Strategija vlade pri plačah: Obljubi veliko in zamakni v prihodnji mandat ter računaj na funkcionalno nepismene državljane in inflacijo

Po tem, ko je vlada sindikatom javnega sektorja včeraj predstavila nov predlog odprave plačnih nesorazmerij, naj bi danes zjutraj dobili še celovit predlog v pisni obliki, ki naj bi ga znotraj sindikatov obravnavali, s pogajanji pa bi nadaljevali prihodnji teden.

Čeprav so se tako vladna stran kot sindikati zavili v molk glede konkretne vsebine, je nekaj vidikov že jasnih. Vlada bo rajši obljubila več in izvedbo zavlekla v prihodnost, preko svojega mandata, v ozadju pa se zdi, da že obstaja tihi dogovor, cena »reforme« za davkoplačevalce, ki je že zdaj uradno narasla z 847 milijonov na 1,3 milijarde, pa bo zagotovo še višja, saj že trenutna temelji na napačnih predpostavkah. Kot še ugotavlja ekonomist Matej Lahovnik, bomo najverjetneje dobili bistveno višjo maso plač, nezadovoljne javne uslužbence in državni servis, ki za državljane ne bo prav nič boljši.

Lahko v primeru, da pogajanja padejo v vodo, doživimo splošno stavko? Lahko le ta odnese vlado?

Vlada je sindikatom javnega sektorja včeraj pripravila osnutek predloga, ki pa zaenkrat ostaja tajen. Pogajanja se nadaljujejo prihodnji teden. Čeprav je predlog še stvar pogajanj, pa je že danes jasno nekaj osnovnih podatkov:

• Odprava plačnih nesorazmerij bi trajala 5 let in bi stala 1,3 milijarde evrov.
• Za izhodiščni plačni razred bi vzeli minimalno plačo iz leta 2022, 1074,43 bruto, najvišji 67. plačni razred pa bi prejel 7.558,49 evrov bruto brez dodatkov.
• Število dni dopusta zaradi specifičnih pogojev bi omejili na 15 dni.
• Znižale naj bi se kilometrine za prihod na delo, in sicer z 10 na 8 odstotkov cene bencina na kilometer.

Izhodiščni plačni razred naj bi bil izenačen z minimalno plačo, a katero?

Eno izmed izhodišč reforme je, da naj bi se izhodiščni plačni razred postavil na minimalno plačo, a pozor, vlada predlaga, da ne trenutno, ki je pri 1.253,90 evrih bruto, pač pa tisto iz leta 2022, ki je znašala 1.074,49 evrov bruto, oz. 15 odstotkov manj.

Predsednik konfederacije sindikatov Slovenije Pergam Jakob Počivavšek v pogovoru za Domovino poudarja, da bo vprašanje minimalne plače eno ključni vprašanj na pogajanjih, ki sledijo prihodnji ponedeljek, ko se bodo opredelili do ene ali druge variante, ki jim ju je ponudila vlada.

Tudi vir blizu pogajalske skupine poudarja, da bodo skušali zagotoviti vsaj minimalno plačo za poklicno skupino J, ki je trenutno ena najslabše plačanih v javnem sektorju.

Profesor in ekonomist dr. Matej Lahovnik pa ob tem opozarja, da je predvidena masa za odpravo plačnih nesorazmerij že poskočila z izhodiščnih 847 milijonov evrov na 1,3 milijarde evrov ob predpostavki, da je izhodišča minimalna plača vzeta iz leta 2022. »To pravzaprav že imamo danes, samo da je izhodišče pač nekje bolj v preteklosti. Takšen predlog nima nikakršnega smisla,« pove Lahovnik in opozori, da bo zato končni znesek še bistveno višji.

Še večja uravnilovka in nejasnost, kaj sploh so nesorazmerja

Neuradno naj bi se znižale tudi razlike med posameznimi plačnimi razredi. Če so te prej znašale 4 odstotke, naj bi po novem le še 3 ali celo 2,5 odstotka, kar pomeni, da vsakršno napredovanje pomeni manjšo razliko v plači oz. »večjo kompresijo znotraj plačne lestvice, ki pomeni še manj motivirane javne uslužbence,« opozori Lahovnik, ki meni, da se je vlada reforme lotila na povsem napačnem koncu.

»Mi se obnašamo, kot da smo povsem izoliran otok sredi oceana, ne pa del Evropske unije,« oceni situacijo. »Namesto, da bi postavili plačni sistem, ki motivira, popravljajo zanič sistem, ki ga ni mogoče popraviti.«

Sam bi se zadeve lotil tako, da bi postavil zgodnjo mejo mase za plače, nato pa razmerja med njimi naredil po razmerjih med poklici v Avstriji ali Nemčiji, z morebitnimi deficitarnimi korekcijami za poklice, ki nam uhajajo v tujino, da jih zadržimo doma.

Ob tem bi se morali pogovoriti ne le o plačah, pač pa tudi o tem, kakšen servis državljani pričakujemo, in reformi zastaviti na tak način. Namesto, da bi ustvarili vitko, motivirano in dobro plačano javno upravo, kot smo si zastavili v strategiji pred 30 leti, skuša vlada ustvariti občutek, da ima vsakdo malo več, pri čemer sploh ni jasno, kaj so plačna nesorazmerja.

»Vsi govorijo o plačnih nesorazmerjih, pa nihče ne definira, kaj je to plačno nesorazmerje, razen to, da vsi mislijo, da imajo prenizko plačo, ampak to pomeni, da so vsi v nesorazmerju glede na svoja pričakovanja.«

Lahko vlada izstopi iz slepe ulice

Lahovnik tudi opozori, da se je vlada znašla v slepi ulici, saj smo že zdaj javnofinančno v visokem primanjkljaju, preko evropskih pravil, prihodnja leta pa ne bo poplav, ki bi jih uporabili za izgovor. Razsipnost vlade pri kupovanju računalnikov, ki stojijo v skladišču, ruševin za sodno stavbo in preplačevanju izgradnje železniških postaj pa je voda na mlin sindikatom, ki lahko rečejo: »Če je denar za to, je tudi za plače.«

Da je nezadovoljstvo precejšnje tudi nad novim vladnim predlogom, nam pove vir blizu pogajalske skupine, ki opozarja, da Slovenijo, v kolikor pogajanja padejo v vodo, čaka splošna stavka javnega sektorja. Jakob Počivavšek vendarle miri, da stališča sindikati še nimajo in da je o tem trenutno prehitro govoriti.

Lahovnik pa ocenjuje, da do stavke ne bo prišlo, saj bo vlada sindikatom do neke mere popustila, hkrati pa je velik del sindikatov javnega sektorja vladi tudi politično naklonjen in si ne želi njenega padca, zato že zdaj mirijo konje.

Na tihi dogovor med vlado in sindikati kaže po njegovem mnenju tudi dogovor o znižanju kilometrine, ki ga je včeraj predstavil minister Klemen Boštjančič, predlog pa naj bi bil po besedah Počivavška na mizi prvič, zato se do njega še niso opredelili.

Aduti vlade: Funkcionalno nepismeni državljani, inflacija in zavlačevanje

Lahovnik pojasni, da gre za predlog na škodo posameznikov, ki se vozijo na delo od daleč, torej predvsem s podeželja v Ljubljano in druga večja mesta.

Vlada je že zdaj podaljšala izvajanje predloga s treh na pet let, že danes pa smo skoraj na polovici mandata, kar pomeni, da bo večino dogovora dejansko padlo na pleča prihodnje vlade. Glede na nizko javnomnenjsko podporo je vlada pripravljena ponuditi več, če gre za daljše časovno obdobje, kar pomeni zamik izvajanja v naslednji mandat, ko sami verjetno ne bodo tam, da bi bili soočeni s tem problemom.

Po drugi strani bo v tem času večji del sprememb pojedla inflacija, ki se ocenjuje, da bo znašala med 3 in 4 odstotke. Tudi če vlada dvigne plače za 10 odstotkov v petih letih, bodo t, zaradi inflacije dejansko nižje, kot so danes.

Še več, Lahovnik ocenjuje, da vlada računa na večinsko funkcionalno nepismenost slovenskih državljanov, ki bodo sicer dobili višji znesek, a ne bodo opazili, da sta jim ga pojedli inflacija in tudi država sama z višjimi davki, saj se dohodninske lestvice ne usklajujejo več z inflacijo.

To pomeni, da vlada dvigne plače, a pobere več dohodnine, pa tudi DDV, ki raste skupaj z inflacijo in posledično višjimi cenami, a očitno v Sloveniji to nikogar ne moti, saj nihče proti temu ne protestira.

Paradoks tokratnih pogajanj je tako, da bomo državljani dobili 1,5 milijarde dražji javni servis, brez pogovora o kakovosti, takoj po koncu pogajanj se bo začel lov na višje plače z dodatki in kaosom, ki se po oceni Lahovnika ne bo zmanjšal, ampak prej povečal, vlada pa računa, da bo sindikatom obljubila veliko, breme pa nato preložila na pleča prihodnje vlade.

Sindikati medtem opozarjajo, da so se zaposlenim v šolstvu, glede na druge skupine, zmanjšale plače za 20 odstotkov, populacija učiteljev pa se stara. »Če se v treh letih stvari bistveno ne spremenijo, nam bo razpadlo javno šolstvo,« opozarja naš vir, ki pravi, da ima prodajalka v Hoferju zdaj že višjo plačo od povprečnega zaposlenega v šolstvu.