[Duhovna misel] Ali Jezus vihti meč?

Duhovna misel za 13. navadno nedeljo: Mt 10, 37-42

Jezusov govor o meču ne pomeni poziva k nasilju, temveč opozarja, da zahteva njegovo oznanilo od ljudi jasno odločitev. Njegov prihod je prinesel delitve med tistimi, ki so ga sprejeli, in tistimi, ki so ga zavrnili, celo znotraj družine in naroda. Odločitev za Jezusa je spremenila predstavo o Bogu, ki se je v njem učlovečil, in o Odrešeniku, ki ne rešuje z močjo orožja, ampak z darovanjem samega sebe. Kristjan je zato poklican k življenju služenja, samopodarjanja in skrbi za druge. Meč, o katerem govori Jezus, je podoba odločitve, ki prereže stare načine mišljenja in usmeri človeka na pot evangelija.

V 19. in 20. stoletju so nastale različne revolucionarne ideje, ki so se včasih sklicevale tudi na vrstico iz Matejevega evangelija, kjer je rečeno, da je Jezus prinesel meč in ne miru. To seveda zveni povsem drugače in je v nasprotju z njegovimi besedami, ko veli svojemu spremljevalcu na Oljski gori: »Spravi meč na njegovo mesto, kajti vsi, ki primejo za meč, bodo z mečem pokončani.« (Mt 26,52) Takšno sklicevanje na meč je tudi v očitnem nasprotju z Jezusovim naukom o miroljubnosti in njegovimi stalnimi pozivi k nenasilju. Kako torej razumeti, da Jezus uporabi meč kot prispodobo za svoje poslanstvo na svetu?

Ekseget Lohfink ob tem odlomku opozarja, da se najprej zastavlja vprašanje, ali je Jezus mislil na ves svet oziroma zemljo ali zgolj na judovsko ljudstvo. Gotovo je imel najprej v mislih Izrael, saj je oznanilo Božjega kraljestva najprej prinesel svojemu narodu. Ker pa je okoli sebe zbiral ljudi, ki niso bili zgolj Judje, to smo videli tudi med apostoli, je jasno, da je presegel številne tedanje predsodke. Povezoval je grešnike in pravične, cestninarje in zelote, bogate in revne. Zato je mogoče pravilno razumeti, da je Jezus prinesel meč na zemljo oziroma na vse človeštvo, v prenesenem pomenu, seveda.

Jezus je prinesel meč na zemljo oziroma na vse človeštvo.

Evangelist Luka se pri omembi meča nasloni na odlomek iz starozavezne knjige preroka Miheja, kjer beremo: »Dan tvojih preiskovalcev, tvojega obiskanja prihaja, zdaj se uresničuje njihova zmeda. Ne verjemite prijatelju, ne zaupajte tovarišu; pred njo, ki ti leži v naročju, pazi na vrata svojih ust! Kajti sin se norčuje iz očeta, hči vstaja proti svoji materi, snaha proti svoji tašči, človeku so sovražni njegovi domači. Jaz pa se oziram na Gospoda, čakam na Boga svoje rešitve, moj Bog me bo uslišal.« (prim. Mi 7,5–7)

V prvotnem kontekstu gre za razprtije znotraj judovskega ljudstva v obdobju po vrnitvi iz babilonske sužnosti. Jezus uporabi te besede kot ilustracijo razmer svojega časa. Povsod so navzoči spori in razklanost, toda zaradi česa? Jezus vidi razlog v svojem nastopu. Prišel je, da bi združil in povezal Božje ljudstvo v veri v Boga Odrešenika. Vendar je njegovo delovanje povzročilo tudi novo delitev. Njegovo oznanilo in delovanje sta naletela na hudo nasprotovanje, ki se je končalo z nasilno smrtjo. To nasprotovanje je razdelilo izraelski narod, njegove voditelje in celo njegovo širšo družino. Jezus je želel, da bi se ljudje odločili, izbrali in javno pokazali, kaj so izbrali. Nihče ne more služiti dvema gospodarjema, odločitev zanj lahko navsezadnje pomeni tudi izgubo lastnega življenja.

Nihče ne more služiti dvema gospodarjema, odločitev zanj lahko navsezadnje pomeni tudi izgubo lastnega življenja.

Odločitev za Jezusa je imela daljnosežne posledice za celoten pogled na svet in življenje. Najprej je šlo za vprašanje podobe Boga. Bog Izraela, ki ga ni bilo dovoljeno upodabljati in katerega imena niso izgovarjali, se je učlovečil in postal eden izmed njih. Sprejeti to resnico je pomenilo prelom z dotedanjo predstavo o Bogu in njegovem delovanju.

Druga bistvena sprememba je zadevala predstavo o tem, kakšen naj bi bil Odrešenik, ki ga Judje pričakujejo in ki jim je bil obljubljen. Preroška tradicija je napovedovala odrešenika, ki bo kamen spotike. Visoki verski predstavniki so pričakovali odrešenika, ki bo Izraelu prinesel večno kraljestvo na zemlji. Videli so ga v liniji kraljev, kakršna sta bila David in Salomon, kot vladarja, ki bo utrdil moč in oblast Izraela. Takšna pričakovanja so bila še posebej razumljiva v času rimske okupacije.

Visoki verski predstavniki so pričakovali odrešenika, ki bo Izraelu prinesel večno kraljestvo na zemlji.

Nihče si ni predstavljal, da bo Odrešenik z mečem presekal zlo, hudobijo in greh. Seveda ne tako, da bi uporabil kakršno koli orožje, temveč svoje lastno življenje. S tem se je povsem spremenila tudi predstava o darovanju Bogu in o življenju. Daritev postane samodaritev, samoizročitev, služenje drugemu in drugim. Ne gre več za žrtvovanje živali ali za kakršno koli drugo zunanjo in neosebno obliko daritve. Kdor hodi za Jezusom, sprejme življenjsko držo, ki ne postavlja v ospredje sebe in svojih potreb, temveč druge in njihove stiske.

Daritev postane samodaritev, samoizročitev, služenje drugemu in drugim.

Na ta način se bogoslužje spremeni v spomin na to, kakšno je bilo Jezusovo življenje in kakšno naj postane življenje kristjana. Tak preobrat v miselnosti je po eni strani zahteval trdno odločitev, ki je prekinila s prejšnjim načinom življenja, po drugi strani pa je lahko postal tudi razlog za razkol med najbližjimi, ki takšne odločitve niso razumeli ali je niso odobravali.

To je tisti meč. To je tisto ostro rezilo, ki prereže življenjsko usmeritev, vrednote, način življenja in delovanja. Jezus sam je meja ločnica, rezilo meča, greben med dvema prepadoma.