Vlada zavrnila NSi glede razbremenitve podjetnikov pri bolniških odsotnostih. SDS za tretjo stopnjo DDV

4
Uredništvo

Vlada se je nedavno pohvalila, da ji je uspelo doseči proračunsko finančno vzdržnost in da bo državni proračun naslednje leto zabeležil celo presežek 50 milijonov evrov.

Ob visoki gospodarski rasti, ki je predvsem posledica izvozne naravnanosti slovenskega gospodarstva, so višji proračunski prihodki predvsem posledica precej višjih davkov, kot smo jih imeli pred krizo.

A vlada se otepa znižanja davkov na predkrizno raven, zbrani denar pa raje razdeljuje v javnem sektorju, ki je pomembna volilna baza strank na oblasti.

Zato ne čudi, da sta vlada in parlamentarni odbor za zdravstvo zavrnila predlog stranke, ki v ospredje postavlja malo in srednje podjetništvo. V NSi so namreč predlagali, da bi stroške bolniških nadomestil država od delodajalcev prevzela po 15 dneh bolniške in ne šele po 30, kot velja do sedaj.

Razbremenitev ljudi pa so predlagali tudi v SDS, ki bi DDV vrnili na predkrizno raven, obenem pa uvedli še tretjo, 5 % davčno stopnjo za osnovne življenje potrebščine.

Predlog Zakona o delovnih razmerjih, ki so ga v parlamentarno proceduro vložili v NSi, predvideva poseg v pokrivanje stroškov bolniških odsotnosti, vendar ne na škodo delavcev.

Sedaj velja, da država (zdravstvena blagajna ZZZS) začne bolniške pokrivati po 30 dneh odsotnosti, do takrat pa jih pokrivajo delodajalci. V NSi bi sedaj to spremenili tako, da bi država pokrivanje bolniških odsotnosti prevzela že po 15 dneh bolniške odsotnosti delavca.  

»Mislim, da bi to rešitev predvsem najbolj pozdravili samozaposleni. Predstavljajte si, da imate neko dejavnost, ki jo opravljate preko espeja, da ste zaposleni sami, da je od tega, od vašega dela odvisen tudi ključen prihodek, ki ga ima vaša družina in da ta posameznik zboli. 30 dni zna biti izjemno dolgih in lahko ogrozi marsikatero družino in posameznike spravi v izjemno težke situacije,« je predlog obrazložil vodja poslanske skupine NSi Matej Tonin.

Kot pravijo v NSi, so v pogovorih  s strokovnjaki ugotovili, da se  vse sezonske bolezni, prehladi, gripe ter razni zlomi, zvini in podobno, dajo pozdraviti v 15. delovnih dneh.”Če pa gre za bolezen, ki je daljša od treh tednov, je jasno, da gre za hujšo bolezen” pravijo in dodajajo, da bi se tu morala vključiti državna solidarnost.

A tako pristojen parlamentarni odbor kot vlada sta predlog NSi zavrnila, češ da gre za “nesprejemljivo breme za zdravstveno blagajno, ki se sooča z velikim porastom stroškov za kritje bolniške odsotnosti.”

Kako je pri nas z bolniškimi odsotnostmi

Delež bolniških dni na leto v breme ZZZS in delodajalca je sicer v zadnjih petnajstih letih padal. Od leta 2003 do lani je iz 4,7 odstotka prišel na 4 odstotke, v prvih sedmih mesecih letošnjega leta pa se je ponovno dvignil na 4,7 odstotka, kažejo podatki Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ).

Stroški se pri tem med delodajalce in državo porazdeljujejo približno enakomerno (letos 2,3 % v breme delodajalcev in 2,4 % v breme ZZZS).

A podatki kažejo, da imajo ravno samostojni podjetniki nižji odstotek bolniške odsotnosti (2,5 odstotka) od povprečja vseh delovno aktivnih prebivalcev. Kot je za Žurnal24 dejala  Tatjana Kofol Bric z NIJZ, je pri s.p.-jih izrazito manj od povprečja v Sloveniji bolniške odsotnosti do 30 delovnih dni, še vedno manj od povprečja pa tudi tudi bolniške odsotnosti nad 30 dni.

Izjema: samozaposleni v kulturi

Zanimivo je, da v slovenskem sistemu pri pokrivanju stroškov samozaposlenih obstaja izjema. Gre za samozaposlene v kulturi (status, primerljiv z s.p.), ki jim Ministrstvo za kulturo že od prvega dne bolezni naprej plača nadomestilo za bolniško odsotnost. Dnevno nadomestilo v višini 20 € prejemajo do vključno 30. dneva bolezni, nato jih, kot vse ostale, prevzame ZZZS.

Gre za manj poznano obliko proračunskega subvencioniranja samozaposlenih v kulturi, ki samostojne podjetnika po svoje postavlja v neenakopraven položaj.

Kje nam država pobere ….

Trenutna oblast torej samostojnim podjetnikom in manjšim podjetjem glede pokrivanja stroškov bolniških odsotnosti ne namerava priti nasproti.

In to kljub temu, da zavrača predloge Slovenske demokratske stranke (in pred njo še Andreja Čuša), naj višino DDV iz 22 % in 9,5 % vrne na raven izpred leta 2013 (20 % in 9,5 %), ko je dvig kot “krizni ukrep” sprejela vlada Alenke Bratušek.

Nova, najnižja stopnja davka na dodano vrednost?
SDS je v zakonodajni postopek vložila predlog, po katerem bi ob vrnitvi višine DDV na predkrizno raven uvedli še najnižjo, 5 % davčno stopnjo, ki bi veljala za “osnovne življenjske proizvode.

Denimo za otroška oblačila in obutev, gasilsko opremo, kruh, sir, jajca, sadje in zelenjavo, zdravila, medicinsko opremo in pripomočke, knjižnično izposojo, otroške slikanice, stanovanjske in druge objekte, namenjeni za bivanje, obnovo in popravilo zasebnih stanovanj, storitve javne higiene, storitve domačega varstva, dobava vode, električne energije in plinskega ogrevanja.

Država je tako po pisanju Financ iz naslova DDV leta 2016 pobrala 465 milijonov evrov več kot v predkriznem letu 2007.

Višje kot takrat so tudi trošarine, iz katerih država pobere kar za tretjino več kot pred krizo (cca 300 milijonov evrov), za četrtino več od državljanov ter podjetij pobere tudi več prispevkov za socialno varnost.

Letos bo vstopil v veljavo še 2 odstotka višji davek na prihodek pravnih oseb (iz 17 % na 19 %), kar bo državi letno prineslo dodatnih cca 200 milijonov evrov v proračun. To je sicer edini davek, ki se je v času krize znižal – iz 20 % na 17 % ga je znižala 2. Janševa vlada.

In kam vlaga naš denar …

Na mestu je vprašanje, kam se pretaka denar iz višjih davkov, ki so nas doleteli med krizo. Največ, kar štirikrat toliko kot leta 2007, ga gre za pokrivanje kreditov, oziroma visokih obresti, ki jih plačujemo zaradi enormnega zadolževanja v času krize.

Predvsem po zaslugi ZUJF se masa plač v javnem sektorju po velikem skoku tik ob začetku krize nato ni bistveno zviševala in je “zgolj” 7 % višja kot leta 2007. A to se bo spremenilo v novem proračunskem letu, saj vlada planira 4,2 odstoten dvig mase plač zaposlenih v javnem sektorju.

A vlada je že prejšnje in tekoče leto uslužbencem javnega sektorja podelila nekaj bonbončkov v skupni višini 160 milijonov evrov, kot smo pred meseci izračunali na Domovini.

Koalicija skrbi za svojo volilno bazo, za podjetnike ji ni toliko mar
Kot vidimo je leva oblast, predvsem na račun višjih davkov kot pred krizo, ki jih ne namerava vrniti na prejšnji nivo, ter seveda zaradi izvozne kondicije naših podjetij, precej povečala prilive v državni proračun.

A tega denarja seveda ne bo vrnila v izboljšanje podjetniškega okolja in davčno razbremenitev dela, ki je ena najvišjih na svetu. Visoke davke raje ohranja, denar pa namerava investirati v javni sektor; ne za njegovo večjo učinkovitost, temveč v prihodke in bonitete zaposlenih.

Po svoje logično, saj je že javnomnenjski analitik Valicona Andraž Zorko izračunal, da so zaposleni v javnem sektorju + tisti v državnih podjetjih + tisti v podjetjih, vezanih na javni sektor + upokojenci večinska, praktično nepremagljiva volilna baza. In prav slednji se dobrikajo stranke vladajoče koalicije.

Majhnim in srednjim podjetnikom ter obrtnikom tako ne preostane drugega, kot da se oprejo na njim prijazni parlamentarni stranki NSi in SDS, ki pa trenutno dejansko nimata resne moči vplivanja na oblastne odločitve.

Pri vsem tem pa v resnici ne gre za dilemo komu več – javnemu ali realnemu sektorju, temveč bolj zato, da se ljudi davčno razbremeni ter stimulira k delu in ustvarjanju ter ne obratno. Zgolj na ta način bomo v državi dvignili produktivnost, po kateri zaostajamo za konkurenti, ter bo na voljo več denarja za vse – tako za zasebni kot za javni sektor; brez visokih davkov in subvencioniranega podpiranja (ne)dela.

Print Friendly, PDF & Email
DELI

KOMENTARJI: 4

  1. Če imaš s.p. in zboliš, dobesedno “nasrkaš”. Prehladi, gripa, angina, pljučnica, kakšne manjše poškodbe ali vnetja, morda kakšne revmatične bolečine, se res dajo pozdraviti v enem mesecu, ampak kljub temu, da si nesposoben za delati, moraš poravnati vse davke in prispevke, ki jih zahteva država. To ni pošteno!
    Velikokrat so bolni ljudje prisiljeni delat. Na dolgi rok to ne vodi nikamor, saj lahko resno zboliš in potem si resnično prisiljen biti na “bolniški”.

  2. Dajejo ga ljudem tipa Šami in ostalim. Na njihovo srečo si v Sloveniji muslimani nekako ne upajo delat terorističnih nspadov, ker takrat bi se ruleta do konca zavrtela. Zato tudi na Hrvaškem ni kakšnih hujših izpadov, ker dobro vedo, da bi bil en hujši napad, konec njihove igre.

  3. “Dokler bom dihal, bom delal za blaginjo Slovenije “, je rekel g. Jansa. In to dela iz dneva v dan, uresnicuje svoje besede. Podprimo to delanje in dihajmo skupaj. Tudi z NSI, ce hocejo, a ne z mavricarji!

  4. Ali je ustavno-pravno to, da samozaposleni v KULTURI imajo drugačne PRAVICE, kot drugi samozaposleni ?
    Zakaj pa ne veljajo isti zakoni za vse ? Če kmet zboli, ne more ne orati, ne sejati in ne žeti – jesti pa mora, če hoče preživeti ? Zakaj ima kmet manj socialnih pravic kot drugi – kulturniki pa celo več kot navadni delavci?

    Čas bi bil, da imamo vsi enake obveznosti in enake dolžnosti – le bolni in invalidi pa naj dobijo socialno pomoč.

Komentiraj