V kulturi smrti za odpis nerojeni otroci in nebogljeni starci. Boj za življenje zato postaja vse pomembnejši

Evtanazija je v teh dneh spet precej aktualna tema. Čeprav jo stroka odsvetuje in svari pred morebitnimi stranpotmi in zlorabami, ki bi se zelo verjetno dogajale ob njenem uzakonjenju, je videti, da se politikom in aktivistom ne zdi vredno, da bi jim prisluhnili.

Splav je že uzakonjen in čeprav se kot glavni argument zanj stalno navaja posilstva in hude razvojne bolezni otrok, je žalostno dejstvo, da je velika večina splavov opravljena na zdravih materah zdravih otrok, ki so svobodno vstopile v spolnost. Že ob tem dejstvu bi nam morali, ko razmišljamo o sprejemanju novega zakona, ki omogoča evtanazijo in pomoč pri samomoru, zvoniti vsi alarmi.

Čeprav se splav dogaja na začetku življenja in evtanazija na koncu, imata v svojem bistvu veliko istih prvin. Poglejmo zgolj nekatere.

Zavrženo življenje

Prva skupna stvar splava in evtanazije je smrt. Smrt človeškega bitja. Zavrženo človeško življenje. Strašljivo je poslušati besede zagovornikov splava, ki pravijo, da je bolje, da se otrok ne rodi, ker mu nimamo ponuditi tega in onega, ker nismo pripravljeni. Otrok, ki obstaja, ni plevel, ki je zrasel na napačnem mestu in ob napačnem času. Tudi starostnik ni plevel, ki moti našo lepo cvetlično gredo in ga lahko izpulimo. Ko začnemo razmišljati na ta način, je to začetek konca naše civilizacije. Vsak splav in vsaka evtanazija je neuspeh za našo vsega sito zahodno družbo. Prišli bodo drugi, ki se ne bojijo življenja, ki ga ne odvržejo kot odpadek.

Vsak splav in vsaka evtanazija je neuspeh za našo vsega sito zahodno družbo. Prišli bodo drugi, ki se ne bojijo življenja, ki ga ne odvržejo kot odpadek.

Tako radi očitamo ljudem v revnih deželah, kako neodgovorni so, da imajo otroke, ki jih ne morejo preživeti. Nekaj je gotovo: Tudi takih oziroma take mi vidimo v medijih. Ker medijev normalno življenje ne zanima, zanimajo jih ekscesi. Za njimi pa je ogromna večina ljudi, ki se svojih otrok veselijo in jih, za naše razmere sicer morda skromno, za njihove pa povsem spodobno, tudi preživljajo. Prihodnost pripada njim.

Laž, ki se dela, da je resnica

Tako splav kot evtanazija nosita v sebi laž. Predstavljata se kot rešitev za neko nerešljivo situacijo in gotovo v nekaterih primerih to celo tudi sta. Njuna laž pa je v tem, da je teh »nerešljivih« situacij izjemno malo in da onadva na račun tega minimalnega procenta, postaneta sprejemljiva rešitev za probleme, ki se dajo rešiti tudi drugače in za svojo rešitev ne terjajo smrti nekoga.

V deželah, kjer je evtanazija že dlje časa uzakonjena, statistike kažejo, da se število evtanaziranih močno poveča pred poletnimi dopusti. Kakorkoli banalno se to sliši in kakorkoli je na papirju vse čisto, to dejstvo pove vse o tisočih odtenkih, ki nekoga poženejo v to, da se odloči za ta korak.

Tudi če odmislimo vse moralne pomisleke, znanstvene dokaze o razvoju otroka v maternici in to, da pri splavu ta otrok umre, je število žensk, ki ne morejo preboleti splava, ki so ga po hitrem postopku in brez pravih informacij storile in še po desetletjih prepojene z antidepresivi in pomirjevali mislijo na splavljenega otroka, enostavno preveliko, da bi mogli reči, da je splav primerna splošna rešitev ob nezaželeni nosečnosti.

Ideološko polje

Žal je vprašanje obeh – splava in evtanazije, postalo igrišče, kjer raznorazni akterji in tudi politične stranke, nabirajo politične točke, ko jim to pač ustreza. Stroka pa pride prav predvsem takrat, ko sovpada z željami.

Predstavljajmo si znanstvenofantastični miselni preizkus: Znanost in medicina tako zelo napredujeta, da lahko nezaželenega otroka pri starosti 12 tednov brez kakršnihkoli posledic za mamino telo in z minimalnimi stroški prestavijo v inkubator, v katerem se razvije do porodne starosti in se potem odda v posvojitev. Bi splav povsem izginil? Bi ostal le v primeru težkih genetskih težav? Bi otroka s težkim razvojnim stanjem pustili v inkubatorju in počakali, da sam umre, ko pride njegov čas, ali bi ga odklopili? Bi rekli, da ženski ni treba živeti z zavestjo, da nekje obstaja njen otrok, ki ga ni želela? Če razmislimo o teh situacijah in teh možnostih, se nam odkrije marsikatero sporno skrito prepričanje, ki se skriva za glasnimi pro choice parolami.

Prav tako si morajo tudi nasprotniki splava in evtanazije, pa tudi družba izprašati vest. Samo boriti se proti splavu in si istočasno ne prizadevati za primerno dolgo in plačano porodniško, za dostopno kvalitetno zdravstveno oskrbo, ugodno javno varstvo … je enostavno hinavščina. Tega je veliko videti v ZDA. Politiki, ki imajo moč to spremeniti in ne spremenijo, istočasno pa sprejemajo zakone proti splavu, so enostavno politični preračunljivci in hinavci. Veliko tistih, ki imajo polna usta besed proti splavu, imajo tudi polna usta besed proti najstniški punci s trebuhom. Tudi borba proti evtanaziji, ki ni istočasno borba za vrhunsko in dostopno paliativo – je na nek način posmeh ljudem, ki so v agoniji ob koncu življenja.

Kot družba in civilizacija moramo priti do točke, ko enostavno nobena ženska ne bo želela delati splava in ne bo nikomur niti na misel prišlo, da bi bilo prostovoljno predčasno končanje lastnega življenja dobra rešitev. Nismo še tukaj, iz različnih razlogov.

Prihaja Pohod za življenje

Oba problema kulture smrti, torej usmrtitve nerojenih otrok in nebogljenih starcev, bo nagovoril sobotni Pohod za življenje, ki tokrat prvič poteka v štajerski prestolnici, Mariboru. Pohodniki, ki slavijo življenje, se bodo od 9.30 naprej sprehodili po Grajskem trgu, ob praktično zagotovljeni ignoranci osrednjih medijev. Oziroma, če že, prikazovanju, da gre za čudake nazadnjaške, srednjeveške miselnosti, ki želijo prepovedati splav. Tudi to seveda ne drži, saj se pohodniki prizadevajo za odločitev za življenje, in ne prisilo. In odločitev za življenje je vedno napredna, ne pa nazadnjaška drža.

Znanje in vedenje o razvoju otroka je danes neprimerljivo večje kot je bilo pred desetletji, ko smo sprejemali zakonodajo o splavu. Danes vemo, da srce otroku začne biti v šestem tednu in da je pri dvanajstih tednih njegovo telo v grobem izoblikovano in v prihodnjih mesecih predvsem pridobiva na teži.

Torej pri dvanajstih tednih ne odstranimo skupka celic, kot se radi izražajo zagovorniki splava, ampak telo čisto majhnega otroka. Ni to podatek, ki bi ga morala ženska, ki razmišlja o splavu, vedeti? Kako naj sprejeme dobro odločitev zase in za svojega otroka, če nima vseh informacij?

In ravno zaradi ozaveščanja o vrednosti življenja, bodisi nerojenega bodisi ostarelega, se bo množica mladih in nekoliko starejših v soboto podala na mariborske ulice. Verjamejo namreč, da, četudi medijsko prezrti, je to vredno zaradi vsakega človeka, ki se morda nad novimi dejstvi zamisli ter prevpraša svoja stališča glede odnosa do splava in evtanazije.