Tone Krkovič: Srce me boli, ko gledam, kako ravnajo s Slovensko vojsko, postala je greznica oportunizma (2. del)

Foto: Klemen Lajevec

V prvem delu intervjuja z brigadnim generalom Tonetom Krkovičem, ki je bil na Domovini objavljen včeraj, smo pogledali v zakulisje vojne za Slovenijo in formacijo slovenskih oboroženih sil. V drugem delu pa smo ga povprašali, kako Slovenija danes gleda na heroje osamosvojitvenega obdobja in njihove svojce, kako je potekalo sodelovanje s Hrvaško v času vojne in kako gleda na slovensko vojsko danes ter na morebitno ponovno uvedbo služenja vojaškega roka.

Zakaj se zdi, da Slovenci ne znamo ceniti herojev vojne za Slovenijo, tako kot bi jim pritikalo?

Pri tem vidim dva ključna razloga sistemske narave. Jih je pa verjetno še več.

Prvi je v še vedno aktivnih politikih, ki jim osamosvojitev ni bila intimna opcija in njihovih potomcih. Njihovo tehnologijo kominterne je najbolje opisal Milovan Đilas v knjigi Novi razred. V njej odstira mnoge razloge zakaj še danes širom Slovenije vihrajo zastave z rdečo zvezdo-simbolom revolucije. Priporočam v branje. Čeprav napisana pred desetletji, še nikoli ni bila tako aktualna, kot je danes. Če bi bilo po moje, bi bila to knjiga za obvezno branje za maturante, ne pa Vojnovičevo solzenje za rajnko Jugoslavijo.

Dati tako priznanje tem, kot pravite, herojem osamosvojitve in demokratizacije Slovenije, v njihovih očeh pomeni, odvzeti svetost herojem NOB in še zlasti Revolucije. Zato še danes povsod rinejo zraven, kjer se le da, rdečo zvezdo in celo postavljajo nove spomenike morilcem, ki so med in po 2.s.v. iz revolucionarnih vzgibov pobijali slovenske ljudi in s tem povzročili državljansko vojno po Sloveniji in s tem narodni spor, ki mu še dan današnji ni videti konca in se nevarno prenaša na najmlajše generacije.

Te ljudi se, ki so za ceno uveljavitve komunistične revolucije skrajno prestopili vse možne okvirje temeljnih postulatov človeške normalnosti, kljub skrajnim kršitvam mednarodnega vojnega in humanitarnega prava, naslavlja z Generali zmagovite vojske, ter s tem vsiljuje vgradnjo nekakšnih njihovih vrednot, pod sintagmo »vrednote NOB«, v same temelje samostojne in demokratične Slovenije.

Kot osebi, ki je nosila »glavo v torbi« pri spočetju te države in razvoju Slovenske vojske pa se mi zdi najbolj perverzno, da se v to komunistično raboto izkazovanja časti zločincem vključuje Gardo Slovenske vojske. In to v državi, ki je članica EU in NATO. Slovenska vojska je častna vojska, ki za razliko od revolucionarne partizanske  vojske, nikoli ni kršila mednarodnega vojaškega in civilnega prava.

Konkreten primer tega je postavitev spomenika Ivanu Mačku Matiji, na samem kraju zločina v Kočevskem rogu. Srčno upam in si želim, da bi aktualna oblast temu početju za vedno naredila konec. Nedavna proslava ob dnevu državnosti morda predstavlja nekakšno »lastovko,« ki prinaša začetek nove pomladi.

Drug, po svoje težje rešljiv problem pa vidim na naši, demokratični strani. Opažam to slovensko mentaliteto, ki človeku, ki nekoliko zraste, čeprav izključno s svojim poštenim delom in sposobnostjo, nemudoma začne »sekati« glavo. Ne znamo si medsebojno dati iskrenih priznanj za velika dejanja posameznikov in skupin in celo v končni fazi ne, kot celotnemu narodu, da le ne bi posameznik stopil iz povprečja. Najvišja stopnja priznanja je tako molk, to pa je bistveno premalo za motivacijo izstopajočih posameznikov, na katerih temelji napredek družbe. Vsesplošna »foušija« je naša huda nacionalna bolezen ,ki se pozna na področju temeljnih vrednot.

Prepričan sem, da v tej kolektivni družbeni deviaciji tiči tudi razlog, da družinam padlih vojakov Slovenske vojske v vojni za Slovenijo ne privoščimo niti neke dostojne rente, da bi otroci očeta, ki je dal življenje za samostojno in demokratično Slovenijo, dobili neko dostojno materialno kompenzacijo, saj v drugi obliki nepopisne izgube tako ni možno poplačati. Tega dejstva ni mogoče oprostiti, ne glede na vsesplošno foušijo nikomur, ki je imel v preteklih 30 letih kakorkoli možnost urediti to vprašanje.

Po drugi strani pa je Partija po 2. svetovni vojni še 50 let in več let dajala rente in pokojnine vsem mogočim »zaslužnim«, ki jih nekateri uživajo še danes…To je Slovenija, razumi, če moreš!

Odškodnine in spomenike pa dobijo borci na drugi strani, denimo pilot Merlak, ki ima spomenik v Rožni dolini, ali pa polkovnik Popov, ki je streljal po Gornji Radgoni, nedavno pa dobil odškodnino od Slovenije.

To se lahko dogaja samo v Sloveniji, takšni, kot sem jo pravkar opisal. Nobenemu našemu borcu, padlem v vojni za Slovenijo, se vseh preteklih 30 let ni izkazovalo takšnih in toliko časti, kot ravno sestreljenemu pilotu JNA, Toniju Merlaku. Njemu so celo nezakonito postavili spomenik, klanjajo pa se mu tudi uradni predstavniki veteranskih organizacij iz časa osamosvojitvene vojne in celo predstavniki protokolarnih formacij Slovenske vojske in Policije.

Slavnostne ceremonije so kot »heroju« slovenske osamosvojitve, posvečene pilotu JNA Toniju Merlaku, pri čemer se povsem pozablja na njegovega kopilota, še bolj pa na dejstvo, da je bil sestreljeni helikopter legitimna tarča za sestrelitev, kar je bilo potrjeno tudi s sodno odločbo. Nam, ki smo ta helikopter sestrelili, pa nihče od uradnih oblasti samostojne Slovenije (niti ob 30 letnici) ni izrekel niti besedice priznanja za uspešno izvedeno akcijo. Pa je šlo za izjemno pomembno, korektno dejanje branilcev demokratično izvoljenega vodstva komaj rojene samostojne države Slovenije.

Ni prvič, da se počutim v tej državi, ne glede na vladajočo opcijo, »odpisan od ljudi in boga…«, kot temu v takšnih primerih radi rečemo.

Ozriva se še na en vidik vojne za Slovenijo. Isti dan kot Slovenija je samostojnost razglasila tudi Hrvaška, imeli smo tudi sklenjen pakt. Kako je potekalo to sodelovanje?

Drži, Slovenija in Hrvaška sta med seboj imeli sklenjen dogovor, vendar pa se ga Hrvaška žal, takrat, ko so nastopili pogoji, zapisani v situacijski predpostavki, ni držala. Ne bi želel prilivati olja na ogenj slovensko-hrvaških odnosov, ker to v tem trenutku ni vredno tega. Pa vendar povem v imenu zgodovinske resnice svoje osebno mnenje, da so  s to nekorektnostjo Hrvati pravzaprav sami zamudili veliko priložnost in ceno te nekorektnosti v končni konsekvenci drago plačali.

Kot priča takratnim dogodkom so se me kmalu po začetku skupnih priprav polotili občutki, da so bile v ozadju  različne računice. Zdelo se mi je, kot da  v vrhu hrvaške politike takrat nekateri niso verjeli, da bo prišlo do popolne osamosvojitve Slovenije in Hrvaške, ampak so bili bolj prepričani, da bo Jugoslavija obstala, seveda demokratično modificirana v nekakšno konfederativno obliko države.

Foto: Klemen Lajevec

Kaj pa pomoč Slovenije Hrvaški; še 30 let po tem poslušamo o preprodajanju orožja in podobnem. Kako je to potekalo?

O tem težko rečem kaj dosti, ker to ni bilo moje področje delovanja, ampak se je s tem ukvarjala logistika in visoka politika.

Sem pa bil prvi odposlanec slovenske vlade, ki je na terenu v Slavoniji preverjal, kakšna so politična razmerja med Srbi in Hrvati predvsem na področju teženj po oblikovanju enklav in s tem spreminjanju republiških meja in v tem smislu koga je dejansko smiselno podpreti. Takrat je bilo tam zelo hudo, to je bilo v času, ko so se boji v komaj 20 km oddaljenem Vukovarju že razplamteli v polni meri.

V Slavonskem brodu, kjer sem bival, ni bilo na oknih niti enega celega stekla, najbolj pa se mi je vtisnil spomin jutranjega pogleda na povsem razdejano šolo na hrvaški strani reke Save. Vse je imelo podobo, kot bi jih zadela atomska bomba.

Za majhne narode je ključno, da vlagamo v ljudi, v njihovo usposabljanje, šolanje, pripadnost, domoljubje, fizično in mentalno kondicijo.

S spektakularno, dalj časa pripravljano akcijo, je v času spopadov v Sloveniji, izvidniška enota moje Brigade MORiS zavzela skladišče strateških rezerv JNA v Borovnici. S tem zavzetim orožjem smo v veliki meri oborožili nastajajočo Slovensko vojsko širom Slovenije. Veliko pa je bilo tam tudi streliva za tanke M-84, ki pa ga v Sloveniji takrat nismo potrebovali. S tem strelivom smo na primer pomembno pomagali Hrvaški, ki pa je imela tovarno teh tankov Đuro Đaković ravno v Slavonskem brodu in bi jim brez te pomoči, kot so mi pozneje pripovedovali hrvaški prijatelji-poveljniki enot s tega področja, trda predla.

Za to pomoč Slovenije so nam sosedje zelo hvaležni. Vem, da je bilo še primerov različnih oblik sosedske pomoči Hrvaški pri nabavi orožja in vojaške opreme. Geostrateški položaj Slovenije je bil za nabavo orožja v tistem času neprimerno ugodnejši od hrvaškega.

Vem, da so naše tajne službe odpirale vrata Hrvatom, da so lahko prišli do orožja za svojo obrambo, marsikatero orožje z različnih koncev sveta je potovalo prek slovenskega ozemlja in kanalov, ki jih je imela že nekoč vzpostavljene UDBA.

Veste, nabava orožja pod takšnimi pogoji, kot so vladali v regiji takrat, ni kot supermarket z igračami. Namigovati ob tem nujnem tveganem početju vsevprek, da je komu tudi kaj kapnilo v žep in ne obsoditi zločinskega dejanja (samo)razorožitve, kot izvirnega »greha vseh afer« v Sloveniji, je nesramno in brezvestno dejanje le tistih, ki jim samostojna Slovenija nikoli ni bila intimna opcija in so pripravljeni za svoje prikrite (tudi jugo nostalgične) cilje uporabiti vsa sredstva. Pri ljudeh, ki so osebno tvegali pri nabavah orožja za Slovenijo in pomagali v skladu z zunanjo politiko Slovenije prijateljski sosednji Hrvaški ne prepoznavam niti enega samega primera bogataša, ki bi si prigrabil bogastvo na ta račun, na strani tistih, ki pa nam vsevprek pripisujejo trgovino z orožjem, pa se takšnih kalibrov najde kar lepo število.

Kako danes, kot človek, ki je slovensko vojsko postavil iz nič in zmagal vojno, gledaš na situacijo v slovenski vojski, ki je že več let zapored ocenjena nezadostno za pripravljenost delovanja v vojni? Kje je problem?

Na Slovensko vojsko gledam kot na svojega otroka. V ta »projekt« je vendar vtkano primarno tudi moje delo. Zato me boli srce, ko gledam, kako ravnajo z njo. Že velikokrat sem javno izjavil metaforično misel, da vidim Slovensko vojsko kot mlado, pošteno, častno in nedolžno deklico, ki je proti svoji volji zašla v bordel in po vsem tem, kar je tam prestala in kdo vse se je zvrstil nad njo, je dobra, da sploh še živi… Nastala je iz čiste ljubezni do domovine Slovenije in pripadnosti svojemu narodu, se rodila, zelo hitro odrasla in opravila v najbolj usodnem času svoje častno poslanstvo!

Slovenski poveljnik mora biti blizu ljudem, imeti mora kulturo, z nadiranjem pri nas ne prideš daleč.

Prelom z normalnim razvojem pa se je zgodil leta 1992, ko je razpadla Demosova vlada in so na oblast znova prišli komunisti. Na vodilne funkcije Slovenske vojske so pričeli kadrovati bivše jugoslovanske oficirje, česar ne bi smeli nikoli dopustiti, kajti nikoli ne more in ne bi smel biti nekdanji poveljujoči v tuji, poraženi armadi, nosilec filozofije razvoja vojske, ki je odločilno pripomogla k nastanku samostojne Slovenije.

Ne morejo takšni oficirji vzgajati mladih vojakov. Ampak prav to so naredili. Jugoslovanski oficirji so prevzeli celo vodenje šolskega centra in sicer po Lipičevi logiki, ker jih nimamo kam drugam dati, jih dajmo pa v učni center. Samo v Sloveniji se lahko zgodi kaj takega, da je postal nekdanji sekretar komiteja komunistične partije v Užiškem korpusu JNA, po činu polkovnik in v bivši JNA resen pretendent za generalski čin, vodilna osebnost razvoja Slovenske vojske.

Takšnih in podobnih primerov je v obdobju dosedanjega razvoja oz. propadanja Slovenske vojske veliko. Posledično mladi kadri niso vzgojeni na vrednotah, na katerih bi morali temeljiti za vedno in celo ne smejo niti vedeti, koliko je stara Slovenska vojska. O fenomenu v vojni zmagovite in v miru poražene Slovenske vojske bi lahko napisal cel roman. Veliko tudi pove, tistemu, ki hoče razumeti, dejstvo, da kot prvi Načelnik Slovenske vojske nisem imel v 30 letih praktično niti ene ure možnosti predavati v vzgojno izobraževalnih institucijah Slovenske vojske.

Posledično je vojska postala nekakšna greznica oportunizma. Plače res da niso visoke, so pa vsak mesec. Politika je začela vojsko vlačiti na vsemogoče partijske »procesije«, vključujoč izkazovanje pogrebnih časti jugoslovanskim-generalom, kjer plapolajo zastave z rdečo zvezdo. Zadnji eklatanten primer tega je pokop generala Hočevarja, ki je bil pokopan z vojaškimi častmi. S tem se je Slovensko vojska do skrajnosti onečaščuje in demoralizira. Poveljujoči pa izvajajo direktive nadrejenih, ker bi sicer izgubili službe in kariere. Zato tudi  vodstvena mesta prevzemajo že dolga leta namesto preizkušenih nosilcev Slovenske vojaške filozofije razni karieristi, ker jim se splača to, kar počno, početi, saj je Slovenija tudi ena redkih držav sveta, ki ne napreduje vojaške osebe v generale na podlagi konkretnih dosežkov, ampak »na zalogo«.

V Slovenski vojski pa tudi že desetletja prepoznavam hude učinke ksenomanije, ali po domače povedano, pretirano ljubezen do tujega. Kadre vzgojene na manjku temeljnih vrednot in prikritemu jugoslovanskemu vzorcu, potem pošiljajo na Natove tečaje v tujino, kjer se naučijo nekih tujih vzorcev, ki jih niso zmožni aplicirati v domače vojaško in kulturološko okolje. Sam mislim, da bi morali oficirski kader do ravni majorja najprej temeljito, na nacionalnih temeljnih vrednotah izšolati doma. Potem pa naj gredo na tečaje v tujino, ko imajo dovolj širine, da vedo, kako vzorce iz tujine smiselno inkorporirati v naš sistem in našo filozofijo. Seveda pa mora predvsem nacionalno vojaško filozofijo nekdo poosebljati na najvišji ravni.

Vse to so temeljni problemi slovenske vojske, zaradi katerih ni pripravljena na delovanje v vojni. Samo povečanje finančnih sredstev, tega temeljnega problema nikoli ne bo rešilo. Za po vrhu pa imamo v SV še sistemski problem, ki onemogoča vzpostavitev učinkovite vojaške organizacije. Namreč, v Sloveniji še vedno nimamo zakona o Slovenski vojski. To,  s čimer se je zmanipuliralo v letih 2004-2008 ni zakon o Vojski ampak le zakon, ki regulira bolj ali manj le zadeve vezane na delovno pravna razmerja. Takšno nedorečeno pravno formalno stanje, ki že desetletja Slovensko vojsko formalno enači z državno upravo je ročna zavora, ki poleg ostalih faktorjev blokade, dokončno onemogoča SV premik poraznega negativnega trenda razvoja, na bolje.

Nekoč sem odgovoril nekemu pomembnemu državnemu funkcionarju, ki me je vprašal, kako presekati ta gordijski vozel v SV z metaforo:

Takšno stanje v vojski reši samo vojna …

Če bi se danes Slovenija znašla v podobni situaciji, kot se je leta 1990, bi znova ubranila svojo samostojnost?

Žal me ob tem, ko izbiram besede in stavke za odgovor na tvoje vprašanje, prevevajo zelo mešani občutki in bi se težko resno in odgovorno izrazil enoznačno. Morda je to tudi posledica (pre)izkušenosti, modrosti, previdnosti, skratka osebnostnih karakteristik življenjskega obdobja pri 65 ih.

V taksnih situacijah, kot sem se znašel v 1990/91 je nujno potrebno precejšnje drugačno razmerje med modrostjo in norostjo, kot se mi je po vseh življenjskih bitkah s »sovražniki in prijatelji« vzpostavilo danes.

Ne mislim pa sejati defešizma in malodušja, to tudi nebi bil jaz…

Zato bom nekoliko s knedljem v grlu odgovoril z odločnim DA!

Foto: Klemen Lajevec

Kako gledaš na morebitno ponovno služenje vojaškega roka ali vsaj obvezno obrambno vojaško usposabljanje?

Zadnji čas, če ni že prepozno!

26 komentarjev

  1. Popolno, odlično! Če bi jaz dela ta intervju, bi postavil vprašanje, kaj misli o Zavezništvu NATO in vojaškem z ZDA. Mogoče pa tega odgovora ni dobro slišati tukaj, zato vprašanj ni bilo.
    VSEKAKOR PA MENIM, DA JE, GLEDE NA STANJE, KI JE TUDI OPISANO, NUJNO V SLOVENIJI MOČNO ( ZA NAŠE RAZMERE MOČNO) AMERIŠKO OPORIŠČE NEKJE NA KOČEVSKEM, KJER JE ŽE BILA ZAPRTA CONA.
    Poleg tega rabi Slovenska in NAto vojska pri nas več manjših letališč, urejenih za pristajanje lovcev, ko pa ni vojne, ta letališča služijo turizmu in sploh gospodarstvu.
    Tako bi morali biti za to pripravljeni letališči v Portorožu in Bovcu. Prvo služi obali in Krasu, drugo pa območju Julijskih Alp z dolino Soče. Zaturistične namene pa še območju čez mejo proti Trbižu.

  2. Še to: Letališče v Portorožu je pomembno zaradi obrambe luke in funkcije, ki jo ima v vojni, letališče v Bovcu, največja ravnina na Primorskem, toda sredi Julijcev, je izjemen poligon za učenje vojaških pilotov v času mrtve turistične sezone od okrobra do januarja in od takrat do poletja. Zimskega turizma ni pričakovati!

  3. Odlična tudi druga polovica intervjuja. Mislim, da bi mediji sporne spomenike morali bolj izpostavljati in doseči odstranitve, za spornega Jožeta Ožbolta nisem vedel – zakaj to ni medijsko izpostavljeno? to moramo zahtevati od demokratičnih medijev, da se takšne zgodbe obravnava v javnosti.
    Če smo dosegli spremembo v Radencih ni vrag, da jo bomo tudi v Kočevju. Preprosto je to potrebno spraviti v medije, narediti okrogle mize. Tito, Kardelj, Kidrič, Daki, Ožbolt in podobni morilci in klavci nimajo pravice do javnih obeležij, pika. O tem se sploh ne debatira.

      • Rokc ni naisal nobene neumnosti, le ti si ga zlorabil, da si lahko kot v resnici misliš vsaj v fantaziji rušil krščanska svetišča.

      • Igor – se zavedate kakšno neumnost ste zapisali? Enačiti krščanstvo, ki je Evropi dalo temelje, krščanstvo, ki je dalo temelje tudi EU-ju (od Schumanna, Adenauerja do vloge sv. Janeza Pavla II.) primerjate z ohranjanjem revolucionarno-komunistične krajine? Je to mar šala???

        Naj Vas opomnim, da je večina vzhodnih držav večino svojih spomenikov pospravila v ropotarnico oz. v za to namenjene parke spomina komunizma. Tu so nas omenjene države prehitele (kot kasneje še na številnih področjih).

        Naj Vas še opomnim, da so Slovenci v osamosvojitvenemu zanosu trgali zvezde iz slovenskih narodnih zastav in da so takrat odstranili spomenike, kot je Titov kip v takratni skupščini, Titov kip v Tivoliju, Titovo sliko v dvorani Vlade RS, preimenovanje Univerze Edvarda Kardelja v Univerzo v Ljubljani, preimenovanje Kemijskega inštituta Boris Kidrič v Kemijski inštitut, preimenovanje Titove v Slovensko v Ljubljani, preimenovanje Titovih trgov v Idriji in Ajdovščini in tega je še veliko. Časa je na žalost zmanjkalo ampak mislim, da smo v obdobju, ko se lahko zastavljeno delo dovrši saj ‘kar more, to mož storiti je dolžan’.

        P.S. – spoštovani g. Igor, poletje je tu, predlagam Vam ohladitev razgrete glave v kakšni od slovenskih rek ali v morju. Verjetno ste si glavo hladili že ob omenjenih preimenovanjih ob osamosvojitvi 🙂

      • Rokc
        Predlagam vam, da pri zgodovinskih dejstvih upoštevate načelo historizma!
        Brez SR Slovenije nikoli ni samostojne države Slovenije! Morda da, a nikoli v takšnih mejah, kot je to danes! Države Vzhodne Evrope pa z nami niso primerljive, ker so tja “svobodo” prinesli sovjetski tanki v dogovoru z zavezniki, mi smo si pa svobodo izborili sami!
        P.s: Ni šala, je dejstvo, da je v zgodovini tudi RKC en velik morilec!

      • MEFISTO
        Pišem v prispodobah! Lahko poveš, katero cerkev je zrušil režim po 9.5.1945? Tudi trenutna oblast ne bo rušila spomenikov, ki spominjajo na NOB!!!!

      • Igor – zopet ste napisali toliko laži, da ne vem kje sploh začeti.
        1. Partizani svobode niso izborili, ampak so ‘amputirano’ Primorsko brez Trsta in Gorice dobili po usmiljenju zaveznikov, ki bi jih v nasprotnem primeru neumika streljali, saj angloameričani Stalinovih zaveznikov niso prenašali. Prav tako to velja za to da so zapravili Celovec. Večina Slovencev se je borila v nepartizanskih enotah in po današnjih zgodovinskih ugotovitvah bi slovenski odpor pod vodstvom četnikov in TIGRA imel večje možnosti obdržati vse slovensko ozemlje in to z manjšimi žrtvami in brez poboja narodne elite.
        2. Slovenstvo temelji na katolištvu in prosim Vas da svoje RKC ”travme” razrešite sami s svojim psihiatrom. Tu smo Slovenci in katoliki, če vi niste, to ni moj problem in ni potrebno tega vleči v vsak komentar.
        3. O porušenih cerkvah lahko ogromno debatiramo, omenimo samo cerkve na Kočevskem, cerkev v Poljanah, cerkev v Idriji, oskrunjeno cerkev sv. Jožefa v Ljubljani, zasežen samostan v Kopru in še in še. Verjetno sem jih ogromno pozabil. Ne sprenevedajte se, ker dejstva niso na Vaši strani, vse je na internetu.
        4. Revolucionarnim spomenikom v demokratični Sloveniji ni mesta in pika. Če so spomenike zmogli urediti Romuni, Čehi in Madžari, jih bomo tudi mi.
        Če pa ste pozabili, naj še enkrat napišem besede pokojnega dr. Jožeta Pučnika: ”Jugoslavije ni več zdaj gre za Slovenijo”

      • Rokc
        Pustite fanatičnega Pučnika! Tudi sam sem se s puško v roki boril za samostojno Slovenijo! Pa vi? Ne boste pljuvali po Jugoslaviji, brez nje tudi samostojne Slovenije ni! To moramo vsem mladim povedati, da brez nič ni nič!

  4. VELIKANSKA HVALA, VELIKI OSAMOSVOJITELJ KRKOVIČ!
    ———————————————————————————————————————————-
    Brez Krkoviča, dobesedno: zelo verjetno ne bi bilo države Slovenija, oz. bi bila, spet verjetno, najbolj verjetno močno krvava ali celo razsuta in Udbokučanizem bi vključil svoj plan B, aretacije protagonistov osamosvojitve in streljanja, zapori, tortura – Hrvatje bi skupaj z USA zmagali, tu ni dvoma, kaj pa bi Kučan s svojo Udbo naredil v 2-3 letih v Sloveniji, pa vedo samo v Kočevskih breznih.

  5. Brigadir je najvišji častniški čin……… Nikakor pa to ni generalskk čin. In vse ostalo je le nakladanje osebka, ki je očitno podlegel megalomanstvu. Naj se spoka v penzijo in vesel naj bo, da je sploh še živ zaradi vseh neumnosti, ki jih je sproduciral.

  6. “Pustite fanatičnega Pučnika! Tudi sam sem se s puško v roki boril za samostojno Slovenijo! Pa vi? Ne boste pljuvali po Jugoslaviji, brez nje tudi samostojne Slovenije ni! To moramo vsem mladim povedati, da brez nič ni nič!”
    Toliko neumnosti hkrati že težko prebereš.
    Skoraj ne moreš verjeti kako globoko je posegla ideologija totalne oblasti nad pamet.
    Fanatizem, ki spominja na ljudi, ki so zlorabili krščanstvo v času inkvizicije, ali pa ljudi ki so podlegli ideologiji fašizma in nacizma in bili pripravljeni pomendrati vse kat je dobrega človeštvo ustvarilo. Še pred njimi so boljševiki razsuli vse kar je bilo kaj vrednega v Rusiji.
    Nato so isti fanatiki zanetili klanje v Spanji in nato naklepno izkoristili nacistično divjanje nad narodi za izvedbo svoje krvave revoluciji. Njihovo tradicijo nadaljuje Talibani in verjetno jih podobnih nikoli ne bo zmanjkalo.
    Ponosen sem, da so vsi moji predniki delovali v korist naroda, tudi kot partizani in protifašistični borci, vendar nikoli niso sprejeli komunizma. Ponosen sem, da nisem na tisti strani zgodovine. Danes, ko je vse že zapisano, ko razumen človek lahko vse prebere, v naši državi vstrajao opranoglavci, ki na našo srečo postajajo fanatična manjšina, ki brani spomenike herojev, umazanih s krvjo lastnega naroda.
    Upam da bi Igor počasi le skapiral.

Komentiraj