[Video] Dr. Žiga Turk: Golobov požarni zid popušča (Odmev tedna, 30. 5. 2025)

Gost tokratne oddaje Odmev tedna, ki jo vodi Vida Petrovčič, je bil profesor, nekdanji politik in publicist dr. Žiga Turk.

Z voditeljico sta se najprej dotaknila dopolnjenega tretjega leta Golobove vlade, ki se bolj kot z reševanjem najbolj bolečih problematik raje ukvarja in javno izpostavlja s temami, ki božajo ušesa njihovim uličnim aktivistom. To bi jim, brez aktivne podpore sebi podrejenih medijev, le stežka tako dolgo uspevalo. Dr. Turk jim ob tem priznava izjemno »mojstrstvo v praznem, votlem govorjenju«, kjer ni zaznati nobenih resnih rešitev, podobno pa je tudi z učinki.

Čeprav v meritve javnega mnenja ne gre najbolj zaupati, vseeno presenečajo objave, da večinski delež vprašanih (skoraj 55 %) ne podpira vlade Roberta Goloba. Precej čudaško ob tem delujejo nekoliko boljše ocene posamičnih strank koalicije. »Podobne (op. shizofrene) situacije smo imeli tudi pri prejšnjih volitvah,« nas spomni dr. Turk in dodaja, da »uvrstitvi Janše in Vrtovca vseeno pomenita obstoj potrebe po neki alternativi«.

V nadaljevanju se njun pogovor ustavi pri Komisiji za preprečevanje korupcije (KPK), ki je z odprtjem afere Karigador nakazala rahlo popuščanje Golobovi nedotakljivosti, predvsem pa vidi dr. Turk možne razloge v tem, da je »Golobovo popuščanje najbolj radikalnim in norim idejam Levice vendarle pustilo zaskrbljenost na razumnem delu levega pola, ki si želi živeti, delati in poslovati v razmeroma normalni državi in daje Golobu počasi vedeti, da ni večen«. Po drugi strani pa se je KPK, znana kot »orodje za udarce pod pas – tudi zaradi malenkosti« (kot pri Aleksandri Pivec), vendarle morala začeti odzivati.

Dr. Turk odgovarja na vprašanje voditeljice, ali gre pri financiranju projekta »Medijska krajina v Sloveniji – med homogenizacijo in pluralizacijo«, s katerim Asta Vrečko zagotavlja delo na FDV tudi svojemu partnerju, za obstoj korupcije, in ugotavlja, kje imamo v Sloveniji zagnane vzporedne »inkvizicijske organe, ki vedrijo in oblačijo, brez prave politične odgovornosti«.

Debata je nanesla tudi na novega predsednika Zveze svobodnih slovenskih sindikatov in pomislek, ali bi Andrej Zorko, glasni kritik nove pokojninske zakonodaje, lahko zamajal že doseženi socialni kompromis. Ob dejstvih, da živimo čedalje dlje, in nuji, da je »razmerje med vplačniki in prejemniki žal treba vzdrževati«, dr. Turk opozarja, da »ne morejo, tisti, ki delajo, plačevati čedalje več za tiste, ki so trenutno v pokoju«. Slednje ga sicer veliko preveč spominja na »modus operandi« delovanja trenutne vladne koalicije, ki se s posledicami in primanjkljaji v svoji arogantni drži pač ne bo obremenjevala.

Dr. Turk v nadaljevanju diskutira, ali je življenje v slovenski kulturi sploh še dragoceno, kaj se dogaja z zavestno potrebo po samoohranitvi naroda in katera skupnost se bo načelno najstrožje izogibala »pomoči pri prostovoljnem končanju življenja«.

Po govoru Janeza Janše na 13. kongresu SDS se tudi dr. Turku ne zdi odveč, da bi se po 25 letih v Sloveniji spet 'stehtali', »ali je Slovenija zato, da ima še naprej (oz. se vrača v) socializem, neuvrščene, Jugoslavijo, veliko Srbijo ipd., ali pa se vrne v tirnice samostojne evropske demokratične države tržnega gospodarstva«. »Še štiri leta čebinarske vlade si Slovenija ne more privoščiti oz. bodo iz nje pobegnili vsi, vključno z upokojenci«.

Nedavni dogodki na Sabotinu in v Velenju, kjer organizator ni dobil dovoljenja za vseevropsko zborovanje proti zločincem, nam spet porajajo vprašanje, zakaj smo samo v Sloveniji (ne pa v drugih nekdanjih državah SFRJ) taki »ujetniki Tita«. Za razliko od Slovenije, pravi dr. Turk, »Kitajci delujejo v popolnem nasprotju z Mao Tze Tungom, ki so ga sicer pustili na svojih bankovcih«. Če bi se Slovenija vsebinsko odpovedala Titovim vrednotam in pustila ohranjene le kipe, bi bilo vzdržno in bi tudi neobremenjeno napredovali. »Slovenija je bila namreč po vojni najbolj očiščena ideoloških nasprotnikov, kot so: predvojna elita, intelektualci, gospodarstveniki itd. Vsi so bili pobiti ali pa so prej uspeli pobegniti.«

Ti ostanki tranzicije in zvestoba Titovi mentaliteti so po približno 25 letih spet pokazali svoj pravi obraz in kalup, ki danes sega od nacionalne RTV pa vse do sestave Ustavnega sodišča, ki se politično nagiba »kot stolp v Pizi«. »RTVS je postala trdnjava levičarskih kadrov in rešilni čoln novinarjev, ki so jim mediji na prostem trgu propadli. Iz nekdanjih novinarjev so se prilagodili v ustrezne aktiviste, zato lahko o spodobni, kakovostni in pluralni javni TV samo še sanjamo.« Malce drugače, pa vendar v isti smeri se koncentrirajo zvesti kadri na Ustavnem sodišču, ki postaja skozi simboliko vonja ribje glave po Turkovo že kar »tretji dom parlamenta«.

Vida Petrovčič dr. Turka sprašuje, zakaj Nataše Pirc Musar v EU ne jemljejo resno, ta ji pa najprej omeni njeno idejo za reševanje Ukrajine s pomočjo »sveta modrecev«, katerega »edini vpliv bi bil učinek na slovensko javno mnenje. Mogoče bi k določenim pridobitvam pomagali celo Putinu. Zahod namreč nima prave odločnosti, da bi Ukrajino resno oborožil, zato raje pripravlja PR-ovske strategije, s katerimi bi javnost lažje pripravili na to, da mora Ukrajina popustiti.« Vzporedno se opažajo poskusi Milana Kučana in Danila Türka, ki žal delujejo kot bi »poskušala Natašo Pirc Musar instrumentalizirati«. Po nedavnem intervjuju z grofom Nikolajem Tolstojem se je odprlo tudi zanimivo zgodovinsko vprašanje, zakaj so Britanci pred vrnitvijo beguncev gledali na Tita drugače kot na Mihajloviča. Širša razlaga o tem in še nekaj drugih poudarkov boste slišali v oddaji. 

Oddajo sta sogovornika zaokrožila še z ugotavljanjem materialne odgovornosti izvajalca kanala C0 po nedavnem začetku njegovega stečaja in z odstiranjem vladnih 'kravjih kupčij' pri pivu. Vljudno vabljeni k ogledu!