Spomnim se, kako je pred nekaj leti, že globoko v pontifikatu papeža Frančiška, rektor našega kolegija v Rimu dejal, »da ob obisku sob bogoslovcev in duhovnikov velikokrat zagleda fotografijo Svetega Očeta«.
»Lepo,« smo pobožno razmišljali poslušalci, »bodoči in mladi duhovniki se čutijo povezane s Kristusovim vikarjem na Zemlji«. Po kratki pavzi pa je rektor pojasnil in zasukal misel: »včasih, sicer bolj redko, je to celo fotografija papeža Frančiška«.
Ta prigoda je drobna in nepomembna, pa vendar veliko pove o tem, da je zaslužni papež izjemno priljubljen prav med mladimi, ki se odločijo bolj zares slediti Kristusu.
Posnetek komentarja Gabriela Kavčiča je na voljo na koncu prispevka.
V dneh, ko smo praznovali njegov 94. rojstni dan (16. aprila 1927) in obletnico izvolitve na Petrov prestol (19. aprila 2005), se res lahko vprašamo, zakaj ta izjemni starček tako nagovarja prav mlada srca.
Izjemna življenjska pot
Njegovo otroštvo je bilo zaznamovano z vzponom nacionalsocializma, pri svojih 35 letih pa je postal svetovalec na 2. vatikanskem koncilu. Zato je danes, v 95. letu svojega življenja, ena redkih živih prič svetne in cerkvene zgodovine zadnjega stoletja.
Pa ne samo priča, tudi vplivnež: samo na splet je treba pogledati, pa na vsakem koraku bralec lahko dobi občutek o njegovem izjemnem opusu in širokem vplivu, ki ga je ta mož imel na dogajanje v Cerkvi in svetu v zadnjega pol stoletja.
Študentje na primer mimo njega sploh ne moremo. Tudi tisti, ki jim grenko leži v želodcu, se mu ne morejo izogniti, ker misel Benedikta XVI. gleda ven iz vsakega kolikor toliko resnega teološkega gradiva.
Za mnoge papež, ki si ga niso želeli …
Veliki mediji ga sicer že desetletja vztrajno poskušajo ožigosati za zoprnega konservativca. Poleg tega je bil zaradi svojega dolgoletnega dela na Kongregaciji za nauk vere, kasneje kot papež in celo sedaj, ko je v pokoju, trn v peti feminističnemu gibanju, vsem oblikam revolucionarne misli, zagovornikom teorije spola, pa tudi istospolno usmerjenim in mnogim drugim. Še najbolj pa svobodomiselnim teologom in katoličanom.
V očeh le-teh je Benedikt XVI. sicer prijazen in načitan starček, a naj bi že kot prefekt stvari vodil na sporen način. Znan je bil namreč kot trda roka papeža Janeza Pavla II., s katerim nista skoparila z avtoritativnimi posegi, ko je šlo za vprašanja pravega nauka.
Taisti pristop mu mnogi očitajo tudi v drugo smer, namreč, da za razliko od občutljivosti na verskem področju in jemanja pravice do poučevanja nekaterim teologom, ni premogel iste odločnosti, ko je šlo za vprašanje financ in spolnih zlorab.
Skratka, za marsikoga je bil Benedikt XVI. preprosto papež, kakršnega si niso želeli in si ga ne želijo nikoli več.
Posebej za konservativnejše vernike je zaslužni papež bil in ostaja »papež pravega nauka« ter neke vrste heroj, ki je začel čiščenje Avgijevega hleva cerkvenih financ in spolnih zlorab.
… za mnoge druge pa heroj
Njegovi oboževalci pa na drugi strani menijo, da se bo Benediktov ugled sčasoma le še povečal. Posebej za konservativnejše vernike je zaslužni papež bil in ostaja »papež pravega nauka« ter neke vrste heroj, ki je začel čiščenje Avgijevega hleva cerkvenih financ in spolnih zlorab. Mnogi ga kujejo v zvezde tudi zato, ker je zopet dal glas tradicionalnemu polu katolištva, med drugim tako, da je razširil pravico do obhajanja izrednega obreda svete maše.
Paradoksalno pa so se glede nenadnega odstopa leta 2013 mnogi nekdanji podporniki obrnili proti njemu, nekdanji kritiki pa so ga začeli hvaliti. Pri tem se odlično vidi pogosta skušnjava »privatiziranja papežev« glede na osebne preference in prepričanja.
Žal so se mediji vedno najraje osredotočili na njegove besede o splavu, istospolnih, ponovno poročenih in drugih težkih temah, in ob tem (namenoma) prezrli druge pomembne poudarke njegovega učenja. Naštejmo samo nekaj najbolj aktualnih.
Nauki zaslužnega papeža zahodni kulturi, predvsem Evropi
Ko gre za problematiko zniževanja rodnosti, rasti islama v Evropi in rastočo sekularizacijo, nas zaslužni papež spominja na nujnost spodbujanja katoliške identitete Evrope. Ob tem se lahko spomnimo na njegov govor na Univerzi v Regensburgu leta 2006, ko je sprožil bes muslimanov in drugih po vsem svetu. Le nekaj let pozneje pa je marsikdo moral vsaj na tihem dati zaslužnemu papežu kar prav.
Ko gre za spolne zlorabe, se spomnimo na njegovo potovanje v ZDA leta 2008, ko je neposredno dregnil v ta grozodejstva in sramoto. Takrat je izjavil, da ga je vsega tega v Cerkvi globoko sram in da »nobena beseda ne more opisati bolečine in škode, ki so jo povzročile te zlorabe«. Že kot prefekt je sicer uvajal princip ničelne tolerance, pohitril postopke in zaostril kazni za spolne zlorabe.
Ko gre za vprašanja, povezana z družino in krščansko skupnostjo, bi lahko znova posegli po njegovi okrožnici Deus Caritas Est, ki vsebuje izredno razlago različnih vrst ljubezni in spodbuja k bratskemu služenju drug drugemu.
Nadalje: dandanes vedno bolj številni katoličani s skrbjo, mnogi celo z obupom spremljajo razvodenelost lastne Cerkve, in zopet pride naproti kardinal Ratzinger z izjavo Dominus Jesus. Le-ta katoličane spodbuja v zvestobi lastni veri in svari pred »ideologijo dialoga« kot ekstremom medverskega dialoga. Čeprav je tema omejena na medverske odnose, bi se o »ideologiji dialoga« na isti način lahko govorilo tudi na drugih področjih.
Morda še en dober razmislek za današnji čas: že dan pred svojo izvolitvijo leta 2005 je kardinal Ratzinger v eni svojih bolj znanih pridig nakazal, kako vidi bistvene probleme Cerkve. S tem je ta pridiga postala tudi svojevrsten program njegovega papeževanja. V njej je posvaril pred »diktaturo relativizma, ki ničesar ne priznava za gotovo in ki ima za najvišji cilj lastni ego in lastne želje«.
Bog vas živi, Benedikt XVI
Naštevali bi lahko v nedogled. Vendar že kratek pregled opusa tega izjemnega moža budi hvaležnost za 94 let njegovega življenja in pojasnjuje, zakaj tisti mladi, ki v življenju iščejo gotovost in trdnost, le-to najdejo v veri v Gospoda Jezusa; krepitev te vere in njeno razumsko razlago pa najdejo v liku zaslužnega papeža.
To tudi pojasnjuje – če se vrnemo na začetek – zakaj kljub gnevu kakšnega predstojnika bogoslovci na steno svoje sobe poleg križa najraje obesijo kar ostarelega zaslužnega papeža.
Zaključimo torej z zdravico: ko boste naslednjič v roki držali kakšno bavarsko pivo, s katerim je tudi papež Benedikt vedno prav rad nazdravil, lahko nazdravite tudi na njegovo zdravje.
Je pač zadnji papež?!
Cerkveni očetje so vedno bili bolj kozervativni od svojih ovčic, Benedikt ni izjema. Borgilio pa je vse postavil na glavo, celo progresivci so ob njem videti kot kakšni ultrakinzervativci. Zato je ljudstvo doživelo šok, ker vse kar je bil prej greh je sedaj vrlina.
Borgolia imajo v bistvu radi sami tisti, ki ne marajo moralnega nauka cerkve.
Kakšno leto po izvolitvi Borgolia nas je župnik na ŽPS vprašal kako primerjamo oba papeža. Edini sem izrazil rezerviranost do novega papeža, ostali so pod vplivom medijev menili, da je bila menjava prava stvar.
Danes se vsi strinjajo z menoj, celo župnik.
Gospod Kavčič se je spet moral potruditi, da o papežu Frančišku ni zapisal česa, kar bi mu zapečatilo kariero. Vsaj med vrsticami pa je jasno, da je sedanji papež na vseh ravneh padel precej nižje od svojega predhodnika.
Ti si Peter, Skala, in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala.
Janez Pavel II in Benedikt XVI sta bili Skali. In tudi Frančišek bo.
Ni nujno. Če slediš Svetemu pismu, sploh ni nujno. Če slediš Marijinim sporočilom pa je velika verjetnost, da ne bo.
Zakaj je Benedikt tako priljubljen? Preprosto: zato ker on JE! papež. Zato.
Teodor! Očitno ste bolj modri od sv Duha, ki vsekakor kroji izvolitev novega papeža. Morda pa ste le pod uplivom kakšnega starega janzenista, ki so bili znani po oskosrčnosti in so pozabili na milost odpuščanja.
Oprostite, pa še to: Papežev priimek je BERGOLIO.
Kje sem kaj napisal o odpuščanju, oziroma o ne-odpuščanju? Ne drznem si pa predpostavke o enakosti z Bogom, kot to delate vi. Pa oprostite za slovnico.
Sveti Duh seveda pomaga, če je prisotna prava vera in molitev. Če tega ni, tudi pomoči ni. Dokazi za to so tako v zgodovini, kot pa tudi danes. Slepo zaupati papežu z razlago, da ga navdihuje sveti Duh je meni nerazumljivo in v nasprotju z Krščanskim naukom.
Res zanimivo, koliko kritik je bil papež Benedikt deležen s strani mainstream medijev na Zahodu, ki so nas katolike takrat želeli prepričati, naj se ga sramujemo zaradi njegovih pogledov, ki naj bi škodili Cerkvi in katolištvu. Sedaj pa je pogled nanj s strani vernikov po tolikih letih povsem drugačen. Morda pa je to nauk zgodbe, da pisanje Dela, Dnevnika, New York Timesa, Timesa, Guardiana in ostalih ni referenca za ocenjevanje delovanja Cerkve. Na žalost pa se veliko vernikov poslužuje takšnega pristopa in t.i. sekularnim medijem daje preveliko težo glede teh zadev. Priznam, da sem jim osebno takrat delno nasedel in me je danes tega sram, ker si ta prekrasni papež tega z moje strani ni zaslužil.
P.S. Odličen članek.
Niste edini, ki vas je zapeljala negativna medijska propaganda o Benediktu XVI.
Kot lahko tu preberemo med vrsticami, je resnični negativec papež Frančišek, ki ga mediji tako promovirajo seveda zaradi lastnih interesov.
V današnjem zblojenem svetu, zlasti na Zahodu, kjer vlada relativizem in se stvari obračajo v anarhijo, postaja tradicionalizem (ali konzervatizem, komur je ljubše) že prava vrednota.
Tudi mene je sram, da nisem bil bolj glasen in jasen ob imenovanju Borgolia.
Vsako leto se vse bolj kaže kako velikansko škodo je to imenovanje povzročilo Katoliški Cerkvi in da jo resnično vodi na stranpota.
Privržencev preteklih papežev je peščica, največ je nasprotnikov sedanjih. Benediktovi “oboževalci” mižijo ob dejstvu, da je, ko je gnojnica udarila na površje, kot Šarec vrgel puško v koruzo in ovce prepustil nasledniku.
Upam, da mu bo sedanji papež ob pravem času sledil. Ne vem, zakaj je treba starce riniti naprej za škofe, kardinale, papeže. Verjetno, da jih kurije in lobiji lažje manipulirajo. Ko človek rabi osebno asistenco, je za v penzijo.
Zame nikoli ni prenehal biti Sveti Oče in kar mene zadeva, je Benedikt papež in ne zaslužni papež. Imamo pač dva papeža, ne pa zaslužne pape]že – ta pojem in koncept v primeru te službe božje zavračam. Priznam, da sta me srce in duh zmeraj bolj vodila k Benediktu kot k Frančišku in da ravno v Benediktu vidim tisto temeljno obrambo in garancijo razvoj katolištva, ki ga potrebujemo.
Thor – tu se absolutno ne strinjam. Benedikt je aktivno čistil nesnago, onemogočil že Maciala Maciela npr., papež Frančišek pa je nespametno aktiviral nekatere sporne osebnosti, kot je npr. McCarrick. Benedikt je bil premalo odločen in rimske kurije ni uspel očistiti in je ocenil, da je za borbo potreben nekdo drug, kar je vedel, da ima ogromno nasprotnikov, ki mu njegova izvolitev ni bila povšeči. Kardinali so na konklavu ocenili, da bo to nalogo lahko opravil papež Frančišek, ki pa se zdi, da je bil že zgodaj v pontifikatu zaveden in sprejema slabe odločitve, kar se tega tiče (z izjemo nekaj intervencij v Čilu).
Sam Benedikt je pred časom svojim “malce preveč “fanatičnim” prijateljem”, kot se je izrazil, dal vedeti, da je papež en sam in da svoje odločitve o odstopu ne obžaluje in hkrati zavrnil tudi vse špekulacije glede njegovega odstooa. To je poudaril že večkrat, zato se mi zdi nespoštljivo predvsem do njega, da se teh njegovih izjav ne spoštuje in seje razkol.
https://www.domovina.je/celje-ima-novega-skofa-papez-pa-je-se-samo-en-sam-opozarja-benedikt-xvi/
To je res, Matic, in na to temo imate na voljo na Netflixu tudi odlični film z naslovom Two popes (Dva papeža). V zgodovini smo sicer že nekajkrat imeli po dva papeža. Vendar, če je po kardinalih deloval Sveti duh, da so Benedikta izvolili, je po neki moji kmečki logiki težko trditi, in Benedikt tega tudi nikdar ni trdil, da je ta isti Sveti duh odločil, da Benedikt ne more več biti papež. On je svojo službo božjo predal nekomu, ki bi lažje izvedel naloge, ki jih je treba, a po moji logiki je Benedikt kljub temu še vedno skala, Peter. Je Sv. duh pač hotel, da ima papež št. 2 nek korektiv v papežu št. 1 in takšna je pač Božja volja. Zame Sv. Oče ni prenehal biti Sv. Oče, ker se je zemeljsko utrudil in mu starost pri tem ni v prid. In bo Sv. Oče do smrti in po njej, ko bo, upam, razglašen za blaženega. Kajti status papeža je zame večen. Zdaj ali je to po cerkveni doktrini ali ne, ne vem, vem pa, da je že moralo biti tako in da je težko doumeti pota Gospodova. Tudi v tem primeru. Jaz zato s hvaležnostjo sprejemam modrost papeža Benedikta, ki je nujna in potrebna, ko mlajšega papeža, tudi našega Sv. Očeta, zanese. Oba sta namreč čkoveka, ki imata nalogo voditi, razvijati in ubraniti katoliško Cerkev, v dobrem in v slabem…