Svet išče izhod tam, kjer ga ni. Vse utopije, tudi desničarske, so netivo novih konfliktov

Korona-krizo že od vsega začetka spremljajo analize in raziskave, kakšne bodo gospodarske, politične in družbene posledice, predvsem pa kako je zapiranje šol in drugega javnega življenja vplivalo na počutje ljudi, zlasti otrok, mladih in ostarelih. Tem raziskavam in analizam pa se od začetka vojne v Ukrajini pridružujejo še napovedi, kakšna bo prihodnost sveta in kako bodo gospodarske sankcije vplivale na blaginjo ljudi ter na novo razporeditev moči in vpliva v globalnem svetu. Ker smo spričo tega, kar se dogaja, vsi zaskrbljeni, je vsesplošna razprava o posledicah epidemije in vojne razumljiva. Ni moj namen, da bi se spuščal v tehtnost posameznih analiz in raziskav; za resno presojo vsega tega tudi nimam ne dovolj znanja ne podatkov. Vendar lahko v luči današnje Božje besede ugotovim, da imajo vse te raziskave in analize veliko pomanjkljivost; izhajajo namreč iz napačne perspektive. Njihovo izhodišče je na diametralno nasprotni strani, od koder naj bi motrili obstoječe razmere. Kaj imam v mislih?

Analitiki in raziskovalci so gluhi in slepi za pogled, na katerega nas je danes spomnil sv. Pavel v Pismu Filipljanom: »Naša domovina je v nebesih, od koder pričakujemo odrešenika, Gospoda Jezusa Kristusa.« S te perspektive vidimo in občutimo vse stvari drugače, vendar se ljudje temu izhodišču odrekajo, ne da bi se tega zares zavedali, in še manj, da bi uvideli posledice. Velika večina je zazrta v zgolj zemeljsko stvarnost, v tostranost, in to kljub jasnim izkušnjam, da je prav vse, kar imamo in česar se dotaknemo, neznansko krhko, začasno, umrljivo in v zemeljskih okvirih nerešljivo. Svet išče izhod tam, kjer ga ni. Ne razume, da za nobeno od ključnih vprašanj, ki nas težijo, v tem svetu ni zadovoljive rešitve. Ta svet nikoli ne more postati Božje kraljestvo resnice in ljubezni, pravice in miru. Kdor tega ne sprejme, in hoče božje kraljestvo že tu in sedaj, od naporov pregoreva, od jeze zaradi nemoči neprekinjeno rohni in nazadnje resignira.

Zazrtost v tla, v tostranost, je za mnoge postala samoumevna in obvezna za medije in vsakršno stroko. Večji del sveta živi v plehkem prepričanju, da je Pavlov govor o domovini, ki je v nebesih, za sodobnega človeka skoraj nespodoben. Človek zadnjih stoletij vidi svoje dostojanstvo v tem, da vsa bremena protislovij tega sveta nosi sam. Ve, da tega ne more, a se pretvarja, da zmore, zato je zmeden in razdražljiv. Ni pripravljen ponižno priznati, da mu pojenjajo duševne in telesne moči, pa tudi pameti. Raje slepo verjame, da bodo napredne tehnologije prinesle dokončne in trajne rešitve. Kakšna utvara.

Prava razumnost, treznost in racionalnost je v pogledu na Kristusov križ. Kristus odjemlje in dviga nase bremena, ki jih svet kot celota ne more. Žal svet ne razume, da se preoblikovanje sveta ne more zgoditi znotraj tega sveta, ki je ustvarjen in zato začasen, ampak zunaj tega sveta, v domovini, ki je v nebesih. Te nove resničnosti ne moremo ustvariti, ampak jo lahko samo sprejmemo kot nezaslužen dar. Pri odgovornosti za svet in zavzetosti za njegovo izboljševanje sta potrebni tudi ponižnost in potrpežljivost.

Mnogi korenin izgorelosti ne razumejo. Bolj ko hočejo vse nadzirati, bolj vidijo, kako njihov sistem na vseh koncih pušča. Mnogi od teh, ki so najbolj zaposleni in po dohodkih najbolj uspešni, so pogosto notranje povsem dezorientirani. A vseeno ne bodo rekli: Gospod, usmili se me, pomagaj mi, pač pa bodo šli k vedeževalki. Ni jih sram, da se z mercedezi vozijo k jasnovidkam, sram pa jih je priti v cerkev. Polni bodo jedkih besed na račun Cerkve, a si ne bodo pomišljali, da bi šlogaricam iz kart za mlatenje prazne slame drago plačevali, obenem pa si pomagali s substancami, da bi ostali budni. Razkazujejo svojo odločnost, moč in racionalnost, a se zatekajo v primitivno iracionalnost vedeževalk. Ne prenesejo resne filozofije in ne kritičnega razmisleka o nesmislu svojega hitenja.

Zlo je namreč vsajeno v samo bit tega sveta, zato nam je Kristus pripravil domovino zunaj njega, tam, kjer nobeno zlo ne more izničiti Očetove ljubezni.

Če naša domovina ni v nebesih, potem je na zemlji. Toda to, kar je na zemlji, je neznansko ubogo. Vsaka vojna, tudi ta v Ukrajini, razgalja hudobijo, ki za seboj pušča uničena življenja, solze, obup in pomanjkanje osnovnih dobrin. Vojn ne bo nikoli konec, reke beguncev ne bodo nikoli presahnile, mednarodna sodišča za človekove pravice ne morejo zaceliti ran in dati zadoščenja ogoljufanim in ubitim. Takšen je ta svet. Nekateri ga hočejo v korenini popraviti. Ne preostane jim drugega, kot da si izmišljajo utopije, kar je diametralno nasprotno od tega, kar oznanja sv. Pavel, da odrešenje ni iz nas, ampak iz Kristusa. Zlo je namreč vsajeno v samo bit tega sveta, zato nam je Kristus pripravil domovino zunaj njega, tam, kjer nobeno zlo ne more izničiti Očetove ljubezni.

Mnogim se zdi to, kar sem pravkar rekel, smešno, človeka nevredno. Naj se komu tako zdi, tudi prav, toda kaj je alternativa? Prav ti, ki ne sprejemajo Kristusa, v teh dneh razpravljajo, da vsega vendarle ni kriv Putin, ker naj bi ga Zahod predolgo izzival, on pa je zgolj odreagiral. Nič nam ne pomagajo razlage politologov in poznavalcev vojnih strategij, kdo je bolj kriv in kdo v tej vojni kaj hoče. Kajti jutri bo nekje drugje izbruhnila nova vojna in se bomo spet izgubljali v iskanju krivcev. Bratje in sestre, nedolžnih ni, vsi smo tako ali drugače krivi. Ne nujno za vojne, pa za kaj drugega. Nihče ni brez greha, nihče od nas ni v celoti nedolžen, vsi smo potrebni odpuščanja in odrešenja. In to ne more priti od ljudi, kajti ljudje, ki smo v grehu, ne bomo prenehali delati vojn; ene med državami, druge znotraj posameznih držav, tretje v družinah in med sosedi.

Kaj potem sploh lahko storimo, če trpljenja, kakršnega vidimo zaradi vojne v Ukrajini, ne bomo mogli nikoli v celoti vnaprej preprečiti? Zagotovo naj se ne ukvarjamo z brezplodnimi razpravami o teži krivde, ker je neugotovljiva in ne rodi sadov. Naj se ne predajamo utopiji, kot to dela jalova zahodna levica. Sanja namreč, da bo svet uredila, če bo desnica poražena, sama pa bo dobila splošno podporo. To je blaznost, ki povzroča zgolj nove krivice in ruši najbolj elementarne zakonitosti, ki jih je Bog Stvarnik položil v človeka in naravo. Vse utopije, tudi desničarske, ki se v tej vojni znova oglašajo, so netivo novih konfliktov. Storimo naj to, kar nam Jezus naroča: »Lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli« (Mt 25).

Toda preveč je lačnih, da bi vse nasitili, in tujcev, da bi vse sprejeli. Prav zaradi neskončnega morja pomanjkanja in bolečine, trpljenja in umiranja je Kristus prišel na svet. On je v vsakem od teh, ki joka, ki trpi pomanjkanje in umira. Samo Kristus, Božji Sin, se more s svojo Božjo naravo združiti z našo umrljivo naravo, biti eno s slehernim, ki je sam, ponižan in nemočen, pa naj bo to v vojni ali v lastni družini. Vsi ljudje se lahko na skrivnosten način zedinjamo z Njim: nekateri v Cerkvi, prek zakramentov in molitve, drugi, ki Kristusa ne poznajo, pa po zvestobi Božjemu glasu, ki ga zaznavajo v sebi. Vsi, ki se zavestno po veri zedinjajo z Njim, pa tudi tisti, ki jim to ni znano, a imajo v sebi iskreno ljubezen in resnicoljubnost, v Kristusu že vstajajo. Zmage vstalega Kristusa so deležni že sedaj, tudi sredi vojne vihre in tudi na bolniški postelji. To upanje nikogar ne osramoti, čeprav nekateri to mislijo. Če imamo to upanje, lažje ohranjamo treznost, notranji mir, sočutje in velikodušnost, kot pa če nad zlom samo bentimo, druge zmerjamo s fašisti in se predajamo utopiji, da bomo nekoč, ko bomo dobili stvari v svoje roke, vse obrnili na glavo.

V teh dneh smo pretreseni na prizori iz ukrajinske vojne, nad velikanskim številom otrok in mater, ki bežijo in se sprašujejo, ali so očetje in možje ter mladi fantje na bojiščih še živi. V njih, v vsakem izmed njih, je Kristus. On z njimi in v njih nosi križ, on jim vliva skrivnostni pogum in upanje, da je vse kar prestajajo, podobno pšeničnemu zrnu, ki pade v zemljo, umrje in rodi sad. Z vsakim od njih Dobri Bog, kot nekoč z Abrahamom, sklepa zavezo in mu govori: »Tvojemu zarodu dam to deželo od Egiptovske reke do vélike reke, reke Evfrata.« Dam domovino, ki je v nebesih.

Če je ta svet vse, na kar lahko računamo, v jezi in nemoči izgubljamo razsodnost in začnemo še sami poglabljati nered. Če pa je naša domovina onstran, v večnosti, ne preklinjamo, ampak sprejemamo preizkušnje kot Marija. Jih globokoumno ne razlagamo, ker so nerazložljive, pač pa jih kot Marija sprejemamo in izročamo Kristusu. Ne upiramo se Kristusu, ne robantimo vsevprek, ker je resnica tega sveta pač takšna, kot nam jo je opisal Jezus: »Na tem svetu boste imeli stisko, a zaupajte, jaz sem svet premagal« (Jn 16,32).

Vsaj tako kot vojna nas boli in izčrpava tudi lastna družina; otroci, ki hodijo po drugih potih, kot si želimo, sozakonec, ki se nam odtujuje in ne dopusti, da bi se mu približali, ki odklanja pogovor o tem, zakaj odnos ne deluje.

Ni treba pretirano modrovati, kakšen je ta svet, ker vemo, kakšen je, Kristus nam je to povedal; ni treba vse staviti na analize in raziskave, ni treba vsega rešiti, čeprav si to želimo. Verige težav ni mogoče presekati, zato ravnajmo, kot nam pravi prvo berilo: »Abraham je veroval Gospodu in ta mu je to štel v pravičnost.« Glejmo na Kristusa, On je Odrešenik človeka, je tolažba in moč v naši ranljivosti.