V spomin: Bruno Volpi Lisjak (1932–2025) : Pomorščak in raziskovalec zgodovine pomorstva in ribištva Slovencev

Pred nedavnim nas je za vedno zapustil naš tržaški rojak Bruno Volpi Lisjak, pomorščak ter raziskovalec pomorstva in ribištva Slovencev. 

Rodil se je 7. marca 1932 v slovenski družini v Trstu. Po končani osnovni in srednji šoli v domačem mestu je obiskoval strojni oddelek takratne slovenske pomorske trgovske akademije v Piranu, kjer je diplomiral leta 1951. Prvi oficirski izpit je opravil v Splitu, poročniškega in kapitanskega pa na luški kapitaniji v Trstu. Ko se je namreč ustalil v Trstu, je ostal brez vsakršne pridobljene izobrazbe, ker v takratni Italiji niso priznali jugoslovanskih šol in pridobljenih činov ter je moral spet opravljati določene izpite. 

Pomorstvo in ribištvo 

Po devetletni plovbi pod raznimi zastavami po vseh oceanih sveta se je zaposlil v tržaški ladjedelnici, kjer mu je zelo pomagalo znanje tujih jezikov. Tam je 31 let delal kot strokovnjak in tehnično-komercialni menedžer in bil zelo uspešen. Gojil je stike z ladjarji iz mnogih držav, posebno pa z ladjarji in ministrstvom trgovske mornarice nekdanje Sovjetske zveze, s katerim je sodeloval pri popravilih in modernizaciji trgovskih, potniških ter ribiških čezoceanskih ladij. Postal je dober poznavalec pomorske in ribiške stroke. Ob poslovnih stikih s sovjetskimi mornariškimi strokovnjaki je spoznal Rusinjo, glasbenico Margerito Mihajlovo Novskovo, s katero se je poročil in živel z njo do smrti. 

Leta 1993 se je upokojil in se z vsemi svojimi močmi posvetil raziskovanju pomorske in ribiške zgodovine tržaških Slovencev. V arhivih je presenečen odkril številne listine, ki so obravnavale bogato ribiško in pomorsko preteklost Slovencev na Tržaškem, njihove bitke z ribiči iz Chioggie in tudi dolgoročno strategijo italijanskih iredentistov, ki so že pod Avstro-Ogrsko načrtovali pregon Slovencev z obale Tržaškega zaliva in ga pod fašizmom poskušali uresničiti. Istočasno je od ustanovitve uspešnega slovenskega Jadralnega kluba Čupa v Sesljanu aktivno sodeloval pri vzgoji novih kadrov ter poučeval pomorske veščine in jadranje. 

Napisal in izdal je številna knjižna dela in razprave, med njimi je leta 1995 pri založbi Mladika v Trstu izšlo monumentalno delo Slovensko pomorsko ribištvo skozi stoletja od Trsta do Timave, ki prvič široko in strokovno dokumentira vso pozabljeno bogato zgodovino in življenje Slovencev ob morju ter slovenski tunolov. 

Medalja za zasluge 

Napisal in izdal je številna knjižna dela in razprave, med njimi je leta 1995 pri založbi Mladika v Trstu izšlo monumentalno delo Slovensko pomorsko ribištvo skozi stoletja od Trsta do Timave, ki prvič široko in strokovno dokumentira vso pozabljeno bogato zgodovino in življenje Slovencev ob morju ter slovenski tunolov. 

Leta 1999 je uredil in postavil prvo ribiško razstavo v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani in kasneje v Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri. Istega leta je v Izoli izšlo njegovo raziskovalno delo o ribji tovarni z naslovom Delamaris 1879–1999, 120 let iz morja v konzervo. Sledila je raziskava Slovenska delovna sila v ribjih tovarnah v Izoli in Kopru, ki je bila skupaj z drugimi besedili objavljena v zbirki Annales ZRS Koper. Raziskava obravnava neverjetno težko življenje istrskih žena, ki je pripomoglo, da sta slovenska zemlja in posest v Istri ostali v rokah slovenskega življa. 

Bil je pobudnik in skupaj s Frankom Cossuttom soustanovitelj Ribiškega muzeja tržaškega primorja v Križu pri Trstu, ki bo hranil na desetine že zbranih eksponatov in dokumentov o slovenski mediteranski kulturi. 

Na jesen življenja se je iz zdravstvenih razlogov iz mesta preselil v Križ pri Sežani. Leta 2015 mu je takratni predsednik Slovenije Borut Pahor izročil državno priznanje – medaljo za zasluge. Umrl je 15. marca 2025 v starosti 93 let. 

Leta 2015 mu je takratni predsednik Slovenije Borut Pahor izročil državno priznanje – medaljo za zasluge. 

Izjemne kompetence 

S svojim znanjem, prizadevnostjo in iznajdljivostjo je že pri 25 letih dosegel čin kapitana upravitelja stroja, kar so v italijanskih in drugih družbah dosegali mnogo kasneje ali pa nikoli. Direktor tržaške ladjedelnice, ki je bil hkrati delničar v zadnji ladjarski družbi, pri kateri je bil Lisjak zaposlen, je opazil, da je imela ladja, za katero je bil odgovoren Lisjak, zelo nizko porabo goriva in tudi majhne vzdrževalne stroške, kar mu je zbudilo pozornost, zato je stvar podrobno preveril. Ko mu je Lisjak enkrat namignil, da bo počasi prekinil s plovbo po morjih, mu je takoj ponudil eno najodgovornejših mest v ladjedelnici, kjer je potem za seboj pustil tri desetletja uspešnega dela. 

S svojim znanjem, prizadevnostjo in iznajdljivostjo je že pri 25 letih dosegel čin kapitana upravitelja stroja, kar so v italijanskih in drugih družbah dosegali mnogo kasneje ali pa nikoli. 

V nekem intervjuju (Primorska srečanja, št. 231–32/2000) je o tem dejal, da je bil sicer »začetek zelo težak, ker so me zelo kritično opazovali, kako se vedem. S slovenskimi delavci, ki jih je bilo v ladjedelnici precej, sem namreč govoril slovensko, kar do takrat ni bila navada.« Še več, ko jih je nagovarjal po slovensko, so se nekateri izmikali in mu zbegano odgovarjali v italijanščini zaradi zakoreninjenega strahu, da bi jim to lahko škodovalo. Poleg izjemnih kompetenc, s katerimi je opravljal svoje delo, je v tržaško pristanišče na servis ali remont pripeljal množico sovjetskih ladij. Za silo je namreč lahko z njimi komuniciral tudi v ruščini, uspešno izvajal servise in remonte ter celo predlagal inovativne posege v strojne naprave. Za ruske mornarje je organiziral tudi izlete na Tržaški Kras, pa športna srečanja z lokalnimi slovenskimi društvi, tako da so se med slovenskim življem počutili skoraj kot doma. Tržaška ladjedelnica je tako postala ena najbolj priljubljenih destinacij izven Sovjetske zveze za remont in servisiranje sovjetskih trgovskih ladij. 

Direktor tržaške ladjedelnice je opazil, da je imela ladja, za katero je bil odgovoren Lisjak, zelo nizko porabo goriva in tudi majhne vzdrževalne stroške, kar mu je zbudilo pozornost, zato je stvar podrobno preveril. 

Jadralni klub Čupa 

Takoj po upokojitvi pa ga najdemo na vseh mogočih področjih, povezanih s pomorstvom ter slovensko pomorsko in ribiško tradicijo na Tržaškem. Usoda tržaške slovenske ribiške flote, ki je v najboljših časih štela tudi do 400 ribiških plovil in se kosala s famoznimi »čožoti«, mogočnim ladjevjem ribičev iz Chioggie, je bila namreč zapečatena že pod fašističnim nasiljem. Poslednji udarec je dobila z eksodusom, z množično naselitvijo istrskih ribičev ob vsaki slovenski ribiški vasi na tržaški obali, ki jim je država zagotavljala velike ugodnosti. Lisjak se je tega zavedal in je ob obsežnih raziskavah slovenskega pomorstva na tržaški obali vso svojo energijo vpregel v to, da bi se Slovenci obdržali na morju vsaj na športnem področju in ovrednotili svojo preteklo pomorsko zgodovino. 

Tako je nastal Jadralni klub Čupa v Sesljanu z nekaj sto člani, ki sodi med najboljše v Italiji, in ob njem jadralna šola, ki med mladimi že desetletja širita ljubezen do morja ter vzgajata mlade jadralce in tekmovalce. S svojo prisotnostjo in doseženimi rezultati povsod po Italiji in tudi po svetu potrjujeta, da na Tržaškem obstajajo slovenski pomorščaki, tudi če tekmujejo pod italijansko zastavo. Ime Čupa (enodebelni izklesan drevak) pa ima velik simbolni pomen, ker predstavlja prvo slovensko plovilo nasploh in slovensko prisotnost na morju že od časov naselitve. 

Kot že rečeno, je bil Lisjak skupaj s Frankom Cossutto pobudnik in soustanovitelj ribiškega muzeja v Križu pri Trstu, kar je bilo logično nadaljevanje njegovega dela, raziskav in zbranega gradiva, ki pričajo o zgodovini in več kot tisočletni prisotnosti Slovencev v tem primorskem prostoru. Po mnenju Lisjaka pa je bila »z italijanske strani zamolčana, na slovenski pa zbrisana z izgubo zgodovinskega spomina in je tako ni v učbenikih niti sedanje niti prejšnje države, čeprav živijo Slovenci na tem strnjenem ozemlju že tisoč tristo let ... Zato je treba narodu vrniti, kar mu je bilo ukradeno, to je zgodovinski spomin. Začeti je treba z delom v šolah vseh stopenj, od osnovne do univerze …«

(D202: 46-47)