Tekma za 46 glasov, ki jih želi predsednik Pahor: tarča ni SDS, temveč Nova Slovenija in Povežimo Slovenijo

Rok Čakš

Dan po kulturnem prazniku je predsednik republike, Borut Pahor, podpisal odlok o razpisu državnozborskih volitev. Kot je obljubil, bodo te na prvi mogoč datum, 24. april.

Ob podpisu je podal nekaj ne nepomembnih sporočil. Ob pozivih k verodostojni programski in vsebinski razpravi ter izogibanju izključevalne retorike najbolj izstopa predsednikovo stališče, da bo mandat za sestavo vlade podelil tistemu, ki mu bo prinesel vsaj 46 poslanskih podpisov. Šele če teh ne bo, bo za mandatarja predlagal relativnega zmagovalca. K čemur je dodal pomenljivo opazko, da bo »nujno odgovoriti tudi na vprašanje, ali naj koalicije strank, ki bodo na volitvah nastopile samostojno, pri odločitvi glede podelitve mandata za sestavo vlade razume kot seštevek poslanskih mandatov vseh strank, ki jo sestavljajo, ali ne.«

Povedano drugače – iz polja gotovega je potisnil interpretacijo »relativnega zmagovalca«, ki po predsednikovi dikciji ni več nujno vodja stranke relativne zmagovalke volitev, temveč je lahko tudi vodja stranke, ki je najmočnejša znotraj koalicije KUL. Kljub temu, da ta koalicija ne nastopa z enotno kandidatno listo, temveč gre v bistvu za dogovor med štirimi strankami o povolilnem sodelovanju. Oziroma natančneje, dogovor, s kom po volitvah ne bodo sodelovali.

Najbrž je jasno, da nič od tega ne gre na roko sestavi morebitne desnosredinske vlade, oziroma podelitvi mandatarstva najverjetnejšemu posamičnemu zmagovalcu volitev – Janši in njegovi SDS. Zmaga bo pirova, če predsednik SDS-a Pahorju ne bo zmogel dostaviti vsaj 46 podpisov za nadaljevanje vladanja. In tudi, če tega ne bo zmogla druga stran, bi Pahor še vedno lahko priložnost dal zmagovalcu znotraj KUL-a. Prva priložnost pa, vemo, pomeni prednost.
Janševa zmaga bo pirova, če predsednik SDS-a Pahorju ne bo zmogel dostaviti vsaj 46 podpisov za nadaljevanje vladanja.

Ne kdo je prvi, temveč kdo ima (absolutno) večino


Tovrstno stališče predsednika republike še dodatno poudarja koalicijsko naravo proporcionalnega volilnega sistema: torej ni toliko pomemben najboljši volilni rezultat, temveč številčnost zaveznikov, ki ti na povolilni ponedeljek stojijo ob ramenu. V normalnih demokratičnih okoliščinah bi sicer zadostovali že potencialni partnerji, a vemo, da se gre leva opcija pri nas izključevalno politiko: že pred volitvami se morajo med seboj ter pred mediji, strici in aktivisti zavezati, da z Janšo ne gredo – oziroma po novem z nikomer iz aktualne desnosredinske vlade.

Janši to manevrski prostor zoža na eno zanesljivo partnerico – Novo Slovenijo, ter potencialno partnerico Povežimo Slovenijo. V teoriji Janše ne izključujejo še v Naši deželi, čeprav se bolj zdi, da je stranka deklarirane levičarke Aleksandre Pivec javnomnenjsko forsirana in na desno potiskana z namenom omejiti doseg PoS ter s tem zmanjšati možnost novega mandata desne sredine. V skrajni sili je tu še Jelinčič, ampak politična zgodovina nas uči, da se je ta pripravljen pogoditi z vsakim, ki zadosti njegovemu "ceniku".
Ker je volilni doseg SDS-a znan, se bo barva nove oblasti odločala na (po)volilni moči Nove Slovenije in Povežimo Slovenijo

Glavni tarči potencialni zaveznici


Ker je volilni doseg SDS-a znan (+- nekaj poslancev okoli 25), se bo barva nove oblasti odločala na (po)volilni moči Nove Slovenije in Povežimo Slovenijo. Za novo desnosredinsko koalicijo bi se NSi morala okrepiti vsaj za dva do tri poslance, PoS pa prinesti svojih 7 do 8. Pa še kakšnega na rezervo, saj je PoS zelo pisana druščina, kar v kalkulacijo vnaša kanček negotovosti.

Že se nakazuje, da strategija levega pola v predvolilni kampanji ne bo toliko usmerjena v jalovo šibitev SDS-a, temveč morda posredno celov njegovo krepitev na račun zaveznic. Levi strategi nedvomno sanjajo o scenariju, po katerem bi SDS zaradi njih lahko dobila tudi 30 %, če bi s tem posrkala podporo NSi-ju ter pod pragom pustila PoS. Scenariju, začrtanemu že daljnega leta 2008, ko je SDS preko trupla Bajukove NSi naredila svoj najboljši rezultat v zgodovini. In se preselila v opozicijo do reanimacije krščanskih demokratov in pojava Virantove Državljanske liste, ki sta omogočili 2. Janševo vlado.

Zato lahko v naslednjih tednih pričakujemo predvsem atako dominantnih medijev na Novo Slovenijo, češ da gre za satelit SDS-a, zato je glas zanje kot glas za Janšo. S tem se NSi odreže od dometa proti sredini, s podtonom, da je smiselneje izbrati original kot kopijo, pa se jih poreže še po desni. Ter v najboljšem primeru medijsko ignoranco do Povežimo Slovenijo, da se izniči potencial unovčitve »odpadlih« glasov petih strank, povezanih v to združbo ter aktivacije do sedaj pasivnih (predvsem štajerskih) volivcev, ki bi oddali glas za lokalno prepoznavne poslanske kandidate PoS. Javnomnenjski rezultati tako NSi kot PoS pa bodo podcenjeni, oziroma tako interpretirani, da bi med volivce vnesli negotovost in jih odvrnili od izbire.

Nevtralizacija takšne strategije je v ravnanju volivcev, ki se ne pustijo zavesti v potencialno medijsko forsirano »kdo bo zmagal« tekmo (javnomnenjsko napihovanje Goloba prek vseh razumnih mer je namenjeno ravno temu), ki za seboj potegne taktično glasovanje, temveč da ne glede na zavajajoče ankete in medijska sporočila glasujejo za stranko, ki jim je najbližje po programu in načinu delovanja.

Nekaj je gotovo – SDS bo svoje oddelala in na volitve pripeljala svojo bazo – nič več in nič manj. Ali bo desna sredina dobila priložnost, da po dveh letih vladanja svoje delo zaokroži v enem polnem mandatu, pa bo odvisno predvsem od uspeha Nove Slovenije in Povežimo Slovenijo.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Golob spet obrnil ploščo: rekonstrukcija vlade samo še »izhod v sili«. Dr. Lukšič: Spet se je pokazalo, da je premier hiter pri besedah, počasen pa pri premisleku
  • 08. 11. 2023
Afera, ki bi morala odnesti Roberta Goloba, a so jo prekrili z meglo »DARS«
  • 24. 10. 2023
Poznavalci: Možnosti za Golobovo preživetje nižje od 50 odstotkov
  • 09. 11. 2023