Zakaj bi papež miru lahko stopil za Evropo, ki se pripravlja na vojno

Ameriška odločitev o tem, da bo s svojo zaveznico Avstralijo delila najdragocenejše tehnološke podatke in ji omogočila gradnjo jedrskih podmornic, ni le izjemno zaostrila mednarodnih odnosov med Kitajsko in ZDA, temveč je močno šokirala tudi njene evropske zaveznice.

Napetosti so v naslednjih dneh narasle do te mere, da je naposled ameriški predsednik, Joe Biden v nedavnem nastopu pred predstavniki članic OZN mednarodno skupnost miril z besedami: "Ne iščemo nove hladne vojne ali sveta, razdeljenega na toge bloke."

Toda kljub tem pomirjujočim besedam zadnje ameriško početje predstavlja resen izziv za vse svetovne sile. Tudi za Evropsko unijo.

Interpretacija ameriških dejanj in Bidnovega govora gresta sedaj v dve smeri. Bolj optimistična je, da je govor v ZN predstavljal nekakšen odmik od geopolitičnih posledic novega zavezništva. Bolj pesimistična pa pravi, da je bila to zgolj nekakšna retorika, ki jo uporabljajo velike sile, ko se soočajo z zaznanimi grožnjami: "Ne iščemo konflikta, temu se je še vedno mogoče izogniti, če le ..."

Hitro je bilo jasno, da večina evropskih komentatorjev prvi možnosti preprosto ne verjame.

Panična evropska reakcija

Sledila je panična reakcija samega vrha evropske politike, kjer se je znova obudila teza, da si mora Evropa pomagati sama. Tako je predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen po kaotičnem odhodu ZDA iz Afganistana države članice pozvala k razvoju skupnih vojaških zmogljivosti ter se pri tem retorično vprašala: "Lahko imate najnaprednejše sile na svetu, vendar če nikoli niste pripravljeni na njihovo uporabo, za kakšno rabo potem so? "

Le nekaj ur zatem je evropski komisar za notranji trg Thierry Bretton priznal, da je zaupanje v ZDA po vsej Evropi "zrušeno" in da je prišel čas, da se Evropa organizira tako, da bo lahko ukrepala sama.

V njem je o ideji evropske vojske zapisal, da "cesar nima oblačil", in se vprašal, kdo bi sploh lahko imel pooblastilo za pošiljanje takšne vojske v vojno.

Cesar nima oblačil

Toda dejstvo je, da Evropa na takšno vlogo ni pripravljena. Na to je v italijanskem časopisu Corriere della Sera opozoril ugledni italijanski esejist in politolog Ernesto Galli della Loggia. V njem je o ideji evropske vojske zapisal, da "cesar nima oblačil", in se vprašal, kdo bi sploh lahko imel pooblastilo za pošiljanje takšne vojske v vojno. Pri tem kot najbolj problematično vidi vprašanje, kako bi evropska vojska branila evropske interese po svetu. Poti, kako bi se EU branila sama, so namreč že določene v okviru Nata, prav tako je ustaljen postopek delovanja v mednarodnih mirovnih misijah.

Ob tem navaja hipotetičen primer, da bi razmere, v katerih v Afganistanu bivajo ženske, pod talibani postale povsem nevzdržne, ZDA, ki so se pravkar umaknile, pa ne bi imele nobene želje, da bi se vrnile. Kdo v Evropi bi lahko v takšnem primeru poveljniku skupne evropske vojske dal navodilo, naj enkrat za vselej iztrebi talibane kot bojno silo?

Težava je v tem, nadaljuje Galli della Loggia, da bi bil edini možni organ v evropskem sistemu, ki bi lahko odobril takšno poslanstvo, Svet voditeljev držav in vlad, kar pomeni izvoljene voditelje 27 držav članic EU.

Toda tu se resne težave šele začnejo. Zato se sprašuje: Ali si je mogoče zamisliti, da bi se 27 političnih voditeljev - izrazi volivcev, tradicij in interesov, ki se med seboj zelo razlikujejo - odločilo za vojaško akcijo, ki bi lahko postala nasilna in bi stala življenja nekaterih njihovih državljanov, ne da bi se ustvarili nepredvidljivo resni zapleti? "

Takšen razplet je seveda razumljiv, če se spomnimo, da je EU v začetku temeljila na skupnem političnem projektu. Ker ta ni deloval, so se se voditelji zedinili o skupnem gospodarskem projektu, ki bi vodil v globljo politično unijo. A danes vemo, tako Loggia, da skupno gospodarstvo vodi le v skupno gospodarstvo.

Temelj vsakega uspešnega evropskega projekta bi moral skoraj zagotovo ležati v neki obliki krščanskega humanizma, čeprav si tega v zahodni Evropi 21. stoletja nihče ne upa povedati naglas.

Temelji "nove Evrope" ležijo v krščanskem humanizmu

Če je torej sedaj edinstven trenutek, da se Evropa združi pod drugačnimi vrednotami, kako to storiti? Kot v članku, naslovljenem z naslovom, ki smo ga uporabili tudi mi, izpostavlja pisec John L. Allen na portalu CRUX, bi moral temelj vsakega uspešnega evropskega projekta skoraj zagotovo ležati v neki obliki krščanskega humanizma, čeprav si tega v zahodni Evropi 21. stoletja nihče ne upa povedati naglas. Krščanski humanizem je bil temelj, na katerem je bila prvotno zgrajena EU, in ostaja osamljen evropski kulturni dosežek, ki je dovolj močan, da vzdržuje karkoli drugega kot gospodarsko blaginjo.
Ob tem bi lahko imela pomembno vlogo tudi Katoliška cerkev. Res je sicer, da ideja o močnejši vojski ni ravno po željah Vatikana, sploh pod papežem, kakršen je Frančišek.

Toda obenem si Vatikan že desetletja želi bolj neodvisno, odločno Evropo, ki bi lahko prinesla resnično globalno protiutež tako ZDA kot Rusiji in Kitajski. Ena od glavnih odlik vatikanske diplomacije skozi stoletja pa je ravno njen realizem. Zato bi bilo morda smiselno, da bi Frančišek in njegovi svetovalci najvišje ideale dali nekoliko na stran, tako da bi lahko dosegli nekaj dobrega.