To ni bila njihova vojna, to ni bila njihova zmaga

Rok Čakš
4

Ob 25. obletnici največjega dohodka v zgodovini slovenskega naroda smo po eni strani lahko ponosni, da živimo v generaciji, ki se je s potjo v samostojnost rešila komunizma in Balkana ter se ponovno navezala na kulturno-civilizacijsko okolje, kateremu smo pripadali pred tem.

A pri srcu zaboli pišemuhovski odnos do te zgodovinske prelomnice, sploh ker je prisoten tako v delu politike, kot v organizacijah civilne družbe ter predvsem v vzgojno-izobraževalnem sistemu, ki naj bi narodove vrednote in zavest privzgajal bodočim generacijam.

Tako pa po petindvajsetih letih demokracije in svobode mladi o osamosvojitvenem obdobju vedo bore malo, čeprav pri sebi čutijo, da bi jim ta nekaj moral pomeniti. Hkrati pa se lahko le čudijo, kako so osamosvojitvene vrednote ponovno talec politikantskih interesov nekaterih akterjev tistega časa.

Odgovor, zakaj s spominom na osamosvojitvene dni ravnamo kot svinja z mehom, ni tako težko pojasniti, kot se zdi na prvi pogled. Narod je takrat res bil enoten, politika pa šele po znanih rezultatih plebiscita konec leta 1990, pa še to le na videz.

Kdo je bil enoten?

Odgovor, zakaj s spominom na osamosvojitvene dni ravnamo kot svinja z mehom, ni tako težko pojasniti, kot se zdi na prvi pogled. Narod je takrat res bil enoten, politika pa šele po znanih rezultatih plebiscita konec leta 1990, pa še to le na videz.

Kaj so si nekateri današnji akterji umazanih predprazničnih iger o samostojni Sloveniji takrat v resnici mislili, pa na srečo ostaja zapisano v časniških arhivih poznih osemdesetih.

In ti pričajo, da za pretežni del politike samostojna in neodvisna Slovenija ni bila niti prva, niti želena opcija.

Hvala Bogu jih je na volitvah porazil DEMOS, ker sicer ne bi bilo ne plebiscita, ne samostojne države Slovenije, članice evroatlantskih povezav.

Jugoslavijoooo…

Marsikdo bi rekel, prav so imeli, mar bi raje ostali v Jugoslaviji. Porast jugonostalgije je zaznala tako naša raziskava med mladino, kot nedavna Delova anketa, v kateri je večina vprašanih ocenila, da so v jugo-socializmu živeli bolje kot sedaj.

V resnici je bila ohranitev Jugoslavije v prelomnih časih intimna želja večine komunističnih politikov in po nekaterih njihovih ravnanjih se zdi, da jo nostalgično gojijo še dandanes.

A namesto da osamosvojitveni temelj slovenstva načenjajo z zlorabo osebnih travm vojne vdove, podtikanjem očitkov elitizma ljudem, ki so v resnici izpeljali prelom, poveličevanju NOB na račun osamosvojitve ter z drugimi propagandnimi prijemi, naj raje odkrito stopijo pred javnost in glasno povedo: »tisto ni bila naša vojna, tisto ni bila naša zmaga.«

Možnost tovrstne izpovedi se zdi utopično naivna in skregana z vsako politično logiko, a le na prvi pogled.

Če namreč verjamejo svojim anketam o večinski ljudski želji po življenju v predosamosvojitvenih časih, je trenutek zrel, da se izpovedo iz enakega političnega pragmatizma, kot so se konec decembra 90′ preračunljivo potuhnili ob plebiscitarno izraženi narodovi volji.

Če namreč verjamejo svojim anketam o večinski ljudski želji po življenju v predosamosvojitvenih časih, je trenutek zrel, da se izpovedo iz enakega političnega pragmatizma, kot so se konec decembra 90′ preračunljivo potuhnili ob plebiscitarno izraženi narodovi volji.

Razčistimo v dobro preteklosti, sedanjosti in prihodnosti

Razčiščenje teh zgodovinskih nesporazumov bo namreč v prid vseh, najprej ohranjanju osamosvojitve Slovenije kot vrednote tistih, ki jim samostojna in neodvisna država res nekaj pomeni, predvsem pa v dobro naše prihodnosti v svetu, po katerem smo nekdaj tako želeli seči in se nam danes vse bolj izmika.

Pred izzivi, ki čakajo narode svobodne Evrope, tega koščka blaginje in miru v neprijaznem, krutem svetu, bo namreč znova v ospredje stopilo vprašanje, kdo so ljudje, na katere se bomo Slovenci lahko zanesli, ko bo počilo in se bodo karte delile na novo.

Spet bo pomembno, kdo so narodovi voditelji, ki bodo, prosto po Ezekielu, pokončno in iskreno »vodili šibke skozi temno dolino« in kdo oni drugi, ki bodo pragmatično preračunavali ter na to pot zahrbtno metali skale in kamenje.

Morda se zdi, da dramatiziram, a narodova enotnost ob vprašanju, v kateri civilizacijski krog Slovenci sodimo, zna biti preizkušena prej, kot si predstavljamo.

4 KOMENTARJI

  1. O dnevih osamosvojitve pred 25 leti se razmeroma malo ve. ostajajo le slike proslave, pa slike napada, med tem ko je resnično dogajanje dokaj prikrito, če ravno je vse dokumentirano, zabeleženo tako na papirju, kot na filmu.
    Iz dokumentov je možno razbrati razcepljenost slovenske politike in hudih sektaških bojev, ki so jih mediji prikazovali le, kot otroško nagajanje, dejansko pa je šlo za resno oviranje osamosvojitvi.
    Zelo malo, ali skoraj nič se ne poroča o strahopetcih, ki so pobegnnili iz Slovenije. Teh je bilo vsaj 10.000, pa se o njih ne govori. Marsikaj je zamolčano in dejanski vstis je, kot da je bila Slovenija takrat enotna. Pa ni bila. Prevladoval je sicer svobodnjaški duh, duh svobode in velika želja po osamosvojitvi in demokratizaciji države,a so se nasprotniki kmalu zbrali in se lotili posameznikov, ki so jih enega za drugim eliminirali. Ostal je samo še Janez Janša, ki pa so ga tako očrnili, da večina Slovencev meni, da je hujši od Hitlerja.
    Popolnoma jasno je, da se nasprotniki osamosvojitve Slovenije danes tega sramujejo,saj je Sloveniji uspelo tisto, kar mnogi takrat niso pičakovali.
    Zanimivo pa je še eno destvo, ki ga prav tako nihče ne obravnava.
    Danes mnogi, premnogi, žalujejo za Jugoslavijo.Hvalnic o njeni blaginji in neskončno dobrem življenju noče in noče biti konec. Nostalgiki obžalujejo, da se je Slovenija odločila za samostojno pot, za demokracijo.
    Nihče pa si danes na zastavlja vprašanje, kaj pa bi se zgodilo, če se Slovenija ne bi odločila za izstop iz Jugoslavije. Kaj bi se zgodilo, če bi Slovenija sledila liniji komunistične partije, ki jo je nesporno vodil Milan Kučan s svojimi sodelavci in s podsistemi kakršni so bili ZSDL,SMS, in sveda udarna moč Zveza borcev. Vsi ti so do skrajnosti ovirali osamosvojitev in jo želeli preprečiti. Na stotine magnetogramov, člankov in posnetkov priča o tem. Na stotine ljudi, ki danes zaseda najvidnejša mesta in ustvarja javno mnenje se lahko prepozna v dokumentih, ki nedvoumno kažejo njihove opredelitve.
    Zatavlja pa se vprašanje, kaj bi se zgodilo,če bi ti “jasnovidci” preprečili osamosvojitev. Kljub njihovim prizadevanjem, bi Jugoslavija razpadla.Hrvaška bi se osamosvojila,saj Hrvati dejansko v Jugoslaviji niso imeli prihodnosti. So državotvoren narod in je za njih bila že ječa Kraljevina Jugoslavija, ki so se je znebli takoj, ko je Jugoslavija zaradi napada sil osi razpadla in si ustanovili NDH.
    Po razpadu titove Jugoslavije bi Slovenija ostala sama.Bila bi tudi brez ideje o samostojnosti. Ponovila bi se zgodovina iz leta 1918, ko prav tako Slovenci nismo imeli voditeljev, ki bi si zadali za cilj samostojnost. Kot slepci so se podali v neko megleno tvorbo Jugoslavijo, ki se ni potrudila niti toliko,da bi zaokrožila slovensko nacionalno ozemlje.Znaten del je ostal izven meja banovine. Se pravi niti svoje nacionalne enote nismo dobili v kraljevini Jugoislaviji, saj je Slovenija postala banovina, ki niti imena Slovenija ni imela ampak je postala Dravska banovina. Zelo podobno je bilo ravnanje komunistov ob koncu 2. svetovne vojne, ko so branili le sovjetsko republiko Slovenijo, ki naj postane del velikega sovjetskega občestva segajočehga od Trsta do Vladivostoka. Žal se je zalomilo že čisto na začetku, pri Trstu, ki ni postal slovenski.
    Popolnoma enako stališče so komunisti z Milanom Kučanom zavzeli ob razpadu Jugoslavije.
    Na zadnjem komunističnem kongreu Jugoslavije, so jih srbski komiunisti vrgli iz partije in jasno jim je postalo, da v Beogradu nimajo več kaj iskati.Vrnejo se lahko samo še v Slovenijo. To so v solzah in največji žalosti tudi storili. Za to obstajajo zelo lepi in prepričljivi posnetki.
    Pa jih to ni izučilo. Na vsak način so želeli preprečiti osamosvojitev in so se začeli družiti s hrvaškimi komunisti, in rzmišljati, kako bi ustanovili neko novo tvorbo, samo, da bi preprečili osmosvojitev in demokratizacijo Slovenije. Tudi o tem obstajajo poročila, morda tudi kakšni zapisi.
    In kaj lahko torej mislimo o ljudeh, ki so za svoj obstoj bili pripravljeni prodati Slovenjio komurkoli, samo da ne bi bila samostojna in da v njej ne bi zavladala demokracija?
    Samostojnosti ni bilo mogoče preprečiti, lotili pa so se demokracije, ki so jo uspeli zmaličiti do te mere, da so iz nje naredili poplno anarhijo, ki je razkrojila družbo, preti pa uničenje samsotojne države.

  2. salomn neumann, v mojem komentarju ni važno, kdo je Slovenijo porinil v Jugoslavijo, važno je to, da Slovenija v tistem času ni imela voditelja, politika, avtoriteto, ki bi zahtevala enotnost Slovencev in enotnost slovenskega ozemlja, ki bi se osamosvojilo kot država, ali pa bi bilo v celoti priključeno eni od držav, pa naj bo to Avstrija, Italija, ali pa Jugoslavija. Pomembno bi bilo, da bi se ozemlje imenovalo Slovenija in bi na njem bili združeni vsi Slovenci. Idelano bi bilo, če bi ozemlje zavzemalo prostor, k ga je že Kozlar označil kot slovensko nacionalno ozemlje.
    To doseči ne bi bilo niti tako težko, saj so Američani, zlasti nihov predsednik Wilson težili k temu, da bi vsi narodi v Evropi dobili svoje države.
    Slovenci smo se takrat prostovoljno opdovedali svoji državi in celo imenu enote, ki je prešla v Jugoslavijo. Postali smo Dravska banovina.
    Z namigovanjem o tem, da je za polomijo kriva cerkev, pa te naj potolažim, da v tsitem času pač ni bilo na slovenskih tleh druge sile, ki bi težila k smelejšim ciljem.
    Ob osamosvojitvi pred 25 leti pa so takšne sile in takšni ljudje obstajali. Zanesljivo pa to niso bili komunisti, ki jih je vodil in jih še vodi Milan Kučan, pa tudi njihov podmladek ni doumel, kaj pomeni imeti svojo državo.
    Zato so še sedaj potrti, da niso bili na pravi strani in skušajo na vsak način potvoriti zgodovino in kar je najhujše,sramujejo se svoje države. Zato dopuščajo, da jo kradejo in uničujejo posamezni klani in mafijske družbe.

  3. Imel sem srečo, da sem lahko ustvarjal in uredil v 90-letih zbornik o delovanju zelo pomembne dejavnostiti na Slovenkem. Imel sem tudi srečo, da mi je direktor podjetja zaupal in, da sem k njemu lahko pristopil na osnovi mojih spoznanj in s slovenstvom prežetih hotenj. In, tretja sreča. Poiskal in našel sem zvezne, deželne, državne in deželne, itn uradne liste, ki nedvoumno izkazujejo. kako se je tedaj upravno imenoval pretežni del sedanje Slovenije. Izjemno pa sem zadovoljen, da sem prebral Spomine svetovljana Ivana Hribarja, v katerih zelo pronicljivo opisuje, zakaj smo zgubili slovensko Koroško v Avstriji. Ne bom navajal dežel iz časa kraljevine Avstrije, ampak tiste enote, za katere APM in še marsikro morda ne ve, da so bile do ustanovitve banovin. Najprej naj izpostavim Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov s sedežem v Zagrebu ter z narodnimi sveti. Le te je, po Ivanu Hrubarju, z državnim udarom zamenjala samooklicana proavstrijska narodna vlada s Pogačniki in tudi dr. Tavčarjem v Ljubljani. Slednji je nevojaško kriv za to, da smo zgubili Koroško. Prav danes ima rojstni dan. Da pa se ne bi sesula zgodba o njegovem literarnem ustvarjanju in pronemškem županovanju v Ljubljani, se ga tako ali drugače poveličuje, Hribarjeva pomembnost pa zmanšuje na minimalno vrednost. Pa so mu bila odprta vrata vseh evropskih prestolnic. Sedaj pa o imenu Slovenija. V zbirki imam med drugim kopije naslednjih uradnih listov. UR. l. Narodne vlade 5.1.1919: Kraljestvo Srbov, Hrvatov in Slovencev. Kratica SHS je uradno prepovedana. Ur. l. 1.2.1991, Deželna vlada za Slovenijo; Ur. l. 22.9.1921, Pokrajinska uprava za Slovenijo; Ur. l. 18.12.1928, Ljubljanske in mariborske oblasti. Vse to v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Ut. l. 9.10.1929, Kraljevina Jugoslavija, Dravska banovina s sedežem v Ljubljani. Nižje enote srezi in občine. Ves čas se je uprabljalo ime naroda Slovenci. Poznavalci delovanja posameznih strank vedo, da je vsaka imela v določenm obdobju svojo izstopajočo, vodečo osebo. Res pa nam je lahko žal, da je dr. Jasnez Evangelist Krek iznenada umrl pred koncem 1. svetovne vojne, dr. Korošec pa je v danih okoliščinah častno odigral svojo vlogo. In še dodatno žal, da zelo malo vemo o izjemnih Slovencih tistega obdobja, ki so svojim znanjem, pa tudi denarjem gradili vse plati slovenstva. Največja tragedija Slovencev pa je bila seveda zavzetje njenega ozemlja s strani Italijanov po Rapalski pogodbi – po krivdi kšeftarskih Angležev- in predvsem okupacija s strani Nemčije, Italije, Madžarske in NDH (ki je zavzemala Hrvaško in Bosno ter Hercegovino) leta 1941. Če zaključim z začetno temo. Kraljevina in banovina sta na takratnem ozemlju Slovenije storili vse, da bi razrešili probleme meni dobro znanega področja, a jih je pri dokončni uresničitvi zelo resnih projektov žal za dve leti prehitel začetek II. svetovne vojne. Še danes odlično deluje marsikateri objekt iz tistega časa. Vsekakor pa je prav, da se tudi v Sloveniji že zavemo, kdo je začel II. svetovno vojno in s kakšnimi nameni in, da nam še danes ni povrnil vojne škode. Te stvari moramo imeti uradno razčiščene, ko govorimo o današnji Sloveniji in njenih uspehih in krizah. Pa le še to. Zakaj nihče Milana Kučana ne opredeli po narodnosti, če mu že vera ni pomembna?

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime