Vrh med EU in Kitajsko razkriva preračunljivost azijske velesile

V petem tednu vojne v Ukrajini je predsednica Evropskega parlamenta Roberta Metsola obiskala Kijev. V tem istem tednu se je ruska vojska po številnih neuspešnih napadih na glavno mesto Ukrajine pričela umikati iz severnega dela Ukrajine, za sabo pa je zapustila razdejanje in trupla pobitih nedolžnih civilistov.

Kljub temu je bil vrh med Kitajsko in Evropsko unijo še najbolj pomemben dogodek prejšnjega tedna, čeprav kaže, da rezultati video sestanka predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen in predsednika Evropskega sveta Charlesa Michela s kitajskim predsednikom Xi Jinnpingom in predsednikom vlade Li Keqiangom niso bili dobri.

Kot je znano, je Kitajska ključna trgovska partnerica Ruske federacije. Od leta 2014 naprej, ko je Putin prvič napadel Ukrajino in zavzel Krim in Donbass, se je rusko gospodarstvo zaradi zahodnih sankcij počasi preusmerilo na azijske trge, predvsem na Kitajsko. Ko se je Rusija odločila za popoln napad na Ukrajino, sta rusko gospodarstvo in oblast zaradi mednarodnih sankcij Zahoda postala še bolj odvisna od Kitajske, zato je postal z ruskega zornega kota odnos Zahoda s Kitajsko strateško še bolj pomemben.

 Odnos s Kitajsko ni več le ekonomski

Čeprav komunistična Kitajska že desetletja krši človekove pravice, zatira disidente in opozicijo ter trdo ravna z verskimi in narodnimi manjšinami, so bili odnosi Zahoda, odkar je nekdanji predsednik ZDA Richard Nixon leta 1972 obiskal Peking, vedno osredotočeni na sodelovanje na področju trgovine in gospodarstva. Podobno pragmatičen pristop do Kitajske je še pred kratkim imela tudi Evropa, saj je bila dolgoletna nemška kanclerka Angela Merkel velika podpornica dobrih odnosov s Kitajsko, v katerih je imela zunanja trgovina prednost pred drugimi, manj prijetnimi temami kot so kršenje človekovih pravic, zatiranje disidentov, Ujgurov ipd.

Kljub temu pa se je odnos Evrope do Kitajske v zadnjih letih vendarle spremenil. Tihi kulturni genocid nad ujgursko manjšino v Xinjangu oziroma vzhodnem Turkmenistanu in zatiranje demokratične opozicije v Hongkongu sta v evropski javnosti povzročila javno nasprotovanje Kitajski. Poleg tega so bili številni politiki, ki so bili naklonjeni Kitajski, na volitvah zamenjani, vključno z Angelo Merkel in njenim naslednikom Arminom Laschetom, kar je odprlo pot novim političnim akterjem, ki so bolj kritični.

Ravno zato vrh med EU in Kitajsko prejšnji prvoaprilski petek ni bil več le vrhunski diplomatski sestanek o trgovskih in gospodarskih vprašanjih, ampak tudi političen dogodek, na katerem so visoki predstavniki EU in Kitajske razpravljali predvsem o vojni v Ukrajini in tudi o človekovih pravicah na Kitajskem. Ni treba dodati, da je EU na tem sestanku predstavila trša in jasnejša stališča kot v preteklosti, vsaj do vojne v Ukrajini, kjer je EU glasno pozvala Kitajsko, da obsodi Rusijo in pomaga končati vojno.

Ključni odpor Ukrajine

Kot smo že omenili, ima Kitajska pomembne koristi zaradi trenutnega položaja Rusije, vendar to ni edini razlog, zakaj kitajski predsednik Xi Jinnping še vedno podpira Putina. Poleg gospodarskih dejavnikov ima Kitajska od Rusije in ruskega napada na Ukrajino še dva razloga.

Prvi je notranjepolitičen moment. Tako so zahodni diplomati in analitiki opazili, da kitajska komunistična stranka izrablja vojno v Ukrajini za podpihovanje kitajskega nacionalizma in protiameriških sentimentov. Druga in verjetno tudi najbolj pomembna korist je geopolitična. Kitajska ne podpira Rusije le zaradi dobrih odnosov ali svojih notranje-političnih razlogov, ampak predvsem zato, ker si želi izboljšati svoj geopolitični položaj. Ruski uspeh v Ukrajini bi verjetno pomenil, da ima Kitajska pravico do podobnih ozemeljskih zahtev na severu Indije, Južnem Kitajskem morju in na Tajvanu.

Poleg tega ima Kitajska zaradi tihe podpore Rusiji tudi druge geopolitične ugodnosti. Kitajska na primer še vedno potrebuje zanesljivo partnerico v Varnostnem svetu OZN, hkrati pa se koristoljubno veseli mednarodne izolacije Rusije, saj bo zaradi nje Putinov režim postal še bolj ranljiv in odvisen od Kitajske. To bi bilo še posebej ugodno za Kitajsko, saj ima Rusija razvito vojaško jedrsko tehnologijo, poleg tega pa se ji zaradi napredovanja globalnega segrevanja odpira morska pot do Evrope preko Antarktike, kjer bi Kitajska z veseljem gospodarsko prevzela nova ruska pristanišča.

A vendar si Kitajska ne more privoščiti dobrih odnosov s Rusijo "brez omejitev," ki sta jih obe državi razglasili samo nekaj tednov pred začetkom vojne v Ukrajini. Evropska unija je pred dnevi že razglasila, da je pripravljena sprejeti sankcije za tista kitajska podjetja, ki bodo odkrito pomagala ruski vojaški industriji. Tokrat vemo, da to niso le prazne besede, saj se je EU izkazala kot resna velesila od začetka vojne v Ukrajini.

Poleg tega je ruski napad na Ukrajino globoko prestrašil del držav v razvoju, še posebej v Aziji, kjer so številne gospodarske partnerice. Omeniti je treba tudi, da je Kitajska resno verjela ruski napovedi, da bo ruska vojska hitro opravila z Ukrajino, kar se je pokazalo kot precej naivno. Zaradi teh razlogov ima Kitajska podpora Putinu časovno omejitev in se lahko resno zmanjša, če se bo nadaljevanje vojne odvilo v korist Ukrajine.

 Konec sončnih dni kitajsko-evropskih odnosov

Kljub temu, se mora EU tudi odločiti za nadaljnje korake z drugimi azijskimi državami. Sicer je res, da je EU sprejela novo strategijo glede daljnega Vzhoda prejšnjo leto, ki načrtuje približevanje Evrope k regionalnim nasprotnikom Kitajske (npr. Vietnam in Tajvan), vendar  utegne postati vloga srednjeazijskih držav in Indije ključna pri razvoju dogodkov v Rusiji in Ukrajini.

Morda so prave države na jugu Rusije največja priložnost, saj so tradicionalno zaveznice Putina, a so se v prejšnjem desetletju začele počasi odmikati iz ruskega vpliva. Tukaj je še posebej zanimiv odnos Kazahstana do Putina, saj je še pred nekaj meseci zahteval rusko vojaško pomoč proti javnim protestom (kjer so Rusi radi testirali svoje desantne čete pred napadom na Ukrajino), vendar se je potem distanciral od Moskve in celo dovolil proteste proti vojni v Ukrajini.

Tudi na Japonskem, kjer so pod prejšnjim dolgoletnim predsednikom vlade Shinzo Abejem vodili bolj milo zunanjo politiko do Rusije, so se sedaj popolnoma pridružili zahodnim sankcijam proti Putinovem režimu. Skratka, velik del Azije se počasi obrača proti Rusiji, vendar bo prišlo do popolne izolacije Rusije šele takrat, ko bosta Kitajska in Indija umaknila svojo tiho podporo Putinovemu režimu.