Tek in Jaz

Moja mama večino časa dela, kadar ne dela, pa je na kongresu, predavanju, na vrtu ali pri ostareli babici. In vmes  teče. Vsak dan. Pa ne od babice v službo ali iz vrta na predavanja. Teče v krogih.

Ko za praznike vzame dopust, ponavadi pomeni, da počiva po maratonu ali se nanj pripravlja. In ni edina. Nikakor ne.

Ko se ozremo po družbi, v kateri živimo in skrbno motrimo spremembe v zadnjih letih, lahko opazimo precej fascinanten pojav. Vsepovsod je tek.

Če se sprehodimo po Hoferju, je del njihove veličastne poceni ponudbe vedno tekaška oprema, v Tivoliju pa se na sobotno jutro izmikamo gručam tekačev, ki vijugajo med razstavnimi panoji na promenadi.

Še kadar v duševni stiski odidemo k terapevtu, se v Sloveniji lahko pripeti, da je del obveznega terapevtskega procesa vzdržljivostni tek.

V Bosni, po drugi strani, pa te lokalci, če zjutraj tečeš, v najboljšem primeru čudno gledajo, v najslabšem primeru pa te ustavijo in poskušajo ugotoviti, kdo te preganja.

Tek povsod, tudi v literaturi

In v Konzorciju nas  vsako leto pričaka novo  leposlovje o teku. Haruki Murakami, Samo Rugelj, Christopher McDougall in mnogi drugi, ki jih nikdar nisem brala.

McDougall pa razčleni plemenski lov na živali in z naravoslovno temeljitostjo dokazuje, da imamo tek zapisan v genomu. Murakami v estetskem manevru bralcu razodene, o čem govori, ko govori o teku.

Eden bolj refleksivno in drugi bolj faktografsko, a oba tečeta in pišeta o teku. Potem je tu še Samo Rugelj, človek, ki dela, teče in živi na »dolge proge« in je napisal že tretjo knjigo o teku, ki je tokrat zmes avtobiografije in fikcije.

Tekajoči Slovenci

V zadnjem oktobrskem vikendu opisani fenomen postane bolj očiten kot kadarkoli prej, težko namreč spregledaš ljubljanski prometni hendikep in množice v zelenih majicah, ki ponosno pestujejo svoje diplome.

Kar se je dogodilo med Maratonskim poljem in Atenami, se ta vikend dogaja med Dunajsko, Pržanom, Tivolijem in Rakovnikom. Najprej Lumpi teki malih slovenskih cicibanov, potem osnovnošolcev in srednješolcev,v nedeljo pa še tek tako imenovanih dolgoprogašev.

Letos je prvič, da je ta vikend tekel kar 1 odstotek vseh Slovencev, da ne govorimo še o vseh tujerodnih tekačicah in tekačih. Med vsemi drugimi rečmi je zadnja oktobrska nedelja dan, ko v Ljubljani resnično ne moreš biti rasist.

Je že res, da vedno zmagajo Kenijci. Tudi letos, čeprav z manjšimi zapleti, saj so Kenijci, ki bi morali zmagati, po napaki organizatorja odtavali iz trase in zmago "prepustili" nekemu četrtemu Kenijcu.

Skratka, zlata medalja kljub škandalu ostaja v Keniji. Ampak pustimo to za zdaj ob strani.

Danes je najpomembnejša okoliščina teka individualna. Kaj dobim od tega jaz? Zdravo telo, duhovni mir, bližino s svojim bistvom?

Zakaj ravno tek

Svet teče. Zakaj? Razen postulata zdravja in fit življenja ter vsesplošne moderne skrbi o holesterolu, debelosti in visokem krvnem tlaku. Zakaj ravno tek?

Murakami v svoji knjigi izpostavi, da »je edini tekmec, ki ga moraš premagati, tvoj pretekli Jaz.« ter da je »dejstvo da sem jaz jaz in ne kdo drug, ena izmed mojih izjemnih prednosti.«

Po drugi strani Rugelj v intervjuju za Delo govori o  »ljudeh, ki se pri svojem ustvarjanju, ne glede na to, za katero področje gre, ne ukvarjajo zgolj z duhom, temveč enakovredno tudi s telesom.«

Izriše se zanimiva slika tekajočega sodobnika. Včasih, ko si bil vzdržljiv in fit  zaradi pobiranja krompirja in okopavanja njive, si v veliki meri računal na skupnost. To, da si imel kondicijo in laskavo mišično maso, je bila posledica dela, nekakšen samoumeven soprodukt načina življenja. Poleg tega si delal z ljudmi in za ljudi. Še ubogi Filipid, ki je tekel iz Maratonskega polja, je to napravil za svoje brate zmagovalce.

Danes je najpomembnejša okoliščina individualna. Kaj dobim od tega jaz? Zdravo telo, duhovni mir, bližino s svojim bistvom?

Saj družine navijajo in pari z roko v roki prečkajo ciljne črte, vendar je tek v svojem bistvu vendarle šport individualizma. Le ti sam si zmožen premagati sebe. Tako vsaj Slovenci in nasploh Evropejci. Precej prepričana sem, da Kenijci tečejo za denarno nagrado in ne za notranji mir.

V takih časih torej živimo. Težko si predstavljam, kakšni občutki obhajajo tekače na včerajšnji večer, vendar pa jim ob njihovem zelo množičnem uspehu čestitam. Še naprej pa jim želim: Dober tek.