Volitve: somrak Svobode

Vir: X@ZalaTomasic
POSLUŠAJ ČLANEK

Tokratne evropske volitve so bile za odtenek pomembnejše kot običajno. V Sloveniji namreč že dve leti vlada Svoboda. Gre za najagresivnejšo populistično vladavino do zdaj. 

Svoboda je na oblast prišla na krilih utrujenosti in splošnega nezadovoljstva s pandemijo in ukrepi oziroma pravili, ki so takrat veljala in so dodobra spremenila naša vsakdanja življenja ter zaznamovala celotne generacije. Na oblast je prišla seveda tudi na krilih dobro znanega »antijanševskega« sentimenta. Kaj hitro se je pokazalo, da je samo-da-ni-janša občutek, poleg osebnih koristi vladajočih in njihovega najožjega kroga, tudi edino, kar ta tako imenovana svobodna oblast ponuja. Od visokoletečih predvolilnih obljub o brezštevilnih reformah in dvigu standarda ljudi na raven Švice po dveh letih vladanja oziroma na polovici mandata ni ostalo praktično nič.  

Iz afere v afero

Razmere so še posebej zaskrbljujoče na področju zdravstva, sodstva in javne uprave, kjer zdravniki, sodniki, tožilci in zaposleni na upravnih enotah stavkajo že dalj časa. Vladajoča koalicija, še posebej največja vladna stranka, drsi iz afere v afero. Z državo, njenimi ključnimi podsistemi in smerjo, v katero naj bi jo peljala, pravzaprav ne ve, kaj početi. Namesto tega se raje ukvarja sama s sabo, z osebnim profitarstvom in bogatenjem svojih reprezentantov, spletkarjenjem znotraj svojega političnega pola in preganjanjem ter medijskimi umori drugače mislečih in političnih nasprotnikov, še največ pa z zadovoljevanjem osebnih potreb predsednika vlade in njegove zasebne spremljevalke, za katero se zdi, da sprejema vse ključne odločitve v tej vladi. 

Stvari so prišle tako daleč, da je moral celo bivši predsednik republike Milan Kučan javno priznati, da se države na način, kot to počneta fant naše Tine in kompanija, ne da upravljati. Kljub obilnemu trudu mnenjskih voditeljev, centrov moči tranzicijske levice in dominantnih medijev je zato javnomnenjska podpora vladi, koaliciji in največji vladni stranki strmo padla. Pojavila so se celo ugibanja o predčasnem končanju mandata in odhodu predsednika vlade za evropskega komisarja. Po drugi strani je opozicija, zlasti največja opozicijska stranka, videla evropske volitve kot priložnost za vrnitev v resno politično tekmo, potem ko je zadnje parlamentarne volitve prepričljivo izgubila. 

Močna lista SDS

V takšnih razmerah ni presenetljivo, da sta se oba politična tabora lotila evropskih volitev praktično z vsem, kar premoreta. Opozicija si je izjemno prizadevala, da bi čim bolj mobilizirala svoje volivce. Nasploh je imela stranka SDS najbolj dovršeno in vsebinsko ter sporočilno bogato volilno kampanjo.  

To ni nobeno presenečenje. SDS je praktično edina prava politična stranka pri nas, z nespornim dolgoletnim vodjem, jasnim političnim profilom, urejeno in trdno strankarsko strukturo in zadostnim finančnim zaledjem, da lahko brez večje škode preživi daljša obdobja v opoziciji. Na te volitve je šla z jasnim ciljem, da doseže prepričljivo zmago, porazi Golobovo Gibanje Svoboda in s tem svojim volivcem in neopredeljenemu delu volilnega telesa pokaže, da je sposobna ponovno priti na oblast. V ta namen je na listo uvrstila praktično vse strankine prvokategornike – z izjemo liderja stranke – na čelu z obstoječima evroposlancema Tomčevo in Zverom, poleg njiju pa prvič na začelje liste tudi dve mladi kandidatki, Zalo Tomašič in Karin Planinšek. 

S tem je SDS med kandidati znotraj liste uspešno ustvarila izjemno razgibano dinamiko tekmovanja za preferenčne glasove, kar je nedvomno pozitivno vplivalo tudi na skupno število zbranih volilnih glasov. Posebne pozornosti je vredna izvolitev Zale Tomašič, ki jo je izrecno podprl tudi Ruparjev Glas upokojencev, kar je očitno odločilno pripomoglo, da je Tomašičeva dobila drugo najvišje število preferenčnih glasov na listi SDS, takoj za nosilko liste. To nedvomno kaže, da si tudi volivci SDS želijo določenih sprememb in sveže krvi v stranki. 

Menjava generacij v NSI

Druga opozicijska stranka, NSi, je evropske volitve izkoristila za nadaljnjo oziroma dokončno menjavo generacij v stranki. Najprej se je za sodelovanje na teh volitvah »zahvalila« zimzelenemu evroposlancu Lojzetu Peterletu, kasneje pa je še dosedanjo dolgoletno poslanko Ljudmilo Novak postavila na tradicionalno poslovilno oziroma neizvoljivo mesto na kandidatni listi.  

Vodenje liste je prevzel kar predsednik stranke Matej Tonin, ki je s tem na kocko postavil tudi lastno politično usodo. Kot smo lahko videli po preštetih glasovih, je ta dodobra visela na nitki, saj praktično do konca ni bilo jasno, ali bo v Evropski parlament izvoljen on ali pa vzhajajoča zvezda slovenske politične desnice Peter Gregorčič, ki je poskusil že dodobra opešano SLS vrniti na pota stare slave, kar bi mu skoraj tudi uspelo. 

Vir: X@TinaHacler

Po drugi strani se je antijanševski politični tabor evropskih volitev lotil na klasičen način, s poplavo list in kandidatov, ki so tako ali drugače znana imena; z evropsko politiko oziroma strankami, za katere so kandidirali, pa se v življenju še niso veliko ukvarjali. 

Vladajoča Svoboda je temu dodala še tri oziroma štiri precej za lase privlečene posvetovalne referendume, od katerih morda najbolj bode v oči vprašanje uvedbe evtanazije. Iz zanesljivih virov, ki so blizu predsedniku vlade, namreč vemo, da ima on sam do evtanazije izrazito odklonilno stališče. K temu so dodali še dobesedno »nasilno« priznanje Palestine tik pred volitvami in brezštevilne populistične obljube o tisočih stanovanjih in helikopterskih flotah. 

Zmagovalci in poraženci

Kaj so torej pokazali rezultati volitev? Nesporna zmagovalka volitev je nedvomno Janševa SDS. Tudi s svojimi prvimi javnimi nastopi po objavi rezultatov – na katero smo žal morali čakati najdlje v Evropi in je še en dokaz, da Svoboda prav vse, česar se dotakne, pokvari – je Janez Janša še enkrat pokazal in dokazal, da razume, kaj so volitve in kaj pomenijo za državo. S tem volilnim rezultatom si je še utrdil primat v stranki in opoziciji ter vsaj do naslednjih parlamentarnih volitev zaprl vprašanje o svojem morebitnem nasledniku. 

Nesporna poraženca teh volitev sta nedvomno premier Golob in njegovo Gibanje Svoboda, in to kljub premierjevim infantilnim in norčavim izjavam, da so na volitvah zmagali, dosegli vse zastavljene cilje in Evropi pokazali levosredinski obraz. Če upoštevamo, da sta bila na listi Svobode izvoljena dosedanja evroposlanka iz vrst nekdanje LMŠ in bivši predsednik LMŠ, obrambni minister Šarec, potem je Svoboda dejansko ostala brez enega samega lastnega evroposlanca. Medtem ko Joveva ni mogla skriti sreče, da bo kljub katastrofalnemu porazu liste, ki jo je nespretno vodila, ostala evroposlanka, je bilo Šarčevo veselje veliko bolj kislo. Mnogo raje bi namreč ostal minister kot pa se odpravil v Bruselj, kjer bo imel že pregovorne težave s svojo uborno angleščino in domotožjem. 

Med moralne zmagovalce teh volitev lahko uvrstimo kočevskega župana Prebiliča, ki je z obilno logistično podporo stricev iz ozadja in tretjim mestom pokazal, da se nanj potencialno lahko računa kot na alternativo Golobu, če se seveda ne bo pojavil kak boljši in prepričljivejši kandidat za antijanševski »nov obraz« na naslednjih parlamentarnih volitvah. Tu je poleg že omenjenega Gregorčiča še Matjaž Nemec, ki je z izvolitvijo – SD bo imela poslej zgolj enega evroposlanca – verjetno dokončno zapečatil politično kariero dosedanjega evroposlanca Milana Brgleza, ki je po predsedniških in strankarskih izgubil že tretje volitve zapored. 

Javnomnenjske agencije in DVK 

Med poražence tokratnih volitev lahko uvrstimo tudi javnomnenjske agencije, ki so z izjemo Ninamedije povsem zgrešile volilni rezultat in ves čas, kot se je izkazalo, nekritično in nestrokovno umetno dvigovale ratinge vladajočim. Poleg njih so tu tudi vse tri največje televizije, obe komercialni in nacionalna, ki niso zmogle toliko modrosti, da bi skupaj naročile izvedbo vzporednih volitev. S tem so sebe in svoje gledalce do zgodnjih jutranjih ur oropale resnega in na podlagi dejstev oblikovanega povolilnega televizijskega programa.  

Nedvomno pa med poražence spada tudi Državna volilna komisija, ki je z nekompetentno organizacijo izvedbe volitev in štetja glasov ter nerazumljivo odločitvijo, da se najprej preštejejo glasovnice za posvetovalne referendume, povzročila, da smo v Sloveniji kot zadnji v Evropi izvedeli za rezultate evropskih volitev. 

Suma sumarum: zaradi evropskih volitev Golob in ostali sodelujoči v tem neprekinjenem festivalu Svobode vstopajo v drugo polovico vladnega mandata bistveno bolj oslabljeni in s še več težavami pri učinkovitem vladanju. Glavno sporočilo volitev torej je: razen Goloba in njegove družice ne pleše praktično nihče več. 

Celo Milan Kučan je moral javno priznati, da se države na način, kot to počneta fant naše Tine in kompanija, ne da upravljati.

Objavljeno v: Tednik Domovina, št. 152, str. 18–19.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Ekskluzivno za naročnike

vzgoja, otroci, mobilni telefoni, digitalna tehnologija
Digitalni vrstniki
21. 7. 2024 ob 13:11
Film, Marija Magdalena
Marija Magdalena
21. 7. 2024 ob 9:30