V kulturi smrti za odpis nerojeni otroci in nebogljeni starci. Boj za življenje zato postaja vse pomembnejši

Evtanazija je v teh dneh spet precej aktualna tema. Čeprav jo stroka odsvetuje in svari pred morebitnimi stranpotmi in zlorabami, ki bi se zelo verjetno dogajale ob njenem uzakonjenju, je videti, da se politikom in aktivistom ne zdi vredno, da bi jim prisluhnili.
Splav je že uzakonjen in čeprav se kot glavni argument zanj stalno navaja posilstva in hude razvojne bolezni otrok, je žalostno dejstvo, da je velika večina splavov opravljena na zdravih materah zdravih otrok, ki so svobodno vstopile v spolnost. Že ob tem dejstvu bi nam morali, ko razmišljamo o sprejemanju novega zakona, ki omogoča evtanazijo in pomoč pri samomoru, zvoniti vsi alarmi.
Čeprav se splav dogaja na začetku življenja in evtanazija na koncu, imata v svojem bistvu veliko istih prvin. Poglejmo zgolj nekatere.
Zavrženo življenje
Prva skupna stvar splava in evtanazije je smrt. Smrt človeškega bitja. Zavrženo človeško življenje. Strašljivo je poslušati besede zagovornikov splava, ki pravijo, da je bolje, da se otrok ne rodi, ker mu nimamo ponuditi tega in onega, ker nismo pripravljeni. Otrok, ki obstaja, ni plevel, ki je zrasel na napačnem mestu in ob napačnem času. Tudi starostnik ni plevel, ki moti našo lepo cvetlično gredo in ga lahko izpulimo. Ko začnemo razmišljati na ta način, je to začetek konca naše civilizacije. Vsak splav in vsaka evtanazija je neuspeh za našo vsega sito zahodno družbo. Prišli bodo drugi, ki se ne bojijo življenja, ki ga ne odvržejo kot odpadek.
Vsak splav in vsaka evtanazija je neuspeh za našo vsega sito zahodno družbo. Prišli bodo drugi, ki se ne bojijo življenja, ki ga ne odvržejo kot odpadek.
Tako radi očitamo ljudem v revnih deželah, kako neodgovorni so, da imajo otroke, ki jih ne morejo preživeti. Nekaj je gotovo: Tudi takih oziroma take mi vidimo v medijih. Ker medijev normalno življenje ne zanima, zanimajo jih ekscesi. Za njimi pa je ogromna večina ljudi, ki se svojih otrok veselijo in jih, za naše razmere sicer morda skromno, za njihove pa povsem spodobno, tudi preživljajo. Prihodnost pripada njim.
Laž, ki se dela, da je resnica
Tako splav kot evtanazija nosita v sebi laž. Predstavljata se kot rešitev za neko nerešljivo situacijo in gotovo v nekaterih primerih to celo tudi sta. Njuna laž pa je v tem, da je teh »nerešljivih« situacij izjemno malo in da onadva na račun tega minimalnega procenta, postaneta sprejemljiva rešitev za probleme, ki se dajo rešiti tudi drugače in za svojo rešitev ne terjajo smrti nekoga.
V deželah, kjer je evtanazija že dlje časa uzakonjena, statistike kažejo, da se število evtanaziranih močno poveča pred poletnimi dopusti. Kakorkoli banalno se to sliši in kakorkoli je na papirju vse čisto, to dejstvo pove vse o tisočih odtenkih, ki nekoga poženejo v to, da se odloči za ta korak.
Tudi če odmislimo vse moralne pomisleke, znanstvene dokaze o razvoju otroka v maternici in to, da pri splavu ta otrok umre, je število žensk, ki ne morejo preboleti splava, ki so ga po hitrem postopku in brez pravih informacij storile in še po desetletjih prepojene z antidepresivi in pomirjevali mislijo na splavljenega otroka, enostavno preveliko, da bi mogli reči, da je splav primerna splošna rešitev ob nezaželeni nosečnosti.
Ideološko polje
Žal je vprašanje obeh – splava in evtanazije, postalo igrišče, kjer raznorazni akterji in tudi politične stranke, nabirajo politične točke, ko jim to pač ustreza. Stroka pa pride prav predvsem takrat, ko sovpada z željami.
Predstavljajmo si znanstvenofantastični miselni preizkus: Znanost in medicina tako zelo napredujeta, da lahko nezaželenega otroka pri starosti 12 tednov brez kakršnihkoli posledic za mamino telo in z minimalnimi stroški prestavijo v inkubator, v katerem se razvije do porodne starosti in se potem odda v posvojitev. Bi splav povsem izginil? Bi ostal le v primeru težkih genetskih težav? Bi otroka s težkim razvojnim stanjem pustili v inkubatorju in počakali, da sam umre, ko pride njegov čas, ali bi ga odklopili? Bi rekli, da ženski ni treba živeti z zavestjo, da nekje obstaja njen otrok, ki ga ni želela? Če razmislimo o teh situacijah in teh možnostih, se nam odkrije marsikatero sporno skrito prepričanje, ki se skriva za glasnimi pro choice parolami.
Prav tako si morajo tudi nasprotniki splava in evtanazije, pa tudi družba izprašati vest. Samo boriti se proti splavu in si istočasno ne prizadevati za primerno dolgo in plačano porodniško, za dostopno kvalitetno zdravstveno oskrbo, ugodno javno varstvo … je enostavno hinavščina. Tega je veliko videti v ZDA. Politiki, ki imajo moč to spremeniti in ne spremenijo, istočasno pa sprejemajo zakone proti splavu, so enostavno politični preračunljivci in hinavci. Veliko tistih, ki imajo polna usta besed proti splavu, imajo tudi polna usta besed proti najstniški punci s trebuhom. Tudi borba proti evtanaziji, ki ni istočasno borba za vrhunsko in dostopno paliativo – je na nek način posmeh ljudem, ki so v agoniji ob koncu življenja.
Kot družba in civilizacija moramo priti do točke, ko enostavno nobena ženska ne bo želela delati splava in ne bo nikomur niti na misel prišlo, da bi bilo prostovoljno predčasno končanje lastnega življenja dobra rešitev. Nismo še tukaj, iz različnih razlogov.
Prihaja Pohod za življenje
Oba problema kulture smrti, torej usmrtitve nerojenih otrok in nebogljenih starcev, bo nagovoril sobotni Pohod za življenje, ki tokrat prvič poteka v štajerski prestolnici, Mariboru. Pohodniki, ki slavijo življenje, se bodo od 9.30 naprej sprehodili po Grajskem trgu, ob praktično zagotovljeni ignoranci osrednjih medijev. Oziroma, če že, prikazovanju, da gre za čudake nazadnjaške, srednjeveške miselnosti, ki želijo prepovedati splav. Tudi to seveda ne drži, saj se pohodniki prizadevajo za odločitev za življenje, in ne prisilo. In odločitev za življenje je vedno napredna, ne pa nazadnjaška drža.
Znanje in vedenje o razvoju otroka je danes neprimerljivo večje kot je bilo pred desetletji, ko smo sprejemali zakonodajo o splavu. Danes vemo, da srce otroku začne biti v šestem tednu in da je pri dvanajstih tednih njegovo telo v grobem izoblikovano in v prihodnjih mesecih predvsem pridobiva na teži.
Torej pri dvanajstih tednih ne odstranimo skupka celic, kot se radi izražajo zagovorniki splava, ampak telo čisto majhnega otroka. Ni to podatek, ki bi ga morala ženska, ki razmišlja o splavu, vedeti? Kako naj sprejeme dobro odločitev zase in za svojega otroka, če nima vseh informacij?
In ravno zaradi ozaveščanja o vrednosti življenja, bodisi nerojenega bodisi ostarelega, se bo množica mladih in nekoliko starejših v soboto podala na mariborske ulice. Verjamejo namreč, da, četudi medijsko prezrti, je to vredno zaradi vsakega človeka, ki se morda nad novimi dejstvi zamisli ter prevpraša svoja stališča glede odnosa do splava in evtanazije.
Povezani članki
Zadnje objave

Anketa POP TV, ki lahko močno skrbi Golobove
25. 9. 2023 ob 7:41

Poteze golobje večine so praktično uresničenje mita o vladavinah Janševih vlad
24. 9. 2023 ob 18:08

Pozabljena domovina krščanstva ponovno na udaru
24. 9. 2023 ob 10:21

Kako so naši predniki zmogli zgraditi toliko cerkva in jih bogato okrasiti?
24. 9. 2023 ob 6:31

Odzivi na »čiščenje« po TV Slovenija: »Tako politično in enoumno ni bilo še nikoli«
23. 9. 2023 ob 18:16
Ekskluzivno za naročnike

Levi predsodki do Romov
21. 9. 2023 ob 11:46

»Prata« v zeliščni omaki
21. 9. 2023 ob 11:39
Prihajajoči dogodki
SEP
26
Pričevalci: Almira Abolnar
22:50 - 02:15
SEP
27
Plečnik in a-cappella: Mešani pevski zbor Obala Koper
20:30 - 22:00
SEP
28
OCT
01
Intervju: mag. Branko Cestnik
21:00 - 21:55
Video objave

Odmev tedna: Psi lajajo, depolitizacija gre dalje
22. 9. 2023 ob 19:46

Odmev tedna: Zelene norosti
15. 9. 2023 ob 19:31
Izbor urednika

Slovenski srednji sloj molzna krava države. Prostora za nove davke ni
18. 9. 2023 ob 6:31

Kako so v Jugoslaviji kradli in prodajali otroke
12. 9. 2023 ob 6:31
13 komentarjev
Stajerska2021
Danes se družina in otroci načrtujejo. Kontracepcijo poznamo že vrsto let in res ne razumem, zakaj se o teh stvareh razpravlja.
baubau
Ljudi-subjekte Božjega in človeškega prava ter njih rojstva in smrti v nobenem primeru ni etično uporabljati kot zamenljive predmete-objekte...torej tudi ne načrtovati ali zametovati.
NatalijaL
Naši družbi manjka veselje do življenja! Vsi ljudje so nekam zagrenjeni, nesrečni, čeprav še sami ne vedo zakaj. Ogromno mladih in ljudi v srednjih letih je samskih, brez partnerja oz. brez moža ali žene. Zakaj je tako? Vsi ti ljudje nimajo in ne bodo imeli potomcev.
Starejši ljudje so pogosto jezni na cel svet. Če ne drugega preklinjajo politike in državo in se pritožujejo, kakšno pokojnino imajo. Ne znajo biti srečni s tem, da niso ne lačni, ne žejni, da živijo v miru, da imajo streho nad glavo ipd. Človek, ki je vedno jezen in zagrenjen, je tudi bolj podvržen boleznim.
Hillbilly
Odličen prispevek gospa Andreja!
Janez Kepic-Kern, SLOVENIANA
Bogdaj, lep dan vsem.
Kdor nima "sina" - potomcev - nima - nič.
Vrnii se bo treba
na stare dobre, pozitivne vzorce živega življenja.
Marija Terezija se ni nič "šparala"
in je kar - kljub najvišjem možnemu položaju v tedanji družbi
kar - sama
rodila 16 otrok.
Jaz bi temu rekel - PRIVRŽENOST ŽIVLJENJU.
ŠE DANES ŽIVI VELIKO NJENIH POTOMCEV. L.r. Janez KK
Stajerska2021
Kepic, Marija Terezija je res rodila 16 otrok, vendar je zanje skrbela armada služkinj.
Friderik
Demografija je naša usoda. Normalna demografska piramida je dobila obliko nekakšne skrivenčene steklenice, ki je zgoraj in na sredini širša, kot spodaj. To neravnovesje ima hude gospodarske posledice. V Španiji in na Portugalskem je na stotine izpraznjenih vasi, podobno v južni Italiji. Na Japonskem za dolar ali še manj ponujajo na tisoče praznih hiš, ki propadajo in število prebivalcev se je v zadnjih letih zmanjšalo za ca. 800 000. Isto v Koreji. Otroke imajo samo še v Afriki in Indiji. V Srednji in Južni Ameriki pa izvozni artikel ZDA, Planet parenthood že daje lepe rezultate. V isti sapi procesa depopulacije se noro oborožujemo.... Ne piše se nam dobro.
slovenc sm
Globalna politika pravi, da je ljudi na tem svetu preveč. In zato je njihova politika čim manj otrok. Posledično se zavzemajo tako za splave, kontracepcijo kot evtanazijo. Je pa tako, da si vsak narod piše sodbo sam. Lahko sprejmemo to politiko ali pa živimo svoja načela.
Mojemnenje
V pripravi je zakon o evtanaziji. Zakaj v slovenskih cerkvah ne zvonijo vsi zvonovi?
Zakaj, zakaj?
Kje ste slovenski škofje? Se boste kaj oglasili?
Teodor
So se oglasili, z neko izjavo, ki je nihče ni prebral..
Kaj pa vem
Pozdravljam pohod za življenje, ker se po mojem mnenju bori za prave stvari. Nikogar ne obsoja za njegovo ravnanje, poskuša pa pomagati tam kjer lahko. Jaz bi poudarila večjo odgovornost očetov. Menim da manjka prav to, namreč, mladih fantov je strah odgovornosti. Nikjer v javnosti ni slišati, da je biti oče lepo, da otročiči svoje očete občudujejo. Otročičev ne zanimajo mišice pridobljene v fitnesu, otročiči so najbolj srečni kadar ima oči rad njihovo mamico. To bi bil idealen svet, ki ga ni, prizadevamo zanj se pa lahko.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.