»Vsak dan, ko pogledam svojo hčerko, se spomnim na vas, molivce.« Intervju z Nado Žgur

Je močna, pogumna ženska, trdna osebnost in umetnica, ki je zgled vere.

Nada Žgur je tudi ena redkih, ki so v pobudi 40 dni molitve za nerojeno otroško življenje vztrajali skoraj vsak dan.

Je upokojena profesorica jazz petja, pri kateri so se učili številni danes izjemno uspešni pevci jazz, zabavne in duhovne glasbe, ki jo je ustvarjala tudi sama.

Pevka je bila tudi sama članica več uspešnih zasedb - Pepel in kri, Vocal art, Alfa in Omega in drugih. 

V prvem delu intervjuja smo z Nado Žgur spregovorili o molitvi pred porodnišnico in njeni razširjenosti po svetu, zgodbah dveh slovenskih mater, katerih otroka nista bila splavljena, izkušnjah, s katerimi se srečujejo molivci in pomenu staršev, ki bi se z otrokom ob zanj primerni starosti pogovorili o spolnosti in mu bili tudi zgled. 

Kaj boste molivci počeli sedaj, po koncu pobude 40 dni za življenje?
Dolg čas nam ne bo. Nam, ki tam molimo, je teh štirideset dni kot 40-dnevne duhovne vaje. Naju z možem to izpolnjuje. Veš, da moraš tja, se poglobiti v temo dneva, vedno hočeš biti tam res v Duhu, ne samo z ustnicami. Ostali bomo v stiku, pripravljamo že program za naprej.

Zakaj vi prihajate molit?
Vidimo, da veliko ljudi, ki hodijo mimo nas, ne ve veliko o splavu. Nikoli ne bom pozabila, kako je v eni izmed naših molitvenih pobud mimo prišel starejši gospod, ki je prijazno radovedno vprašal: »Kaj vi tukaj delate?« Ko smo mu razložili, da v hiši pred nami delajo splave, mi pa molimo za otroke in matere, nam je rekel: »Ne, tukaj je porodnišnica.«, kasneje je dodal: »Petdeset let živim tukaj. Vsak dan hodim mimo, pa mi na misel ni prišlo, da bi tukaj kdo delal splave.«

Ozaveščanje lokalne skupnosti je tako tudi eden izmed stebrov pobude. Nad njo smo se navdušili, saj smo ljudje molitve. Verujemo, da ima molitev neznansko moč, in da po njej deluje Gospod. On bi rad odrešil res vsakega … tudi vsako žensko, ki je naredila več splavov.

Za nas so to velike stvari. Po vsem svetu je bilo v tej spomladanski pobudi rešenih 437 otrok, za katere se ve. Skupaj od leta 2004 pa je bilo rešenih že preko 13.000 otrok.

Poznate primere mamic oziroma otrok, ki jim je vaša molitev pomagala?
Vemo za mamico, ki je kot nosečnica šla mimo nas na kliniko, kjer je imela termin za splav. Nato pa se je vrnila do nas in povedala, da razmišlja, da bi šla na splav. Prijateljice, ki so takrat molile, so se z njo pogovorile jo povabile na pogovor v zavod Božji otroci. Gospa je res prišla in se kasneje odločila, da bo otroka obdržala. Lansko pomlad je rodila deklico, ki nam jo je kasneje prišla pokazat. Rekla je: »Če vas takrat ne bi bilo tam, nje danes ne bi bilo tukaj.« Z možem sta pred tem že imela eno deklico, bila sta v stiski, manjkalo jima je nekaj opreme. Stopili smo skupaj, kupili manjkajoče in otrok je bil rešen.

Za drugo mamico smo bili posredno naprošeni za molitev, saj je bila naročena na splav, kar smo res storili. Nosečnica je nato termin za splav odložila, kasneje pa se je premislila in se naročila na novega. Spet  je premišljevala in zavlačevala, da je tudi ta termin šel mimo. A vzela je tudi tretjega in bila prepričana, da bo šla. Potem pa se je zamislila, otrok v njej je bil namreč že velik, in se odločila, da ga bo obdržala. Danes je presrečna. Za to mamo vemo posredno, s prvo mamico in deklico pa smo še v stikih. »Vsak dan, ko jo pogledam, se spomnim na vas,« pravi.

Za nas so to velike stvari. Po vsem svetu je bilo v tej, spomladanski pobudi, rešenih 437 otrok, za katere se ve. Skupaj, od leta 2004 pa je bilo rešenih že preko 13.000 otrok.

Sedaj se je molilo v 340 mestih po celem svetu. V nekaterih državah ljudje molijo v več mestih, pri nas le v Ljubljani.

Res je, da je večina kristjanov zadržana, pri nas v Sloveniji pa gre tudi za sram pred oznanjanjem vere navzven. A Gospod je rekel: »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu!« (Mr 16,15). Mi to besedo vzamemo zares, ker  verujemo, da po molitvi pa deluje On.

Zakaj nekatere ljudi vaša molitev moti?
Večine ne moti! Na stotine jih hodi mimo, ki vidijo, da nikogar ne motimo, še manj nadlegujemo. Ljudje pa smo različni. Nekateri menijo, da molitev spada samo v cerkev, nekateri molijo samo doma, nekateri, da je potrebno moliti samo tiho. Pride kakšna gospa, ki razburjeno reče »A morate sedaj tukaj ...?«, pa pride druga, ki reče: »Mi vas podpiramo.« Tudi iz klinike pride kakšna zaposlena in pravi: »Hvaležni smo vam, da ste tukaj!«

Smo kot misijonarji. Oni se tudi ne skrivajo. Res je, da je večina kristjanov zadržana, pri nas v Sloveniji pa gre tudi za sram pred oznanjanjem vere navzven. A Gospod je rekel: »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu!« (Mr 16,15). Mi to besedo vzamemo zares, ker  verujemo, da po molitvi pa deluje On. Ljudi ne ogovarjamo, a odgovorimo, če jih kaj zanima.

Pred nekaj dnevi sta se ustavili dve študentki, ki sta prav o splavu delali seminarsko nalogo. Rekli sta, da o splavu ne vesta kaj dosti. Bili sta zelo prijazni, vse ju je zanimalo. Mislim, da nista bili verni, sta pa vse zelo lepo sprejeli, ker sta videli, da nikogar ne obsojamo, tudi tistih ne, ki so morda naredili po več splavov.

Nenavadno je, da ljudje nimajo informacij o splavu.
To je čudno, kaj ne? Zato, ker toliko dosegljivih informacij kot jih je danes, vključno z grafičnim prikazom splava še ni bilo. Če bi si ogledali video, kjer ginekolog, ki je opravil okrog 1200 splavov, a zdaj tega ne počne več, nazorno pokaže postopek, bi imeli realno predstavo o tem, kaj splav je.

Malo prej sem videla številko najstniške revije Pil, v kateri 10-letnim otrokom razlagajo, kakšen je analni, vaginalni, oralni seks. Otroci tako vedo vse podrobnosti o seksu, ne vedo pa, da spolni akt lahko povzroči novo življenje.

To seveda pri mladih ni zaželeno in zato požar gasijo svojim življenjskim okoliščinam primerno. Gredo h ginekologu, ta jim svetuje splav, prav tako prijatelji, starši.

Kako vzgajati mlade, bralce Pila, da bo splavov manj?
Začne naj se zelo zgodaj, v družini. Pomemben je zgled staršev, zvestoba, ljubezen. Pogovori, ki naj bi poudarjali, da je spolnost božji dar, da pa se vanjo ni pametno spuščati prezgodaj. Pil je namenjen otrokom že od 4. razreda dalje. Prepričana sem, da nekatere stvari pač niso za vsako starost.