Zapuščina Benedikta XVI.: neredko spregledana, zavajajoče prikazana, kritizirana …

Foto: Profimedia.si

Danes, na dan novega leta, je pred nami nekoliko daljši razmislek o pontifikatu in zadnjih letih življenja zaslužnega svetega očeta Benedikta XVI., ki je k nebeškemu očetu odšel včeraj, 31. decembra 2022.

Izjemno življenjsko pot Josepha Ratzingerja je težko zajeti v kratek esej, zato bomo tokrat teme le odprli, v nadaljnjih razmišljanjih pa posamezne med njimi tudi razširili. Tokrat se bomo osredotočili le na pontifikat in njegova zadnja leta, zavedajoč se, da bi bilo treba pozornost nameniti tudi njegovemu bogatemu življenju pred tem, ko je zasedel Petrov prestol. Katere teme so torej bistveno zaznamovale pontifikat Benedikta XVI.?

Boj proti spolnim zlorabam

Morda Benedikt res nikoli ni imel karizme Janeza Pavla II., kar se tiče obvladovanja in navduševanja velikih množic, zato pa je na nekaterih področjih poskrbel za bistvene spremembe v primerjavi s svojim predhodnikom. Roko na srce, to bi pravzaprav pričakovali že od svetniškega Janeza Pavla II., ki pa je očitno dobronamerno mižal na obe očesi, ko je šlo za teme zlorab.

Najbolj se je to pokazalo v primeru enega prvih ukrepov, ki jih je zahteval novoizvoljeni Benedikt XVI., in sicer je ukazal upokojitev Marciala Maciela, ustanovitelja Kristusovih legionarjev, zaradi njegovih v nebo vpijočih zlorab v preteklosti.

Benedikt je bil tudi prvi, ki je temo zlorab jasno izpostavil, se za vse trpljenje opravičil in postavil pravne temelje, na katerih je kasneje njegov naslednik lahko začel temeljito reformo, ki še traja. Čeprav mu nekateri radi očitajo neukrepanje in dvojna merila – tega so te dni polni tudi slovenski mediji – je vedno bolj očitno, da so se reforme pripravljale pod Benediktom, papež Frančišek pa je z začetim delom nadaljeval. Tak Avgijev hlev je pač težko »skidati« na hitro.

Finančne reforme

Ob bok ukrepom za preprečevanje spolnih zlorab sodi tudi Benediktov boj za začetek finančne reforme, ki jo je prav tako pozneje prevzel papež Frančišek. Po ustanovitvi Evropske unije je bila Cerkev prisiljena posodobiti upravljanje svojih financ, urejanje tega področja pa je vse do danes rak rana Vatikana in stalen vir škandalov, čeprav nam nekateri dogodki zadnjih let lahko vlivajo upanje, da gre na bolje.

Na koncu je prav to področje papeža Benedikta verjetno tudi »odneslo«. Njegov pontifikat si bomo namreč zapomnili tudi po tako-imenovanem »vatileaksu«, ko je leta 2012 Paolo Gabriele, papežev butler in eden njegovih najbližjih sodelavcev, svetemu očetu odtujil pomembne dokumente, ki so razkrili krizo vladanja v Katoliški cerkvi. Izkazalo se je, da je vodstvo Cerkve prepredeno z rivalskimi frakcijami, zaznamovano s korupcijo in neučinkovitim finančnim vodenjem, čemur Benedikt očitno in povsem upravičeno ni bil kos.

Izkazalo se je, da je vodstvo Cerkve prepredeno z rivalskimi frakcijami, zaznamovano s korupcijo in neučinkovitim finančnim vodenjem, čemur Benedikt očitno in povsem upravičeno ni bil kos.

Pogum pri zavzemanju za resnico in povezovanje

Eden od Benediktovih najslavnejših govorov je bil vsekakor nagovor njegovi domači Univerzi v Regensburgu leta 2006. Odkrito je govoril o razlikah med krščanstvom in islamom, pri čemer je poudaril, da je krščanstvo v svojem bistvu »dvojno«, temelji namreč tako na veri kot razumu. Vodilo islama pa je, tako papež Benedikt, samo vera. Posledica tega je, da lahko krščanstvo priznava temeljno legitimnost svobode posameznika in posvetne oblasti, kakor uči evangelij: dati cesarju, kar je cesarjevo; to pa je islamu povsem tuje.

Pri tem je s citatom iz časa srednjega veka užalil nekatere muslimane, saj so se čutili obtožene, da se zaradi svoje vere neredko zatečejo k nasilju. Ironično so – odgovorili z nasiljem: papežev govor je sprožil množične in nasilne demonstracije muslimanov po svetu, pri čemer so zažgali Benediktovo podobo, razdejali najmanj šest cerkva na Bližnjem vzhodu, nekaj kristjanov je celo izgubilo življenje.

Kljub temu pa je imel Benediktov pogum na dolgi rok pozitivne posledice: leta 2008 je papež organiziral prvi Islamsko-krščanski forum in s tem spodbudil tesnejše sodelovanje med tema dvema religijama, veliko je delal tudi na odnosu do islama. Tako izven Cerkve kot znotraj nje se je Benedikt pokazal kot človek izjemnega razumevanja in dialoga: iskal je skupno pot z izobčenimi skupinami znotraj Cerkve, prav tako pa iskal skupnega jezika z drugimi religijami.

Zato pa je bil kontroverzna osebnost: v času politične korektnosti, ki desetletja vlada tudi na verskem področju, je bil Benedikt pogumen oznanjevalec Kristusa, brez slepomišenja, kaj in komu katoličani resnično verujemo.

V času politične korektnosti, ki desetletja vlada tudi na verskem področju, je bil Benedikt pogumen oznanjevalec Kristusa, brez slepomišenja, kaj in komu katoličani resnično verujemo.

Cerkveni učitelj

Eden največjih prispevkov Benedikta XVI. Cerkvi pa je vsekakor njegov teološki opus. Tako količina kot vsebina njegovih del pričata o možnosti, da se pokojnega papeža nekega dne upravičeno proglasi za učitelja Cerkve, redek naziv, ki pripade le najboljšim teologom.

O njegovi teološki širini se sicer pišejo debele knjige, v splošnem pa lahko rečemo, da je Benedikt v glavnem ohranil smer, ki jo je (z takratnim kardinalom Ratzingerjem ob boku) začrtal že Janez Pavel II.

Posebej je to vidno pri najbolj izpostavljenih temah katoliške morale, prava in dogmatike, torej pri vprašanjih spolne morale, celibata ter nezmožnosti podeljevanja mašniškega posvečenja ženskam.

V istem smislu je ponovno potrdil prepoved obhajila za civilno-ponovno-poročene katoličane. V moralni teologiji je znan po svojem vztrajanju, da se o strogih stališčih Cerkve glede splava, evtanazije in homoseksualnih partnerstev »ni mogoče pogajati« (non-negotiable values). S tem je tradicionalno katoliško učenje o dejanjih, zlih samih v sebi (intrinsece malum), ki je stalni kamen spotike tako znotraj kot zunaj Cerkve, poskusil prevesti v sodobni jezik, pri tem pa ne izgubiti zahtevnosti katoliške morale.

S tem svojim učenjem, pa tudi mnogimi drugimi, pa je seveda vedno znova dregnil v boleč žulj današnje Katoliške cerkve, to pa je bolestna razdeljenost na svobodomiselnejše in bolj konservativne katoličane.

Kontinuiteta

Za Benediktovo teologijo je bil sicer vedno ključen izraz »kontinuiteta«, nadaljevanje, najsibo pri težkih filozofskih vprašanjih odnosa med vero in razumom, ali pa pri vprašanju odnosa med preteklostjo in sedanjostjo, denimo ko gre za razumevanje II. Vatikanskega koncila in svete liturgije.

Bogoslužje Cerkve, tako je učil papež Benedikt (in ostal preslišan), bi se moralo bolj povezati s svojo dvatisočletno zgodovino; moralne vrednote Cerkve, tudi če se izražajo na nove načine, morajo biti ukoreninjene v modrosti Svetega pisma in krščanskega izročila; nauk se resda nenehno razvija, vendar ne sme nikoli izdati trdne vere, ki se je prenašala skozi stoletja.

Papež Benedikt je verjel v prenovo in reforme, vendar vedno v kontinuiteti s preteklostjo.

Diktatura relativizma

V še enem znamenitem govoru je Benedikt leta 2005 učinkovito pokazal na eno glavnih težav današnjega zahodnega sveta, in sicer »diktaturo relativizma«, ki je postala tudi pomembna tema njegovega pontifikata. Kot je opozoril sveti oče, je danes še posebej težavna vzgoja mladih, saj jo ovira vseprisotnost relativizma v naši družbi in kulturi, ki ničesar ne priznava kot dokončnega in kot končno merilo pušča le sebe s svojimi željami, s tem pa ljudi ločuje drug od drugega in vsakega zapira v njegov lastni »jaz«.

Benediktova dela

V času svojega pontifikata je papež Benedikt objavil tri enciklike. Prva, Deus Caritas Est iz leta 2006, je obravnavala temo ljubezni; v Spe Salvi je naslednjega leta razvijal temo upanja; leta 2009 pa je izdal zadnjo okrožnico, Caritas in veritate. Četrto okrožnico, Lumen Fidei, ki govori o kreposti vere, je v večjem delu spisal papež Benedikt, izdana pa je bila štiri mesece po začetku novega pontifikata in zato že sodi v učenje papeža Frančiška.

Vsaka od okrožnic je pomembno, a tudi v glavnem prezrto delo, kot se z dokumenti Cerkve rado dogaja. Še posebej to velja za zadnjo Benediktovo encikliko Caritas in veritate, v kateri Benedikt razvija razmislek o modernem svetu, opozarja na odgovornosti in omejitve vlade in zasebnega trga, izziva tradicionalne ideologije desnice in levice ter vse moške in ženske poziva k novemu razmišljanju in delovanju.

Vse okrožnice nekdanjega papeža so izjemno vredne branja, v zgodovino krščanstva pa se bo zapisal tudi s svojimi slavnimi deli, kot so Uvod v krščanstvo (zbirka njegovih predavanj o veroizpovedi, ki je izšla leta 1968), ob katerem so mnogi ljudje (spet) našli svojo vero. V teološko zgodovino se bo z zlatimi črkami vpisala tudi trilogija Jezus iz Nazareta, ki je krona na celoživljenjski teološki študij Josepha Ratzingerja. Še dolgo bodo aktualni tudi njegovi intervjuji, objavljeni po upokojitvi.

Kritike

Večina opazovalcev Benediktovega pontifikata bi se strinjala, da je dosegel pomembne uspehe, vendar pa bodo – posebej tisti bolj svobodomiselni – hitro opozorili na njegov nespremenjen odnos do cerkvene morale ter na njegov pogled na vlogo žensk v Cerkvi.

Najočitnejši neuspeh na tem področju je bila verjetno apostolska vizitacija redovnic v Severni Ameriki, pri čemer se je iskalo predvsem njihovo »nepravovernost«. V oči je takrat marsikoga zbodla dvojna obravnava: čeprav je Benedikt odločno delal red na področju spolnih zlorab, pa je Sveti sedež vendarle precej bolj resno in odločno reagiral v primeru vprašanj pravovernosti ameriških redovnic, kot pa je bil sposoben reagirati v primeru pedofilskih škandalov. To je seveda spodbudilo očitke svetemu očetu o dvojih vatlih pri urejanju situacije v Cerkvi. To je bila vsekakor težka epizoda, ki jo je podedoval in zaključil njegov naslednik.

Druga problematična točka – vsaj za liberalni svet, pa tudi mnoge katoličane –  pa je Benediktovo vztrajanje pri tradicionalnem pogledu na zakonsko zvezo, pri čemer ima zakramentalna ljubezen edina bistvene sestavine ljubezni; mnogi katoličani pa, kot vemo, ljubezen razumejo širše: mogoče jo je najti v več oblikah, zaznamovanih z zvestobo in predanostjo, ne pa nujno zakramentalno obliko. Vsi ti so bili ob teološki zapuščini Benedikta XVI. vsekakor razočarani.

Tu se – poleg vprašanja pogledov na liturgijo – dotikamo srži današnje razdeljenosti Cerkve, ki jo je najprej pokazala okrožnica Humanae Vitae leta 1968, obelodanil Janez Pavel II., nadaljeval Benedikt XVI., vse skupaj pa od časa do časa eskalira v sedanjem pontifikatu: nazadnje ob objavi apostolske spodbude Amoris Laetitia na moralnem, ter po objavi Traditionis Custodes na liturgičnem področju.

Spregledana področja

Obstajajo pa tudi področja, ki so izjemno slabo raziskana in komentirana, pa vendar tako zelo prisotna v Benediktovem učenju.

Sramotno premalo se denimo poroča in razpravlja o Benediktovi ostri kritiki globalnega kapitalizma in njegovih strupenih družbenih učinkov; o njegovem neomajnem nasprotovanju vojnam in trenutnim svetovnim konfliktom, zlasti vojni v Iraku; pa tudi o vztrajnem opozarjanju na ekološke probleme.

Odstop in skrito služenje Cerkvi

Že omenjeni »Vatileaks dogodki« so bili verjetno med odločilnimi tudi za odstop Benedikta XVI. s položaja: sveti oče se je, tudi po lastnih besedah (čeprav »vatileaks« dogodkov ni neposredno omenjal) zavedal, da v svojem 86. letu nima več energije, da bi storil vse, kar je bilo treba storiti, da bi vodilne strukture Cerkve spravil v red.  Ob tem je postal preslaboten tudi za dolga potovanja in pastoralno vnemo, ki jih papeška služba zahteva.

S svojim presenetljivim odstopom, ki ga mnogi označujejo kot najbolj »liberalen« korak njegovega življenja, je pokazal drugačno pot od svojega predhodnika: če je Janez Pavel II. kazal Kristusa tako, da je v svojem ugašajočem življenju in naraščajočem trpljenju krepil vse trpeče tega sveta, je Benedikt v zadnjih letih kazal na Kristusa, ki moli. Ki gre na goro in se tam pripravlja na ponovno snidenje z Očetom.

Na koncu tega dolgega zapisa

Naj bo to – doslej najdaljše besedilo pisca teh vrstic na Domovini – drobna zahvala pokojnemu svetemu očetu, ki je usodno zaznamoval mnoge generacije mlajših duhovnikov, ki smo se za svojo pot odločali med njegovim pontifikatom.

Naj ponovim prigodo, ki sem jo sicer že opisal: pred nekaj leti, že globoko v pontifikatu papeža Frančiška, je rektor našega kolegija v Rimu dejal, »da ob obisku sob bogoslovcev in duhovnikov velikokrat zagleda fotografijo svetega očeta«.

»Lepo,« smo pobožno razmišljali poslušalci, »bodoči in mladi duhovniki se čutimo povezane s Kristusovim vikarjem na Zemlji«. Po kratki pavzi pa je rektor pojasnil in zasukal misel: »včasih – zelo redko – je to celo fotografija papeža Frančiška«.

Sicer pa praviloma vedno papeža Benedikta.

Z njim smo pač »gor rastli«, kakor se reče.

Počivajte v miru, sveti oče Benedikt XVI.

Ekskluzivno za digitalne naročnike in bralce tednika Domovina:

Komentar odgovornega urednika tednika Domovina Tina Mamića:  Benedikt je v Vatikan pripeljal formulo 1

7 komentarjev

  1. Jaz papeža Ratzingerja nisem nikoli klical Benedikt , za razliko od ostalih Papežev, ki jih nikoli ne kličem po njihovem priimku. Verjetno je za to ker mi je bil Ratzinger najbolj blizu od vseh. Njemu si lahko sledil brez zadržkov, ker je v dobi absolutnega relativizma vedno v vsaki dilemi našel pravi odgovor , pravo pot. Bil je resnični Pastir z veliko začetnico.

Komentiraj