčani so se začasno preselili k znancem ali sorodnikom v okoliške vasi.« 

Titovci tudi nad Ihance 

»Hitri lovci, ki so jih zavezniki dali Titovi vojski in so od leta 1944 vzletali v okolici Zadra, so dosegli skoraj vse slovensko ozemlje, označeni pa so bili z rdečo zvezdo. Pilotirali so jih starojugoslovanski piloti in partizanski piloti, ki so jih izšolali Angleži. Titovci so pogosto preletavali naše ozemlje. Na praznik sv. Jožefa, 19. marca 1945, so posebej vznemirili Ihance. Na veliki ponedeljek leta 1945 so s strojnicami in topiči napadli potniški vlak v Domžalah. 

Neke noči so prebivalce prebudile močne eksplozije letalskih bomb. Ameriški bombnik je, zadet od nemške protiletalske obrambe, na južni strani Domžal odvrgel kakšnih osem bomb. Padale so nekako v smeri od Šumberka proti Trzinu, ena prav pred Končanovo hišo. En drobec je skozi okno priletel v hišo in raztrgal jopič na stolu, oče pa se je pred tem umaknil. Domžale so se močno tresle. Potres je povzročil precej škode, v oknih se je razletelo veliko okenskih stekel.« 

Objavil je imena ubitih 

Stane Stražar je praktično edini do takrat v povojni Sloveniji objavil tudi imena ubitih med »zavezniškim« uničevanjem Slovenije. To so bili: Franc Klemen, fotograf na Kolodvorski ulici v Domžalah, rojen 20. februarja 1906, je bil ubit med bombardiranjem 27. februarja 1945; Ivo Breskvar, frizer na Kolodvorski ulici v Domžalah, rojen 23. novembra 1908, je bil ubit med bombardiranjem 27. februarja 1945; Maks Deutschmann, rojen 10. oktobra 1883 v Hohenmautnu, je bil ubit v Griljevi hiši med bombardiranjem Domžal 27. februarja 1945; Marija Žitko, hči Maksa Deutschmanna, rojena 6. marca 1914, je bila ubita v Griljevi hiši med bombardiranjem 27. februarja 1945; Marija Žitko, rojena 21. aprila 1944, hči Marije Žitko, je bila ubita med bombnim napadom na Domžale 27. februarja 1945; Marija Jezernik, rojena 28. februarja 1922, je bila ubita pri Jožetu med bombardiranjem 27. februarja 1945; Ivanka Janežič - Jožetova, rojena 19. decembra 1882 v Mengšu, je bila ubita med bombnim napadom na Domžale 27. februarja 1945; Ivanka Janežič, hčerka Ivanke Janežič, rojena 1. januarja 1913, je bila ubita med bombnim napadom 27. februarja 1945; Ivanka Japelj, rojena Vrhovnik 20. januarja 1880, je bila tudi ubita med bombardiranjem v Domžalah 27. februarja 1945. Antona Pengova iz Zaboršta, rojenega 8. junija 1913, so ubili med letalskim napadom na vlak v Črnučah 22. novembra 1944, ko se je peljal na delo v Kranj (str. 565). 

Nadaljevanje prihodnjič. 

(D195, 48-50)