Vprašanje za papeža Frančiška v zvezi z njegovim stališčem do istospolnih parov

Vir foto: pixabay
POSLUŠAJ ČLANEK
Pred dobrim tednom je javnost razburkala izjava papeža Frančiška, da bi morali za istospolne pare »uveljaviti nek zakon o civilnem sobivanju. Imajo pravico do pravnega varstva«.

Najprej je dobro še enkrat poudariti: če natančno poslušamo intervju, iz katerega so bile potrgane njegove izjave, bomo ugotovili, da Frančišek v svoje odgovore vplete obe poanti Katekizma:

Prvič, »sprejemati jih [istospolno usmerjene] je treba s spoštovanjem, sočutjem in obzirnostjo« (KKC 2358) = »[tudi istospolne osebe] so božji otroci« (Frančišek). Drugič, »homoseksualna dejanja [so] po notranje neurejena« = »to [da naj se istospolnih ne izključuje iz družin] še zdaleč ne pomeni odobravati istospolna dejanja« (Frančišek).

O tem smo na Domovini sicer že izdatno pisali, pa vendar morda ne bi bilo slabo, da k prvemu komentarju dodamo še drugega, s katerim nadaljujemo tam, kjer smo prejšnjič ostali: pri tako imenovanem »učinku snežne kepe«. Nekaj malega se sproži, posledice pa se lahko pokažejo v obliki plazu. Kakšne posledice ima torej lahko papeževa izjava?

Posledice na družbenem področju


V več kot sedemdesetih državah po svetu so istospolne zveze prepovedane, in to z izrecnim odobravanjem katoliških škofov (primer). Kako na to vpliva papeževo mnenje? Predsednik Maduro, na primer je že naslednji dan, citirajoč papeža, predlagal uzakonitev istospolnih zvez v Venezueli. Na desetine ljudi, živečih v istospolnih zvezah, je v pretekih letih zaradi tega tudi izgubilo službe. Lahko škofje sedaj še tako reagirajo?

Nekateri opozarjajo tudi na prihajajočo obravnavo primera Fulton v. City of Philadelphia pred ameriškim vrhovnim sodiščem. Gre za odmevno tožbo,  ker je mesto Philadelphia prepovedalo katoliškim socialnim službam dodeljevanje otrok v rejniške domove, in sicer zaradi svoje politike, da istospolnim parom ne dovoli, da bi bili rejniki.

Osebno sicer mislim, da glede tega ni težav, ker tudi ni prišlo do nobene spremembe: katoliško nasprotovanje izenačevanju družine in istospolnih zvez z možnostjo posvojitve je še vedno nedotaknjeno. Bolj zanimiva pa je misel na to, ali pek v imenu svoje vere še lahko zavrne peko torte zaradi napisa na njej, ki bi promoviral istospolne zveze/poroke.

Papeževa dejanja v smeri manj obsojajoče komunikacije z istospolnimi postavljajo v novo luč tudi nekatere primere, v katerih so katoliške šole (ob izrecni podpori nadškofa oziroma nadškofije) zavrnile vpis otroka istospolnemu paru.

Posledice v Cerkvi


Prav tako se bi lahko praksa začela spreminjati znotraj Cerkve. Morda najbolj aktualno dogajanje je v Nemčiji, kjer se odvija Synodaler Weg, neke vrste sinoda, na kateri zaenkrat prevladuje mnenje, da je treba LGBTQ primerno vgraditi tudi v katoliško teologijo in pastoralo.

Papeževa naklonjenost istospolnim zvezam daje nemškim teologom nov zagon. Pa tudi na splošno: pastoralna praksa Cerkve do v zvezah živečih istospolnih je dobro povzeta v tem dokumentu škofije Springfield iz leta 2017. Med drugim jim prepoveduje sodelovanje v cerkvenih službah, ne morejo postati botri, prepovedano jih je tudi cerkveno pokopati (kar sicer ustreza Zakoniku cerkvenega prava in ni izum tamkajšnjega škofa).
Kot iz zgodovine Cerkve vemo, so nekateri premiki v praksi na dolgi rok prinesli velikanske spremembe v nauku.

Primere bi lahko naštevali v nedogled. Ne glede na to, ali se bo Sveti Sedež oglasil in pojasnil Frančiškove izjave, ostaja dejstvo, da je papež zopet zanetil debato, ki bi lahko imela posledice, predvsem na praktičnem področju. In kot iz zgodovine Cerkve vemo, so nekateri premiki v praksi na dolgi rok prinesli velikanske spremembe v nauku. Tako da si je nesmiselno zatiskati oči, kakor da je vse tako, kot je bilo prej. Naklonjenost civilnim zvezam istospolno usmerjenih za Cerkev – posebej glede na to, da po nekaterih statistikah katoličani sami večinsko ne nasprotujejo istospolnim zvezam – pomeni precejšnjo spremembo.

Antropološko vprašanje


Papeževa naklonjenost zakonskega priznavanja istospolnih skupnosti katoliško občestvo meče iz cone udobja. Moti tiste, ki se jim zdi to vse skupaj »brezveze« in se s temi vprašanji niti ne ukvarjajo; še bolj pa moti tiste, ki od papeža pričakujejo, da bo udaril po istospolno usmerjenih osebah, ki živijo v zvezah, in jih proglasil za skrenjene grešnike.

Vse to kaže na določeno napetost v katoliški moralni teologiji, in sicer gre za antropološko vprašanje: ali je biti gej ali lezbijka izprijena/patološka deformacija pristne človeškosti (ki je lahko le heteroseksualna); ali pa je istospolna usmerjenost nepatološka, pa vendar manjšinska različica istega človeškega dostojanstva. Na kratko: ali je napaka ali možnost; ali je naravnana na grešnost ali na človeškost; naj bo torej preganjana, tolerirana, sprejeta?

Če bi imel Svetega Očeta zopet priložnost srečati, mu zato ne bi postavil vprašanja, kaj je mislil s tistimi svojimi besedami v dokumentarcu. Vprašal bi ga po njegovem antropološkem pogledu na človeka. Iz tega namreč izhaja snežna kepa, ki postaja vse večja, in s seboj nosi družbene, teološke in pastoralno-praktične posledice.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike