Helikopter JLA, ki ga nisem sestrelil

Rok Čakš
3

V času osamosvojitvene vojne za Slovenijo sem bil star 12 let – premalo, da bi v njej aktivno sodeloval in dovolj, da sem občutil, kaj je to vojna in strah za življenje. K živemu spominu je najbolj pripomoglo srečanje s helikopterjem Jugoslovanske ljudske armade na štiri oči ter pogled na raketiranje bližnjega oddajnika na Boču, lepo vidnega skozi okno moje sobe.

K tem izkustvom se vračamo kasneje.

Pred vrati srebrnega jubileja prelomni časi za slovenski narod dobivajo vse več medijske pozornosti. Vendar ne na način, ki ob velikih zgodovinskih trenutkih in veličastnih zmagah pritečejo narodom, ki dajo nekaj nase. Ti se jih spominjajo s ponosom in častjo ter neizmerno hvaležnostjo do tistih, ki so prevzeli nase breme zgodovinske odgovornosti.

Te dni je v ospredju javne pozornosti poskus pregona zaslužnih osamosvojiteljev zaradi sestrelitve helikopterja JLA nad Rožno dolino. Tega je namreč pilotiral Slovenec, ki mu je bilo post mortem priznano sodelovanje  z domoljubno stranjo.

A javni diskurz ob tem primeru in ob nedavni opustitvi pregona mesarja po Gornji Radgoni, polkovnika Popova, nakazuje ambicijo, ki prerašča zgolj blatenje ugleda ključnih ljudi osamosvojitve. Na zatožni klopi se je znašla osamosvojitvena vojna kot taka, s ciljem minimizirati njen pomen na »oborožen spopad manjših razsežnosti«, spomin na katerega bi v narodovi zgodovini sčasoma zbledel.

Čemu je temu tako in kakšnim ciljem ti nameni služijo, pustimo za čas bližje prazniku. Tokrat se osredotočimo na vprašanje, vsiljeno od tistih, ki tik pred praznično obletnico pod vprašaj postavljajo naravo vojne za Slovenijo in s tem izpodbijajo upravičenost sestrelitve helikopterja armade, ki je na samostojno in neodvisno državo izvajala agresijo.

Je med 27. junijem in 7. julijem 1991 v Sloveniji sploh potekala vojna?

Moj namen se ni ubadati z definicijami vojne od Clausewitza naprej ali filigranskim proučevanjem okoliščin, ki so privedle do sestrelitve. Te dileme so na načelni ravni razčiščene: Slovenija je bila na dan sestrelitve helikopterja (27. 6.) v vojnem stanju z Jugoslavijo in uničenje vojaške tehnike agresorske države je v skladu z mednarodnim vojnim pravom.

Dileme so na načelni ravni razčiščene: Slovenija je bila na dan sestrelitve helikopterja (27. 6.) v vojnem stanju z Jugoslavijo in uničenje vojaške tehnike agresorske države je v skladu z mednarodnim vojnim pravom.

Jasen sončen poznojunijski dan je bil ravno pravšnji za, pri 12-letnem mulcu, osovraženo opravilo: škropljenje v vinogradu. »Okrog nas divja vojna, mi pa se ukvarjamo s peronosporo,« sem komajda verjel tej neumnosti, ko je oče naznanil, da bo treba »špricat«.  A še predstavljal si nisem, da bo domači vinograd kraj najbližjega osebnega izkustva vojne v mojem dosedanjem življenju.

Poškropila sva komajda dve vrsti, ko je hrup motorke nenadoma preglasilo stopnjujoče se gromenje. Tik nad krošnjami bližnjega gozda se je prikazal zelen vojaški helikopter in se napotil naravnost proti nama. Kasneje sem ta zvok iz neposredne bližine poslušal še mnogokrat in vedno znova je v meni zbudil spoštovanje; a ne na način kot tistega dne. Takrat je začetno straho-spoštovanje preraslo v straho-nespoštovanje  do končnega stadija  straho-sovražnosti.

Skupen imenovalec vseh duševnih stanj, ko se je stroj v oglušujočem ropotu bližal na petnajstmetrski višini, je bil strah – tisti prvinski strah za življenje, ki hromi ude in potiska želodec daleč nekam proti tlom …  Že nekaj dni so po televiziji kazali kri in žrtve med civilisti iz nam bližnjih krajev in ta helikopter ni bil nič drugačen od tistih s televizije; le presneto bolj resničen je deloval tam nekaj metrov nad mojo glavo.

Z očetom sva zmogla počepniti ob leseno uto in nemočno opazovala prelet. Za trenutek sem ugledal pilota, pogledajočega v najino smer, a ni skrenil z začrtane poti. Spustil se je v bližnjo dolinico in ropot se je oddaljeval ter sčasoma povsem potihnil. Zavladala je popolna tišina.

Je to za vas vojna?

Če me danes kot odraslega človeka obramboslovne stroke vprašate, ali se je v Sloveniji leta 1991 zgodila vojna, vam lahko pritrdim tako iz teoretičnega znanja kot iz praktičnega izkustva.

Ker v mirnodobnem času letala ne raketirajo televizijskih oddajnikov ter, pomotoma ali ne, bližnjih kmetij, tanki ne streljajo po cerkvenih zvonikih, oklepni transporterji ne vozijo preko civilistov in vojaki mirnodobne armade ne pošiljajo krogel v hrbet soborcem, zapuščajočim svojo enoto. In navsezadnje, agresorska plovila ne strašijo civilnega prebivalstva v nizkih preletih urbanizirane pokrajine.

Če me hočete prepričati, da vse te elemente vključuje tudi »oborožen konflikt«, ki ni nujno vojna, vam lahko odgovorim le, da smo Slovenci potemtakem edini narod na svetu, ki največji dosežek v svoji zgodovini sami ponižujemo na najmanjši mogoči vrednotni imenovalec. V poniževanju samih sebe znamo biti res svetovni prvaki.

Temu se namreč reče vojna in ljudje v vojni umirajo, pogosto tudi po krivici. Morda zaradi prijateljskega ognja ali pa zaradi napačne uniforme v napačnem plovilu na napačnem kraju, kot se je zgodilo Merljaku.

Bi vi streljali?

Bi torej tistega dne v vinogradu kot dvajsetletni nabornik Teritorialne obrambe, ob znanih okoliščinah in poveljih, streljal na helikopter JLA? Najbrž že, morebitno oklevanje bi bilo prej vprašanje poguma kot česarkoli drugega.  Zato ne morem soditi tistih, ki so ta pogum imeli, četudi se je kasneje izkazalo, da je ob sestrelitvi umrl naš rojak, ki je peljal kruh za soborce.

Temu se namreč reče vojna in ljudje v vojni umirajo, pogosto tudi po krivici. Morda zaradi prijateljskega ognja ali pa zaradi napačne uniforme v napačnem plovilu na napačnem kraju, kot se je zgodilo Merlaku.

To so osebne tragedije in zato je vojna grozna stvar. Spomin na tragične junake je ponavadi ustrezno počaščen in nič drugače ni z Merlakom.

A na osebni izgubi načenjati enega od ključnih vrednotnih temeljev Slovenstva, ki je, za razliko od nekaterih drugih trenutkov zgodovine, združil narod v enoten, časten, domoljuben boj za tisočletni sen njihovih prednikov, je dejanje egoizma, neopravičljivo tudi z olajševalnimi osebnimi okoliščinami. Še večji greh pa je na tistih, ki vdovino verjetno pristno čustvo zlorabljajo za svojo politično agendo.

Zanje neprijetna resnica, ki jo z leti vse težje skrivajo, namreč je, da iskreno in intimno to nikoli ni bila njihova vojna. A o tem naslednjič.

3 KOMENTARJI

  1. Ni dileme, tudi jaz bi ga sestrelil brez razmišljanja. To je bil čas vojne in v vojni je samo vprašanje jaz njega ali on mene? Kdo si upa v Sloveniji sodno preganjat našega vojaka, ki je sestrelil sovražnikov helikopter? Treba mu je dat enosmerno vozovnico za Beograd in odvzet slovenski potni list. To je moje mnenje.

  2. Niti za trenutek , nebi razmišljal , ali nameriti na sovražnika , ali pustiti , da strelja na tebe. Vse tiste , ki hočejo Ljudi Slovence ki so se zoperstavili sovražniku omaloževati, dati enosmerno karto za na jug.

  3. V tej luči so povojni poboji in maltretiranje otrok mobilizirancev še bolj v čudni luči.

    A ti ljudje niso (bili) Slovenci? So bili oboroženi? A so vozili vojaško opremo? A ni bil takrat razglašena zmaga, svoboda, mir?

    V čem smo zmagali, v čem se kaže svoboda, predvsem pa kje je prostor za mir?

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime