Zakaj danes (ne bom) nisem navijal za Hrvaško

Tomaž Kavčič
POSLUŠAJ ČLANEK
Preden zamahnete z roko in prenehajte z branjem, naj takoj na začetku pojasnim; nisem eden izmed tistih, ki Hrvate nepredstavljivo sovraži in jim niti v sanjah ne privošči naslova svetovnega prvaka. Daleč od tega. Če bodo Hrvatje boljši in bodo pokal osvojili, jim ga bom privoščil. Definitivno pa nikoli ne bom njihov navijač.

Nogomet je več kot le bežna simpatija


Zakaj? Kot nogometni navdušenec sem prepričan, da je nogomet precej več kot le bežna simpatija do neke ekipe ali pa pozornost zgolj ob svetovnem prvenstvu ali pa finalu lige prvakov. Nogomet je strast, zato pa je tudi najbolj gledan šport in zajema največje množice. Če bi bilo res, kar pravijo nekateri, da je to le tekanje 22. igralcev za žogo po zelenici, potem nogomet ne bi bil z naskokom najbolj popularen šport.

In kaj ima to s Hrvaško? Ker je nogomet predvsem strast, je logično, da sproža takšna in drugačna čustva. Na podlagi teh si seveda izberemo priljubljene ekipe in reprezentance. Na podlagi čustev vemo tudi, kdo nam je antipatičen. In na to praktično nimamo vpliva.
Razumem, da je marsikomu Francija lahko antipatična, a oblačenje nekaterih Slovencev v šahovnice, mahanje z zastavami Hrvaške in poveličevanje hrvaških nogometašev s hrvaškimi vzkliki na družabnih omrežjih je že presneto drugačna stvar.

Absurd preskoka z danes na jutri


Ker je nogomet poseben šport, ta čustva simpatije in antipatije prerasejo v rivalstvo. Tako kot med igralci na igrišču, je tudi na tribuni. Iz tega so se razvila rivalstva, ki jih ima vsaka ekipa, pa naj bo še tako mlada in umetno sestavljena. Za vse prave nogometne navdušence je popolnoma jasno, da navijač Reala ne mora navijati za Barcelono, da navijač Manchestra ne prenaša Liverpoola, da zmajčki nočejo slišati za vijolične.

Moderni nogomet je ta rivalstva na neki točki hotel zabrisati in deloma mu je, kot pri vseh drugih stvareh v današnji družbi, to tudi uspelo. Nogomet je pri mnogih postal stvar, kjer sem danes nekaj, jutri pa nekaj drugega. Danes sem moški, jutri se počutim ženska, danes ateist, že jutri mi je blizu new age, danes levičar, jutri zaradi osebnega dobička podpiram desne stranke … Danes navijač Slovenije, jutri navijač Hrvaške. Absurd.

Glede na to, da imamo mlado državo, smo rivale v športu dobili šele pozno. Nimamo jih mnogo, če smo pošteni imamo praktično samo ene. Glede na vse politične spore, odprta mejna vprašanja, pretepe na hrvaških obalah in hrvaško strašno poveličevanje svojih športnih ekip, »izbira« ni bila težka.

Z našimi južnimi sosedi smo v 27. letih odigrali nekatere epske bitke v rokometu, košarki, nogometu, pa tudi smučanju. V vseh teh letih smo razvili rivalstvo, ki je močno in srčno. Tekme z južno sosedo so postale več kot to, postale so boj za čast, za prevlado, za odpiranje ran na vsakoletnem dopustu (naj bo za Hrvate na Rogli, ali pa za Slovence v Dalmaciji). In prav je tako. To so tekme, ki jih navijači hočemo.
Hrvatom priznam, da so odigrali izjemno prvenstvo in si finale tudi zaslužijo. A tudi jutri bom spremljal tekmo kot strastni navijač Slovenije.

Ker sem navijač Slovenije, Hrvaška odpade


Gledajoč s tega stališča, evforije nad hrvaško reprezentanco, ki je deloma zajela tudi Slovenijo, ne razumem. Razumem, da je marsikomu Francija lahko antipatična, a oblačenje nekaterih Slovencev v šahovnice, mahanje z zastavami Hrvaške in poveličevanje hrvaških nogometašev s hrvaškimi vzkliki na družabnih omrežjih je že presneto drugačna stvar.

Ne morem pasti na limanice vseh tistih, ki pravijo, da je za svoje sosede pa zares potrebno navijati. Priznati moram, da s strani hrvaških sosedov Srbov, Črnogorcev, Bosancev in Madžarov ne slišim blaznega navijanja za sosede. Večkrat se vprašam tudi, kje je bila evforija, ko so bili Italijani v finalu svetovnega prvenstva, ko so Madžari zmagovali rokometne tekme ali Avstrijci množično zmagujejo v smučanju. Smo torej res tako mahnjeni ravno na Hrvate? In to na iste "dobre" sosede, ki so nas praktično celotno slovensko nogometno pot ozmerjali s "skijaši"? Da se niti ne spustim v politične in mejne spore...

Na današnji tekmi bom navijal za Francoze. Ekipa mi je všeč, ima hitrost, trdno obrambo in posameznike s izjemno tehniko. Hrvatom priznam, da so odigrali izjemno prvenstvo in si finale tudi zaslužijo. A tudi danes bom spremljal tekmo kot strastni navijač Slovenije.

Rivalstvo, ki ga ima moja država z Hrvaško, ostane tudi takrat, ko Slovenije ni na svetovnem prvenstvu. Tako kot (pravi) navijač Barcelone, ko ta izpade, ne začne navijati za Real.

Še posnetek ene največjih zmag slovenske reperzentance....

https://www.youtube.com/watch?v=waII8B31CI4

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Berlusconi, evropski "nogometni tajkun", ki je ob prvem srečanju z navijači na stadionu pristal s helikopterjem
  • 14. 06. 2023
Košarkarji "out", nogometaši vse bolj "in". Česa se eni od drugih lahko naučijo
  • 11. 09. 2023
Golob in Plenković o energetskem sodelovanju na Krku in v Krškem. Česa si lahko obetamo?
  • 28. 03. 2023