Študij kot hobi ali pot do poklica?

V svobodni in socialni državi, v kateri živimo, imamo javno ter dostopno visoko šolstvo. Nedavno smo  izvedeli, da je na visoki ravni, tudi glede pripravljenosti.

Osnovni namen univerze, poleg njene akademsko-raziskovalne vloge, je predajati znanje in študente usposobiti za trg dela.

Kaj si trg dela misli o delu univerze, pa si lahko ogledamo na spletni strani vsakega območnega Zavoda RS za zaposlovanje.

Dušenje gospodarstva in visokošolski baroni

Težava je, da univerze v glavnem delujejo nepovezano s trgom dela. Obnašajo se kot da živijo v nekem svojem svetu in so same sebi namen. Z poceni izgovorom akademske svobode in avtonomnosti ignorirajo ali ogorčeno obsojajo zdravorazumske pozive po nujnih reformah.

Ne vidijo ali ne želijo videti, da je trg dela z nekaterimi poklici že leta prezasičen in da nikakor nima smisla proizvajati letno nekaj deset novih diplomantov, ki končajo na Zavodu za zaposlovanje ali v boljšem primeru za šparovo blagajno. S tem se gospodarstvo dolgoročno duši in nazaduje.

Ni pošteno niti do davkoplačevalcev, ki te študente financirajo kot tudi ne do samih študentov, ki se po lagodnem študentskem življenju soočijo z bridko realnostjo trga.

Vloga države in usmerjanje mladih

Če ostanemo zgolj pri študiju in pustimo ob strani problematiko srednješolskega izobraževanja, ki se v Sloveniji žal še vedno deli na gimnazijsko in »tisto drugo«, je očitno, da država zaradi ljubega miru in političnih točk, tišči glavo globoko v pesek. Tako financiramo številna študijska mesta, ki jih ne trg dela ne potrebuje.

Velik odstotek mladih še na informativnih dnevih februarja ne ve, kam naj se vpišejo in še manj je resnega razmisleka o nadaljnji življenjski in poklicni poti. Zato bi bilo morda smiselno na državni ravni omejiti študije kadrovsko prezasičenih poklicev na minimum in pod takimi pogoji, da se nanje lahko vpišejo le tisti, ki jim je tovrstni poklic življenjsko poslanstvo in so zanj pripravljeni narediti več. S tem bi zmanjšali brezposelnost, prišli do najboljših kadrov v posameznih poklicih in se izognili nepotizmu.

Istočasno bi bilo potrebno mlade načrtno usmerjati k študijem, ki usposabljajo za iskane in zaposljive poklice. Ob vsem denarju in znanju marketinga ne bi smelo biti pretežko popularizirati poklicev, ki omogočajo delo in dostojno življenje. In nenazadnje tudi nove davkoplačevalce. Seveda je to potrebno urediti na državni ravni in na področju celotnega izobraževanja, začenši z osnovno šolo.

Prevetriti se morajo akademski stolčki in finančni prejemki posameznih fakultet. Verjetno je tudi to eden od poglavitnih razlogov, da stanje ostaja takšno kot je. Ker če ni vpisanih študentov, ni denarja, ni delovnih mest, ni dodatkov…

Katera vlada bo imela toliko poguma, dolgoročne vizije in ljubezni do slovenskega naroda, da bo ugriznila v to kislo jabolko, zdržala pritiske in naredila red?