Svoboda, ki to ni

Ste že kdaj zajeli v pest mivko in pest stisnili, da bi mivko obdržali? Ste opazili, da bolj kot ste stiskali pest, več mivke je ušlo iz nje? V pesti je je ostalo zelo malo. 

Tako nekako je v odnosih med ljudmi. Bolj kot želimo drugega ukalupiti, ga uravnati po svojih merilih in prepričanjih, mu nameniti vlogo, ki bo ustrezala predvsem nam, bolj se nam odmika. Bolj kot ga želimo spremeniti, mu vsiliti svoje mnenje, navade in spoznanja svojih izkušenj, večja je razdalja med nami. Morda se celo čudimo, češ, saj smo mu vendar hoteli samo dobro. Ker mi namreč vemo, kaj je za drugega prav, kaj je zanj dobro, kaj je zanj zdravo – saj smo sami to preizkusili. Toda vedno, hote ali nehote, gledamo s svojega stališča, na podlagi svojih izkušenj, svojega znanja in razmišljanja, pa tudi svojih interesov. Ne moremo se vživeti v doživljanje in razmišljanje drugega, ker smo si različni. Morda pa tudi nočemo, če nam ta različnost ni všeč. In manj kot nekomu dopustimo, da razmišlja in dela po svoje, večji bo prepad med nami. To pomeni, da je med nami manj razumevanja, manj možnosti za sodelovanje in sobivanje. 

To lahko preslikamo tudi na odnos med oblastjo in državljani. Še posebej bi spoštovanje različnosti, možnost kritičnega razmišljanja in soustvarjanja družbenega življenja (seveda v okviru odgovornosti) ter manj omejevanja pričakovali od vseh, ki se deklarirajo kot 'svobodnjaki'; predvsem od vlade, ki jo vodi Svoboda. Toda vedno bolj jasno je, da Svoboda ne pozna prav nobenih meja pri omejevanju svobode.  

Prihaja davek na nepremičnine, ki bo kaznoval tiste, ki so denar hranili in z njim kupili ali zgradili nepremičnino. Napovedan je davek na pse. Spremljali smo dogajanje v državnem zboru, ko je koalicija izglasovala utišanje opozicije. Videli smo, kako je predsednica državnega zbora poslancu odvzela knjigo in jo vrgla v koš. Priča smo bili inšpekcijskim nadzorom šol, ki so omogočile blagoslov novih prostorov. Odpovedana je bila kulturna prireditev, ker bi na njej – tradicionalno – blagoslovili vino. Nekateri ljudje ne smejo biti gostje na RTV (spomnimo se npr. Urše Cankar Soares). Spremljamo večdesetletna sojenja, ki že na daleč nimajo povezave s pravico, pač pa so zgolj v funkciji političnega obračuna. 

Kot piko na i smo na silvestrski večer dobili še predlog Zakona o medijih. Slednji naj bi bil »eden najsodobnejših v Evropi«, dal naj bi večjo preglednost na področju medijev in ščitil pred širjenjem nestrpnosti in sovraštva. V njem beremo, da so uredniki, novinarji in drugi avtorji sicer »pri svojem delu neodvisni in samostojni«; v nadaljevanju pa, kaj vse jim bo prepovedano, o čem vse bo treba poročati, o novih inšpekcijskih nadzorih, o evidencah takšnih in drugačnih medijev in čisto navadnih ljudi, ki jih nekdo po nekih merilih določi za vplivneže. Toda to še ni vse! Uvedbo novega zakona bomo tudi plačali, saj predlog prinaša tudi finančne posledice – za leto 2025 dobre štiri milijone evrov, za leto 2026 pa osem milijonov evrov. Ter seveda novo zaposlovanje in kazni – v štirih kategorijah: najhujši, hujši, lažji in najlažji prekrški. In še marsikaj. 

Področje je morda potrebno urejanja, a zagotovo ne na tak način. Zakon uvaja nadzor nad besedo – govorjeno in pisano. Pod pretvezo zaščite, urejanja, pravičnosti … ker »nekdo ve«, kaj je za vse druge edino dobro in prav. Kaj pa se bo zgodilo, ko se oblast zamenja? Bo tudi slednja lahko izvajala nadzor – po svojih merilih? Dikcije, da je »prepovedano spodbujati nasilje ali sovraštvo do skupine oseb ali člana take skupine na podlagi spola, rase, barve kože, etničnega ali socialnega porekla, genetskih značilnosti, jezika, vere ali prepričanja, političnega ali drugega mnenja, pripadnosti narodnostni manjšini, premoženja, rojstva, invalidnosti, starosti, spolne usmerjenosti ali državljanstva«, so zelo 'raztegljive'. Kritiko ali mnenje je zelo enostavno označiti kot sovraštvo – je zgolj stvar interpretacije, ki jo postavlja močnejši, glasnejši, tisti, ki nadzira medije in ima oblast. Ne moremo si kaj, da v takšnem načinu urejanja svobode govora in pisanja ne bi zaslutili želje po prepovedi in nadzoru. Po utesnjevanju, omejevanju, utišanju. To zveni kot v nekih drugih časih, za katere smo mislili, da so minili. 

Saj se spomnimo uvodne misli o stiskanju mivke v pest? Ko pest stiskamo, del mivke zdrsne iz nje. Toda nekaj je ostane v pesti. Ta ostane vanjo tesno ujeta in nima več možnosti, da bi spolzela iz dlani. Marsikdo bo – kot mivka iz pesti – našel pot iz države: zdravniki, podjetniki, znanstveniki – intelektualci torej. To je slovenski narod nekoč že doživel, posledice pa so vidne še danes. Tisti pa, ki priložnosti za to ne bodo našli, bodo ostali tesno stisnjeni, njihovo življenje bo omejeno in ukalupljeno – kot mivka, ki ostane v pesti. 

Kako tesno se bomo pustili stiskati? 

Ne moremo si kaj, da v takšnem načinu urejanja svobode govora in pisanja ne bi zaslutili želje po prepovedi in nadzoru. Po utesnjevanju, omejevanju, utišanju. 

(D182, 3)