Zamolčana zapuščina velikega pesnika: Prešernova hči Ernestina Jelovšek ali »manj veseli dan kulture«

Na Ta veseli dan kulture se spominjamo rojstnega dneva velikana slovenske poezije, Franceta Prešerna. O njem je bilo napisanega že veliko in še več. Zgodovinopisje je iz njegovega imena naredilo ikono.

Tudi sicer se zdi, da Slovenci iz pomembnih mož naše zgodovine delamo ali svetnike ali demone. Vmesne poti skorajda ne poznamo. Pa naj gre za čista in plemenita srca partizanov in kurirčkov, ki so vsi po vrsti po pogumu in iznajdljivosti daleč prekašali Kekca. Ali pa za Balantiča, ki ga še sedemdeset let po smrti ne zmoremo objektivno ovrednotiti brez blatenja.

Tudi Prešeren je bil samo človek. O človeku pa lahko največ izvemo, če opazujemo, kako ravna s svojimi bližnjimi.

 Sonetni venec in žalostna zgodba iz ozadja

Prešeren je v svojih pesmih rad ošvrknil zala dekleta, ki so bila izbirčna in se očitno niso zmenila zanj. Pogosto jim je napovedoval žalosten konec (Povodni mož) in osamljenost na stara leta (Dekletam). Pa vendar so bistveno bolj žalostno končala tista, ki so se vdala.

Če je bila razvajena in petična deklica Julija Primic iz bogate ljubljanske trgovske družine Prešernov pesniški navdih, pa je pesnik svoje druge nagibe zadovoljeval tudi pri trinajstletni dekli te iste družine.

Če je bila razvajena in petična deklica Julija Primic iz bogate ljubljanske trgovske družine Prešernov pesniški navdih, pa je pesnik svoje druge nagibe zadovoljeval tudi pri trinajstletni dekli te iste družine.

Iz te zveze se je kot drugorojena (prvi otrok je kmalu umrl) rodila Ernestina Jelovšek. Mati Ana, ki je bila sama zlorabljen otrok, očitno ni premogla dovolj materinskega čuta in je hčerko oddala v rejo. Pozneje jo je sicer vzela nazaj, nekaj časa skrbela za njo, jo spet dala sorodnikom … Ernestina je za vedno ostala zaznamovana s travmatičnim otroštvom. Svojo identiteto je iskala v očetu, ki ga je idealizirala.

Prešeren je sicer finančno občasno skrbel za otroke in jih obiskoval, a dejansko priznanje je prišlo šele z njegovo smrtjo, ko je v oporoki hladno in skoraj žaljivo zapisal: »Premoženja tako ali tako nimam nobenega, če pa že kaj ostane za menoj, naj pripade mojima otrokoma, ki ju imam z neko Jelovškovo iz Ljubljane«.

Ta veseli dan kulture

Ernestina je bila nadarjena in inteligentna. Žal ni imela prave možnosti za izobrazbo in ustvarjanje, saj so bili po Prešernovi smrti finančno odvisni le od materinega šivanja in miloščine. Šolo je obiskovala pri uršulinkah in bila zelo uspešna. Zaradi finančnega pomanjkanja pa je po štirih letih šolanje končala in začela delati kot šivilja.

Ernestina je bila nadarjena in inteligentna. Žal ni imela prave možnosti za izobrazbo in ustvarjanje, saj so bili po Prešernovi smrti finančno odvisni le od materinega šivanja in miloščine.

Kljub temu je bila aktivna tudi na kulturnem področju. Njeno najpomembnejše delo so Spomini na Prešerna. Ti so pomembno literarno delo, tudi če ne bi šlo za Prešerna, saj je v njih prikazano težko vsakdanje življenje in odnosi med ljudmi v tistem času.

Napisala je več krajših spisov in jih objavljala v Ljubljanskem zvonu. Bila je članica Splošnega ženskega društva in v tem okviru je imela dve predavanji. Prvo z naslovom Prešeren in ženske, drugo pa na temo povezanosti nezakonskih otrok, rejništva ter kriminalitete. Posredno je v tem predavanju govorila tudi o svoji bolečini.

Navezala se je le na malo ljudi in vse življenje je idealizirala očeta, ki ga je v bistvu poznala le iz občasnih srečanj v zgodnjem otroštvu. Tudi sama je zapisala: »Moj oče mi je vzor, po katerem presojam vsakogar, ki se mi je kdaj v življenju približal. In kdo mu je enak?!«

 Kaj pa je tebe treba bilo, dete ljubo…

Kljub bridkemu življenju in prikrajšanosti je Ernestina razvila prodornost in  smisel za humor (čeravno trpek). Nikoli pa se ni rešila Prešernove zapuščine. Tako v pozitivnem smislu, saj si se je vse življenje prizadevala za objave očetovih del. Kot tudi v negativnem, saj jo je dejstvo, da je bila nezakonski otrok, za katerega ni skrbela niti mati, še manj oče, kronično zaznamovalo.

 

Navezala se je le na malo ljudi in vse življenje je idealizirala očeta, ki ga je v bistvu poznala le iz občasnih srečanj v zgodnjem otroštvu.

Umrla je v ljubljanski ubožnici na očetov rojstni dan. Se pravi, na Ta veseli dan kulture, kot stranski produkt našega največjega pesnika, kot ga radi poimenujemo in ga idealistično predstavljamo kot dobrohotnega dr. Fig-a.

Seveda je potrebno pri vsej zgodbi upoštevati zgodovinski kontekst. Pa vendar bi morala biti skrb za lastne otroke merilo izven vsakega konteksta. Bi bil Prešernovi veličini odvzet kak košček, če bi prevzel odgovornost za svoja dejanja? Kakšno bi bilo Ernestinino življenje, če bi odraščala v ljubečem in spodbudnem okolju?

Morda bi potem pesnik izvedel odgovor na svoje bivanjsko vprašanje: »Kdo ve kragulja odgnati, ki kljuje srce, od zore do mraka od mraka do dne«?