Strah v Svobodi

Konec aprila sva ob obletnici volitev z Antišo Korljanom v Odmevih modrovala o tem, kaj je leto dni po zamenjavi oblasti v Sloveniji drugače. Spoštovani kolega, ki je korektno ocenil, da se marsikateri vzorci vladanja, ki jih je prejšnja opozicija pri Janši tako kritizirala, niso spremenili, je v naslednji sapi izrekel nekaj, kar me je zmotilo takrat in mi ne da miru še danes. Svoje razmišljanje je namreč zaokrožil z ugotovitvijo, da pa vendarle sva zdaj »s kolegom na nacionalni televiziji kritična do oblasti, pa nimava strahu, da bi se lahko jutri nama ali najinim bližnjim to maščevalo«.

Takrat se v oddaji z njim nisem spustil v polemiko, najbolj zato, ker se v skopo odmerjenem času osredotočam predvsem na komentiranje izbrane tematike, in ne na soočanje s stališči drugega gosta. Pa vendar z nekaj distance menim, da bi se, poznavajoč realno situacijo, ob njegovo mimobežno pripombo takrat vendarle moral obregniti.

Morda njega in mene ni strah, ker imava kot novinarja z nekaj kilometrine že razmeroma debelo kožo in najbrž oba karierno in eksistencialno nisva odvisna od dobre volje politikov. Ampak toliko prestrašenih ljudi, kot jih pri svojem delu, ko gre za javno izražanje sicer kredibilnih, tehtnih in strokovno podkovanih stališč, srečujem pod Svobodo, jih nisem še nikoli.

Naj ponazorim. Ko novinarji iščemo vire z insajderskimi, poznavalskimi uvidi v obravnavane tematike, vzpostavljamo stike s številnimi strokovnjaki tako znotraj (para)državnih sistemov kot v zasebnem sektorju. In ti imajo marsikdaj povedati kaj objektivno pomembnega za javni interes. A kadar gre to navzkriž s početjem vladajoče politike ali bi se njihovi argumenti lahko razumeli kot kritika Golobovih, se s svojim mnenjem nikakor nočejo javno izpostaviti. Odzivajo se prestrašeno in so svoje uvide pripravljeni deliti le ob trdnem zagotovilu anonimnosti.

Jasno, anonimni viri so prav tako del novinarstva kot tisti, ki so pripravljeni pred javnost stopiti z imenom in priimkom. Pa vendarle je slednjih po mojih izkušnjah pod Golobom občutno manj, kot jih je bilo pod Janšo, Šarcem in Cerarjem. Toliko strahu, kot ga je čutiti pod Svobodo, še ni bilo.

Tepeni, ker so se javno izpostavili

Ob razmišljanju, od kod ta refleks strahu pred vlado, ki vendarle sebe razglaša kot široko tolerantno, strpno in sprejemajočo, torej v vsem drugačno, kot naj bi po njihovem bila predhodna, Janševa, mi pred oči stopajo ravno podobe iz časa »diktature«, kakor levi politiki in mediji pri nas označujejo obdobja med dvema levima vladama. Denimo podoba spoštovanega zdravnika dr. Milana Kreka, ki je med najhujšo zdravstveno krizo stoletja prevzel tisti trenutek verjetno najmanj privlačno funkcijo v državi – direktorja okorelega in na izzive epidemije nepripravljenega Nacionalnega inštituta za javno zdravje.

Koliko bolj oportuno bi bilo tiste težke čase prevedriti v mišji luknji in iz nje brez bremena odgovornosti vsem soliti pamet, kako zdravstveno upravljati z epidemijo. Takšnih »pametnjakovičev« takrat ni manjkajo in danes, v »miru«, so za svojo kritizersko držo praviloma nagrajeni, Milan Krek pa je bil nečastno razrešen svojih dolžnosti. Brez zahvale, kaj šele opravičila za napade in ekscese, ki jih je moral prenašati tako s strani opozicijskih politikov kot nekaterih medijev ter navadnih primitivcev tipa Zlatko Čordić.

Ljudi s Krekovo izkušnjo, z etiketo »kužnih«, ker so »kolaborirali« z desnosredinsko vlado, je še veliko. Po spominu navajam še primer spoštovanega športnega psihologa dr. Mateja Tušaka, ki ga je takrat nastop na vladni novinarski konferenci stal medijske diskreditacije zaradi nekega posla v času epidemije, kakršnih je bilo na stotine. Poanta vseh teh javnih napadov je bila enaka: če sodeluješ z Janšo, boš trpel posledice. In namenjena odvračanju, da še komu kdaj kasneje ne bi padlo na pamet pečati se s »tadesnimi«.

Nenazadnje je bilo ravno tovrstni preventivi namenjeno slovito zbiranje seznamov zaposlenih v javnem sektorju iz obdobja, ko je bila na oblasti »napačna« stran.

Lahko govorijo o strahu pred maščevanjem, a praksa kaže, da je pljuvanje po Janši v tej državi kvečjemu referenca za nadstandardno politično ali drugo kariero v času levih na oblasti, ki nam, ne pozabimo, vladajo večino časa.

Sadove tako zasajenega zastraševanja žanjemo danes, ko ljudje svojih tehtnih in izdelanih stališč iz strahu pred posledicami ne izražajo, temveč tiščijo glavo v pesek in se brigajo le za svojo stvar ali posel. Dopuščam možnost, da se je podobno marsikdo počutil tudi pod Janševo vlado, kdo tudi utrpel kakšno »sankcijo«, ki je presegla zgolj zmerljivke s Twitterja. A kot vemo, kakemu Jenullu ali Klakočar Zupančičevi, ki bi ju kdo navedel kot primer »kaznovanih«, danes ni hudega. Nasprotno, na zmerjanju Janše z diktatorjem je nekdaj nepomembna sodnica zastavila politično kariero, kakršno bi sicer lahko le sanjala.

Lahko govorijo o strahu pred maščevanjem, a praksa kaže, da je pljuvanje po Janši v tej državi kvečjemu referenca za nadstandardno politično ali drugo kariero v času levih na oblasti, ki nam, ne pozabimo, vladajo večino časa.

Poznavajoč vse to je jasno, zakaj so ljudje zdaj, ko je Svoboda, raje tiho in se brigajo zase, in zakaj so toliko bolj glasni, ko nam vlada »diktatura SDS-a«. Vsa čast izjemam, pogumnežem, ki jih, ko imajo kaj tehtnega povedati, v javnem prostoru srečamo ne glede na to, kdo vodi državo. To so resnični junaki naroda, mnenjski voditelji, ki voz slovenstva vlečejo v prihodnost. Številne med njimi gostimo v naših člankih in oddajah na Domovini, kot sta Vroča tema in Odmev tedna.

Na tisoče ogledov tovrstnih oddaj priča o hrepenenju po zmagi poguma nad strahom, tudi v Svobodi. Ter lakoti po odkriti in jasni javni besedi.