Tone Krkovič: Pričakovali smo 10-letno gverilsko vojno. Kar imamo, smo si izborili sami in nikomur nismo nič dolžni (1. del)

Ob 30. obletnici oboroženih spopadov v Sloveniji smo se pogovarjali z brigadnim generalom Tonetom Krkovičem, ki je bil arhitekt slovenskih obrambnih sil in prvi operativec v času slovenske pomladi. Bil je  poveljnik specialne brigade MORIS. Ob razglasitvi slovenske državnosti je s 1. gardno enoto SV raportiral predsedniku Slovenije. Danes je predsednik veteranskega društva MORiS Kočevska Reka, je predsednik Slovenskega kulturno umetniškega društva, ki nosi ime po njegovi avtorski skladbi »Mati Domovina« in je  ustanovitelj ter direktor Festivala slovenske domoljubne pesmi. Ukvarja pa se tudi neposredno z glasbo. Poleg skladbe Mati Domovina, je avtor pesmi Sam, ki jo je posvetil svojim sodelavcem »ilegalcem« in ode njegovemu rojstnemu Kostelu z naslovom »Kostelska dolina«. Prav prek glasbe skuša širiti vrednote slovenske osamosvojitve med mlade. Povprašali smo ga o gradnji obrambe Slovenije in pogledali tudi v zakulisje manj znanih dejstev iz časa slovenske osamosvojitve.

V prvem delu je osrednji poudarek na pripravah in sami vojni za Slovenijo. Zakaj smo Slovenci zmotno prepričani, da je vojna trajala le 10 dni, zakaj smo jo tako »dobro odnesli«, kako so sploh nastale slovenske oborožene sile in kako so pridobile orožje po (samo)razorožitvi Teritorialne obrambe SRS. Ter tudi, kako je kot nekdanji agent »nasprotne« strani sploh pridobil zaupanje Demosa.

V drugem delu, ki bo objavljen jutri, pa smo si pobližje ogledali tudi današnje stanje glede odnosa do teh borcev vojne za Slovenijo, sodelovanja s Hrvaško in stanja slovenske vojske ter njeni viziji v prihodnje. Povprašali smo ga tudi za mnenje o ideji uvedbe ponovnega služenja vojaškega roka.

V začetku intervjuja me je g. Krkovič opozoril, da kot večni operativec z ljudmi, s katerimi v 15 minutah ne preide na tikanje nerad sodeluje, zato se tikava.

Slovenci smo prepričani, da smo doživeli 10-dnevno vojno, vendar praviš, da je to zlovešča izmišljena laž. Kakšna je potem resnica? Kdaj se je slovenska osamosvojitvena vojna začela in kdaj končala?

Slovenska osamosvojitvena vojna se deli na latentni in vidni del. Latentni del je bistveno pomembnejši in veliko daljši od vidnega dela. Slovenska osamosvojitvena vojna se je začela 15. maja 1990, z aktom (samo)razorožitve Slovenske teritorialne obrambe. Ta dokument predstavlja de facto vojno napoved Sloveniji in ukaz vrha oboroženih sil SFRJ za agresijo na Slovenijo. To je bila prva bojna operacija na slovenskih tleh po 2. svetovni vojni. Končala pa se je z izgonom zadnjega vojaka Jugoslovanske ljudske armade iz Slovenije 25. oktobra 1991. Ne gre torej za 10-dnevno vojno. Vojna je trajala definitivno 528 dni oz. skoraj leto in pol.

General Kadijević je šel v imenu Jugoslavije prosit v Moskvo, da bi podprli napore za ohranitev celovitosti Jugoslavije in tedanjega sistema, pa »so mu dali dvojko«, kot rečemo temu v vojaškem žargonu.

To idejo o 10-dnevni vojni nam podtikajo tisti, ki so bili takrat proti samostojni Sloveniji, ali kot radi iskreno povedo o sebi, da jim samostojna Slovenija nikoli ni bila intimna opcija. Tako skušajo  omalovaževati in poniževati vrednote slovenske osamosvojitve, ko jo postavljajo ob bok neki daljši in bistveno bolj krvavi vojni, ki je trajala 4 leta. Vsiljevanje kriterija  trajanja ima svoj strateški namen in pomen. 4 letna vojna je s strani navideznih branilcev povzročila ogromno gorja lastnemu narodu za ceno uveljavitve revolucije po vzoru Sovjetske zveze in je neizbrisljivo omadeževala  »zmagovito« stran z drastičnimi kršitvami mednarodnega vojnega in humanitarnega prava.

Kateri faktorji so bili ključni za uspeh v vojni za Slovenijo? Je bila to priprava slovenske vojske že dobro leto pred oboroženimi spopadi, so nam šle na roko mednarodne okoliščine, je bilo ključno da je bila agresorska armada sestavljena iz mešanih enot različnih narodov, še kakšen drug faktor morda? Kako bi ovrednotil vpliv teh faktorjev na osamosvojitveno vojno?

Takratne razmere v Vzhodni Evropi in svetu so bile nam zelo paradoksalno (ne)naklonjene. Recimo  za primer, General Kadijević je šel v imenu Jugoslavije prosit v Moskvo, da bi podprli napore za ohranitev celovitosti Jugoslavije in tedanjega sistema, pa so mu dali, kot v vojaškem žargonu radi rečemo »dvojko«. Komunizem se je porušil sam vase in Sovjetska zveza ni mogla več podpirati komunizma po drugih državah, saj so imeli sami dovolj problemov. Z lastnim razpadanjem pri »živem telesu« je kapitalizem na koncu enostavno brez boja zmagal nad komunizmom v desetletja trajajoči hladni vojni po 2. svetovni vojni.

Skratka, nikomur nismo nič dolžni. To, kar imamo, smo si izborili sami.

Na drugi strani pa ZDA, kot tvorka in zagovornica temeljnih postulatov demokracije na temelju človekovih pravic, nam ni želela pomagati. Bili so celo proti osamosvojitvi Slovenije. Njihov interes takrat je bila ohranitev Jugoslavije kot tamponske cone med vzhodom in zahodom, celo po propadu komunizma. To je jasno in nedvoumno  povedal in zapisal v svoji knjigi zadnji ameriški veleposlanik v Jugoslaviji Warren Zimmerman.

Zato je bila za našo osamosvojitev eden ključnih faktorjev Manevrska struktura narodne zaščite. Sam sem  dal pobudo za njeno ustanavljanje in jo tudi operativno vodil, na čelu tega »projekta« pa je bil tandem ministrov Janše in Bavčarja. Tako je začela že maja 1990 nastajati slovenska vojska, ki je bila odločena braniti nastajajočo samostojno Slovenijo.

»Projekt« smo vodili tako uspešno in v takšni tajnosti, da niti CIA ni vedela za to, kaj šele jugoslovanski obveščevalci. Tudi to je na javni tribuni po vojni, v hotelu Lev v Ljubljani, nedvoumno povedal Warren Zimmerman. V poročilu takratnega tajnega ameriškega obveščevalca, katerega sporočilo smo prestregli in dešifrirali, smo lahko prebrali, da gre Jugoslovanska vojska na teren brezglavo kot nekakšno krdelo, ki gre na sprehod. Kršili so vsakršne vojaške zakonitosti doktrine bojnega delovanja. Recimo, da  ne smeš spustiti oklepnih enot na bojišče brez podpore pehote, itd… Hkrati pa je zapisal, da je tukaj tudi neka druga vojska. Ker smo jo formirali v takšni tajnosti, niti vedel ni, kako bi jo poimenoval. To vojsko je primerjal z izraelsko. Napisal je tudi, da se vidi, da za razliko od JNA, pripadniki te vojske točno vedo, kaj hočejo. Seveda, mi smo se 13 mesecev prav na to avanturo JNA temeljito pripravljali in v tem je čar spektakularne zmage leta 1991 proti 4. najmočnejši armadi v Evropi.

Skratka, nikomur nismo nič dolžni. To, kar imamo, smo si izborili sami. Z veliko modrosti, malo nujne norosti in srčno energijo. V srcu smo čutili, da je bilo tako prav in pošteno. In verjamem, da je bilo zato naša osamosvojitev podprta tudi z Božjo naklonjenostjo.

Kako vam je uspelo ohraniti to tajnost slovenskih enot, da nihče ni vedel za našo pripravljenost?

Odgovor je zelo preprost. Takih režimov, kot je bil jugoslovanski, nikoli ne morejo porušiti ljudje od zunaj. Take režime lahko porušijo samo ljudje od znotraj. Začenši z mano. Jaz sem bil več kot 10 let del tega režima. In od sebe navzdol sem večinoma izbiral ljudi, ki sem jih poznal iz časa delovanja v tem režimu. Natančno sem vedel kdo je zblojen ideološki partijski zanesenjak in kdo je tak, kot  sem bil sam, ki sem partijo jemal zgolj kot formalni pogoj, da sem se lahko pridružil takratni vojski.

Za vsakega, ki sem ga pridobil, sem jamčil in vsak naslednji, je tako jamčil za tiste, ki jih je pripeljal zraven. In vsem je bilo jasno, kako bi morali opraviti s tistimi, ki bi se izneverili… Takšni pristopi ne dopuščajo napak, če pa se »zgodijo«, vsakdo natančno ve vnaprej, kakšna je cena takšne izdaje. In pri nas v MSNZ, za razliko od nasprotne stran in na naše vsesplošno zadovoljstvo, nismo zabeležili niti enega samega najmanjšega primera izdaje, kar zelo veliko pove o stanju v napadalni in branilski vojskujoči se strani.

Vam kdo očita to dejstvo, da ste delovali v partiji, v UDBI, v Mačkovi zaščitni brigadi , ki je nosila ime po Edvardu Kardelju in je bila slovenski »Securitate«?

Seveda se pojavljajo očitki zlobnežev in zavistnežev, še zlasti pa tistih, ki bi radi bili po vojni generali, teh pa po vsaki vojni ni malo… Ampak sam enostavno nisem kriv, da sem se rodil leta 1956 v sistem, kakršen je bil. Takrat je bila partijska knjižica pogoj za vstop v vodstvene strukture vojske ali milice, tako kot je danes pri mnogih poklicih pogoj določena formalna referenca. Seveda pa je bila velika razlika med ljudmi, ki so resnično sveto verjeli v nekakšno marksistično teorijo in mnogimi nami, ki smo to formalno članstvo v ZK vzeli zgolj kot pogoj, da smo lahko delovali v sistemu. S tem pa nikoli nismo zatajili očeta in mame, družine in domovine ter jih zamenjali za Partijo, kar pa so naredili prenekateri.  Še zlasti tisti, katerih karierne poti so strmo rasle…

Jaz sem pač moral živeti v tistem času in tistih okoliščinah, podobno kot danes iščete mladi priložnosti in kariero na način, ki vam je pisan na kožo, kamor si želite in kjer ste lahko uspešni. So pa bili takrat boljši kadrovniki, kot jih imamo pretežno danes, ker so že zelo zgodaj opazili talente in nas zato tudi poiskali. Bil pa sem neke vrste napaka v njihovem skoraj popolnem sistemu rekrutiranja, saj so podcenili faktor, da sem po mamini strani izhajal iz verne krščanske družine, kjer sta bila mamina brata po vojni ubita kot belogardista (BG!). Moj ded Matija pa je bil pred 2.sv. vojno celo predsednik odbora takratne ljudske stranke, kar veliko pove o tej »kadrovski napaki« UDBE.

Ko je Demosova vlada prevzela večino, so bili v glavnem to ljudje, ki niso bili iz prejšnjega sistema. Kako težko ti je bilo kot vrhunskemu udbovskemu operativcu pridobiti zaupanje v DEMOSu?

Ni bilo in mestoma še dan današnji ni lahko. Vem, ali bolje rečeno, čutim, da mi nekateri še danes zaradi delovanja v bivšem režimu ne zaupajo 100%. Takrat pa sem se tega še posebej zavedal. Ko sem prišel na prvi  sestanek k sekretarju oz. ministru Janši, mi je bilo jasno, da ima vse razloge, da mi ne zaupa. Ni me on klical. Na svojo pobudo sem prišel k njemu. Takoj na začetku sem rekel: »Zavedam se, da prihajam k vam kot najbolj prefinjen agent nasprotne strani. Če lahko, mi zaupajte.«

Na tistem sestanku mi je tudi omenil, da tedanji predsednik predsedstva Slovenije Milan Kučan trdi, da dokument o razorožitvi sploh ne obstaja. Pa danes vemo, da je v resnici sodeloval pri tem in bil v zvezi z razorožitvijo o vsem obveščen. Ampak Janša takrat ni bil siguren, če ta dokument (vojna napoved!) v resnici obstaja.

Na tej točki sem videl priložnost potrditve zaupanja in sem šel prvič (pa ne zadnjič) na vse ali nič in uspel iz poveljstva v takratni zaščitni partijski brigadi Edvard Kardelj Krištof, ki je imela bazo v zaprtem območju Kočevske Reke, pridobiti kopijo tega dokumenta, ki sem ga nato spravil do Janše predvsem zato, da bi si pridobil njegovo zaupanje. S tem sem želel  dokazati, da nisem podtaknjen, ampak da sem prišel z iskrenimi nameni. In tako je lahko Janša drugi dan nesel dokument Kučanu pod nos, da je zgodba o (samo)razorožitvi TO Socialistične Republike Slovenije (SRS) lahko dobila svojo ravo izdajalsko podobo. S tem se je pokazalo, da so razorožili Slovenijo, da bi jo lahko potem pomendrali z vojsko.

Je pa po moje tudi tako, da vidim človeško bistvo sestavljeno iz dveh delov, racionalnega in tistega drugega kognitivnega, ki je pripet na  višjo silo. Na tej drugi ravni sva si z Janšo očitno zaupala. To so bili primarni začetki, brez katerih ne bi bilo takšnih nadaljevanj kot so sledila in zagotovo ne tako uspešnega konca.

Kdo vse je vedel za razorožitev Slovenije in kdo bi jo lahko preprečil?

Vrhovno komando za agresijo na Slovenijo je izdala komunistična Partija. Šlo pa je naprej po partijski hierarhiji oboroženih sil (JNA +TO). Torej vojske, ki je bila orodje Partije. Čisto konkretno, predsedstvo Republike Slovenije je bilo v delni relaciji nadrejeno vodstvu Teritorialne obrambe SRS. Predsednik, ki je bil bivši šef slovenskih komunistov, je bil pred samo izvedbo razorožitve o tem tudi obveščen. Če bi želel, bi razorožitev lahko takoj prekinil oz. preklical, še preden bi se jo začelo izvajati in tudi odredbodajalca ustrezno sankcioniral. Tako pa se je Kučan sprenevedal in na ta način kupoval čas, da je lahko prišlo do skoraj popolne razorožitve Slovenije.

Takrat smo namreč pričakovali 10-letno gverilsko vojno.

Sloveniji je bilo odvzeto med 70 in 80% vsega orožja. Slovenska TO SRS  je bila takrat moderno oborožena vojaška formacija in organizacijsko vpeta v enovit  sistem oboroženih sil SFRJ. To orožje je bilo nominalno vredno takrat približno 200 milijonov ameriških dolarjev. Ohranili pa smo samo tisti del, kjer so se nekateri pogumni in zavedni poveljniki na občinski ravni uprli ukazu o razorožitvi, v tistih občinah, kjer ukaz še ni prišel do njih ter orožje v zaprtem območju Kočevske Reke.

Kako se je po (samo)razorožitvi TO odvijal razvoj slovenskih oboroženih sil,

Temeljno celico, ki je zasnovala in vodila razvoj smo predstavljali trije. Janša in Bavčar sta prevzela politično vodenje in odgovornost in mi dala zeleno luč, da sem lahko idejno zasnoval in operativno vodil potek. Zatem sem začel, z nenadomestljivo pomočjo ožjih sodelavcev (Beznik, Gorše, Klisarič…) izvajati svoj načrt. Generala Hočevarja (tedanji vodja Teritorialne obrambe SRS) smo, kot se je nekoč izrazil Janez Janša, v relativno kratkem času, naredili generala brez vojske.

Za kaj je šlo v ideji manevra? Po eni strani sem pustil, da stvari tečejo svojo pot, kot so si nasprotniki zamislili, sproti pa smo na svojo stran jemali tisto, kar je bilo uporabnega  za namen zaradi katerega smo se formirali.  Zdravo strukturo smo vzeli na svojo stran, bolno pa pustili, naj gre z njihovimi voditelji vred v propad.

Oficirji v Sloveniji so me poznali in očitno po človeški in strokovni plati spoštovali, ker sem bil operativni oficir elitne vojaške partijske enote. Tako sem lahko z oporo na lastno osebno in strokovno integriteto, neopazno na našo stran pridobil mnoge posameznike, oficirje, operativce tajnih služb, obveščevalce, skratka ljudi, ki so delali v pod Hočevarjevem poveljstvu, ampak so v resnici delali »zame«, oziroma za našo stran. In ti ljudje so naprej pridobivali, na podlagi istih načel, svoje sodelavce. Na strani Milice so pa stvari potekale drugače.

Septembra 1990 smo potem na Pristavi sprejeli strateški obrambni načrt imenovan »Direktiva za bojno uporabo Manevrske strukture narodne zaščite Republike Slovenije«, pri izdelavi katerega sta takrat z menoj sodelovala  še eden mojih prvih sodelavcev, Vojko Adamič in obveščevalni oficir  ljubljanskega štaba TO SRS, Miloš Šonc. V tem dokumentu smo prvič JLA in njene satelite postavili na stran napadalca.

To je bilo septembra 1990, ko je bil v tem prostoru v celoti še veljavni pravni red SFRJ. Do takrat smo bili, po določilih pravnega sistema SFRJ, čisti ilegalci, ker je bilo to tedaj še vedno ozemlje SFRJ, JLA in TO pa njena zakonita vojska. Ampak v tem dokumentu smo jih postavili na stran napadalca, in razdelali načine, kako se bomo z njimi spopadli. Tako nori, v najbolj pozitivnem smislu te besede, smo bili. In naša predvidevanja so bila v 70 do 80% točna in pozneje tudi uresničena. K sreči pa smo se zmotili v trajanju. Takrat smo namreč pričakovali 10-letno gverilsko vojno.

Za vodstvo od države do pokrajinskih ravni smo vzpostavili t.i. koordinacije, ki so unikum v vojaški zgodovini, saj so bile sestavljene tako iz vojaških kot iz policijskih predstavnikov, saj smo želeli ves oboroženi obrambni potencial Slovenije združiti v enovito oboroženo silo, sestavljeno iz komponent vojske in policije. Kot vojaška organizacija smo se formirali nenavadno in nekonvencionalno, pa vendar prilagojeno razmeram in izredno učinkovito.

Za koliko dni vojne je imela slovenska vojska 25. 6. 1991 orožja? Koliko časa bi zdržali, če ne bi zasedli skladišč, kot je bila zasedba skladišča v Borovnici?

Mi smo se takrat še kako dobro zavedali, da imamo velik deficit v orožju, še posebej v protiletalskem in proti-oklepnem smislu. V oklepu in v zraku je dominirala JLA. Naši načrti so bili zasnovani tako, da smo  v prvi vrsti, ob ekskalaciji prvih spopadov, predvidevali zasedbe skladišč JNA in izvzetje orožja in streliva.

Ljudje pa tega ne razumejo. Še posebej ne ob partijski propagandi, ki zaničuje naša prizadevanja in fantastične uspehe z govorjenjem o 10-dnevni vojni, o odhodu armade iz Slovenije.

Nismo pa pričakovali, da bomo to dosegli relativno tako enostavno, kot se je to zgodilo v primeru Borovnice. Pričakovali smo, da bo JLA svoja skladišča, še zlasti tista, ki so vsebovala strateške rezerve, kot je bilo to v Borovnici, bolje branila. Ampak tudi v tem primeru smo bili pripravljeni tvegati veliko, da bi jim odvzeli to orožje. V Borovnici pa se je potem zgodilo tako »elegantno«, da ni bil, hvala bogu, potrebno umirati zaradi tega.

Tisto za našo stran življenjsko pomembno skladišče smo zasedli takorekoč brez človeških žrtev. S strelom v zadnjico  je bil onesposobljen poročnik JNA srbskega rodu, ki je bil poveljnik 30 članske posadke za varovanje tega skladišča JNA, ki je vsebovalo strateške rezerve raznega orožja in streliva. V tej akciji pa je bilo ubitih 6 prašičev.

Genialnost slovenske osamosvojitvene vojne je prav v tej njeni relativni in navidezni kratkosti in maloštevilnih žrtvah. Pa se prav zato zdi, da jo Slovenci premalo cenimo, po svoje kar nekako omalovažujemo. Poslušamo kritike, da je bilo prelite premalo krvi, da bi Slovenci spoštovali svojo državo. Čemu je temu tako?

Čar navidezne nizke cene za tako enormen uspeh je v dejstvu da smo položaj že v fazi (samo)razoroževanja pravilno ocenili, potegnili pravilne zaključke in začeli ukrepati že trinajst mesecev pred vidnim delom agresije. S »protinapadom« smo začeli  17. maja 1990. Nemudoma so se začele vojaške priprave in s tem latentni protinapad. V samem začetku smo uspeli vzpostaviti tudi lastne celice znotraj tajne službe JNA, ki so delale za nas. To so bile nore stvari.

Res škoda, da imamo Slovenci tako skromen talent za snemanje filmov. Materije je za resnične trilerje je v tem času toliko, da ne bi rabili še dolga leta drago plačevati ameriške in druge tuje »šund« izdelke in se naslanjati ob računalniško zasnovanih nad tuzemskimi ekshibicijami. Tu je nešteto zgodb realnega vojaškega dogajanja, na katerega bi lahko bili vsi skupaj veliko bolj ponosni. Hrvatom denimo, se takrat še sanjalo ni, kaj smo mi takrat vse že počeli v vojaškem smislu priprav na osamosvojitev, pa svojo vojno za samostojnost in vidnejše predstavnike veliko bolj cenijo in dokumentirajo. A ni to paradoks? Ohraniti življenja in materialne dobrine je bilo bistveno težje, kot prelivati hektolitre krivi, ampak žal imate prav, v obče ljudski slovenski mentaliteti to očitno ni cenjeno.

Ljudje tega pravilno ne uspejo razumeti. Še posebej ne zaradi partijske propagande, ki nenehno zaničuje naša prizadevanja in fantastične uspehe z govorjenjem in pisanjem o nekakšni 10-dnevni vojni, o nekakšnem odhodu JNA iz Slovenije. Kakšen odhod armade neki, armado JNA smo iz Slovenije izgnali. Brez izgona nikoli ne bi odšla. Ampak ljudje pač kupijo marsikatero propagandno tezo. Velika sistemska pomanjkljivost je tudi, da osamosvojitvena vojna v šolah ni primerno prikazana.

Slovenska osamosvojitvena vojna je bila na slovenski strani izpeljana tako čisto, da ni niti enega vojnega zločina, ki bi ga denimo preganjalo sodišče v Haagu. Kako vam je to uspelo?

To bi pripisal predvsem odličnemu sistemu vodenja in tipu ljudi na vseh ravneh vodenja in poveljevanja. Komunikacija med politiko in vojaškim poveljevanjem je potekala res dobro. Velik problem je, če temu ni tako in lahko hitro nastane kaos na relaciji vodenja in poveljevanja, posledično pa hitro stvari uidejo iz nadzora. Tukaj lahko zopet ekstremno pohvalim odločevalski tandem Bavčar-Janša. Vojska je podaljšana roka politike in mora biti vodena tako, da se čuti, da politika obvladuje položaj na bojišču ter drži trdno v rokah vajeti vodenja in poveljevanja vojski. To je  Republiški koordinaciji, na čelu z Igorjem Bavčarjem in tudi pokrajinskim koordinacijam, dobro uspevalo.  Poveljujoči  v vojski morajo vedeti, da so zgolj podaljšana  roka politike takrat, ki se uporablja takrat, ko demokratično izvoljeno  politično vodstvo, ne more na diplomatski način več doseči svojih ciljev. Samovolja vojske je značilnost režimov kakšen je bil jugoslovanski.

Tudi sam sem v času priprav, kot republiški načelnik MSNZ, vedno iskal vse druge metode in načine, predno sem načrtoval uporabo oborožene sile. Ampak hkrati pa sem pa ves čas zatrjeval, da so vse druge variante brez veze, če ne bomo sposobni določiti »rdeče črte« in v primeru prestopa le-te, uporabiti realno oboroženo silo.

Šlo je za tipično balkansko šopirjenje. Niso nas resno jemali, močno so nas podcenjevali.

To, da smo bili sposobni slednjega, smo jim tudi dokazali. Jasno smo jim dali vedeti na vse možne načine, da si ne želimo krvi, ampak, če bodo prestopili »rdečo črto«, ki smo jo zarisali mi, v okvir širokega pola tolerance, pa bo sledila uporaba realne sile.

Kdaj vam je bilo jasno, da je vojna v Sloveniji dobljena? Ko je šel zadnji vojak na trajekt, ali že prej?

A mislite, ko je moral oditi zadnji vojak na trajekt? (smeh) Kriza je vedno v začetku. Najpomembnejši od vsega je začetek. Brez začetka ni konca in se tudi vmes nič ne zgodi. Ko smo uspeli iz primarnih faz vzpostaviti sistem, ki je že sam po sebi začel generirati, mi je bilo jasno, da zagotovo ne bomo lahek plen. Mi je pa  dobesedno zaigralo srce že septembra 1990 na Pristavi, ko sem videl, da nam je uspel, v skladu s primarno zamislijo,  združiti vojaško in policijsko komponento v enovito, simbiozno organizacijo. Takrat mi je bilo tudi že jasno, da bodo zelo kratko vlekli na drugi strani, če si bodo dovolili z nami igro, kateri smo bili žal priča v juniju in juliju 1991.

Nisem mogel predvideti, kdaj bo konec vojne in kakšno bo število mrtvih. To smo morali vzeti v zakup. Vedeli smo, da se je s 15. 5. 1990 mrtvaški ples začel, nihče pa ni vedel, kako se bo vse to odvijalo in kdaj ter kako končalo. Predvidevali smo 10 letno gverilsko vojno. Ko pa sem videl, kako diletantsko so se lotili stvari in sprevidel njihove zgrešene strateške in taktične  manevre, mi je bilo jasno, da ta faza vojne ne bo več dolgo trajala in da bo tokrat popolna zmaga na naši strani.

Seveda pa me je močno skrbelo, kaj se bo dogajalo po t.i. Brionskem 3 mesečnem moratoriju. Vsak človek namreč že podzavestno gleda na stvari skozi prizmo lastne osebnosti. Zato sodim med tiste, ki smo po začetnem debaklu pričakovali ureditev in prestrojitev vrst v strukturah JNA in reprizo v veliko hujši obliki agresije. Temu sem namenil v tistem 3 mesečnem obdobju posebno pozornost v smislu dodatnih priprav. Na srečo tokrat nisem imel prav. Kajti moje zle slutnje se, hvala bogu, niso uresničile. Očitno se je v razgretih glavah velikosrbske politike megalomanska ideja po ustanovitvi »Srboslavije«, po slabi izkušnji z nami, reduciral povečani  memorandumski načrt srbske akademije vrnil v standardni okvir, na primarno idejo o veliki Srbiji do meje Karlobag- Karlovac- Virovitica.

V vojni za Slovenijo je šlo na strani JNA za tipično balkansko šopirjenje. Niso nas resno jemali, močno so nas podcenjevali. Javno so izkazovali  prepričanje, da se Slovenci (ker smo »kukavice«) ne bomo borili. Mi pa smo jih na drugi strani vzeli kot zelo resnega nasprotnika. To je le bila ogromna sila. Nikoli ni bila močnejša kot v začetku vojne za Slovenijo, ki je pomenila tudi začetek grozljive balkanske vojne, kjer se je JNA, rojena v krvi komunistične revolucije, zgodovinsko blamirala na celi črti!

Kaj bi naredili, če bi Jugoslavija napadla z vso svojo močjo, če bi z letali bombardirali Slovenijo in podobno?

V Sloveniji je bilo takrat začasno ali stalno nastanjenih okrog 20-25.000 pripadnikov armade. Ves poveljniški kader je stalno živel tukaj. Bili so tu tudi mnogi  mešani zakoni. V Manevrski strukturi narodne zaščite smo imeli natančen vpogled nad tu bivajočo poveljniško kadrovsko strukturo JNA.

Akcija že po naravni zakonitosti rodi reakcijo. Če bi oni šli na vse, bi zagotovo šli tudi mi. Bilo bi, kar bi pač bilo. Zagotovo je ne bi tudi oni zlahka odnesli. To bi bil zagotovo zelo krvav prizor, ki si ga verjetno nihče ni želel. In tudi (ali predvsem) zato, so se na vsestransko srečo, JNA in njeni sateliti zadržali na ravni »konvencionalnih zablod«.

Naj pa za konec samo z dvema primeroma ponazorim, v hipotetičnem smislu »kaj bi bilo, če bi bilo«, (pa že v tretje, resnično hvala Bogu za ljudi na obeh vojskujočih se straneh, da ni rabilo tako biti). Na kakšne vse mogoče skrajnosti in presenečenja smo se pripravljali:

V Bihaću je bil vzletno pristajalno letališče bojnih letal JNA, za katerega smo se upravičeno bali, da ga bodo uporabili v smislu širše vertikalne podpore enotam JNA v Sloveniji, ker so ga v manjšem obsegu že tudi uporabili. Imeli smo v načrtu »udar« na to letališče, s katerim bi jim onemogočili vzlete in pristanke letal ter uničili navigacijske naprave, če bi se vojna razplamtela tudi na ravni uporabe bojne aviacije JNA. Bil sem že določen za vodenje priprav na to akcijo, pa razvoj situacije ni terjal izvedbe ...

Zaradi tovrstnih akcij, ki smo jih načrtovali za slučaj določenih posebnih  vojaških posegov s strani JNA, tudi natančno vem, koliko kilometrov podzemnih rovov ima kanalizacijski sistem pod Ljubljano. Za vedno nam bo med drugim ostalo v spominu druženje ožje skupine načrtovalcev tovrstnih akcij s podganami v podzemlju pretakanja ljubljanskih fekalij.

Skratka, v situaciji takšne premoči, kot bi jo objektivno lahko takrat imela JNA ob napadu na Slovenijo, bi bili, v primeru hujših napadov, prisiljeni naše bojno udejstvovanje čimprej prenesti v taktično, operativno in po potrebi tudi strateško globino oz. zaledje nasprotnika…

Predvsem pa smo se ves čas zavedali, da tudi v tej vojni ne bodo zmagovalci ne tanki, ne letala, ampak človek. In tako se je tudi zgodilo.