Spomini Vinka Udovča, enega redkih preživelih domobrancev (9. del): Nihče ni mogel slutiti, da bodo Angleži begunce poslali v smrt

Vinko Udovč piše o položaju domobranske vojske v taborišču Vetrinj in o pogojih za pospešeno demoralizacijo. Dve stopnji demoralizacije sta bili že za njimi, izguba vojne in umik iz domovine. Zdaj je vplivalo še »brezdelje« v taborišču, govorice in ugibanja. Kako v takšnih razmerah obdržati vojsko skupaj?

V Vetrinju so 14. maja 1945 zjutraj Rupnikovemu bataljonu točno določili lokacijo taborjenja, nalogo postaviti šotore in ga seznanili z vsemi potrebami za življenje v tako številnem taborišču.

Da bi obdržali vojaško disciplino in vitalnost, so nam stalno poudarjali, da bomo kmalu prejeli novo orožje in se skupaj z zavezniki bojevali proti vzhodu /proti območju Slovenije oziroma komunistom/. Da ne bi bili v brezdelju in preveč »razmišljali«, smo se poleg taborišča začeli uriti. Ponoči je bilo treba na nekaj krajih stražiti. Treba je bilo hoditi tudi v Celovec stražit neke barake. Stražarji so bili zdaj, ker niso imeli orožja, opremljeni s posebnimi koli ...

Reorganizacija vojske

Nekaj dni po našem prihodu je domobranski generalni štab preuredil našo vojaško strukturo. Iz manjših enot, sposobnih za boj proti partizanom, je organiziral redno divizijo po starem jugovzorcu. Sestavljena je bila na naslednji način: 1. Policijska četa (vojaška policija) in tehniški bataljon; za oboje je bil za vodenje določen major Rudolf Škof. 2. Štirje polki: prvi polk (poveljnik podpolkovnik Emil Cof), drugi polk (poveljnik podpolkovnik Vuk Rupnik), tretji polk (poveljnik major Maks Kunstelj), četrti polk (poveljnik major Anton Mehle). V četrti polk so vključili pretežno gorenjske domobrance. Reorganizacija vojske je zahtevala nova imenovanja in povišanja častnikov. To se je izvršilo z vso resnostjo v imenu Slovenskega narodnega odbora, kralja Petra II. in generala Mihajlovića.

Začelo se je redno vojaško urjenje po določenem redu. Vojaštvo je kljub vsemu še kar preveval duh borbenosti. V takšnem ozračju je domobransko vodstvo pripravilo parado v znak naše predanosti kralju Petru II. in Mihajloviću.

Problematika prehrane

Glede prehrane so bile tudi tu težave. Govorilo se je, da so Angleži dobili razdrte ceste s porušenimi mostovi, zato da morajo vso hrano za takšno množico ljudi voziti z letali, kar povzroča mnogo težav. Temu smo verjeli in se nismo pritoževali. Vendar, težje je bilo nekaterim civilistom z majhnimi otroki, ki jim o težavah niso mogli dopovedati. Bilo je na pretek joka. Otroški jok nas je od vsega drugega v taborišču tudi najbolj prizadel. Uboge matere. Gotovo je njih otroško pomanjkanje še bolj prizadevalo.

Vojaške enote so se glede prehrane znašle tako, da so uporabile svoje tovorne in vozne živali. Tako so ob večerih odgnali mulo ali konja v gozd, ga tam ubili in v četni kuhinji pripravili za v kotel. To se je dogajalo sprva tajno, nato pa že napol javno. Zaradi tega se je vsak dan ob taborišču paslo manj živali. Zgodilo se je tudi, da je zaradi teme kdo iz druge enote uspel nastaviti porcijo.

Otroški jok nas je od vsega drugega v taborišču tudi najbolj prizadel. Uboge matere.

Vzdrževanje reda

Pri takem številu ljudi, kot nas je bilo v taborišču Vetrinj, in tako različni narodnostni sestavi je bilo pričakovati, da bo prihajalo do različnih prekrškov. Kako rešiti to problematiko? Ker vodstvo taborišča ni imelo zapora, je na javnem kraju sredi taborišča dalo postaviti majhen oder in ob njem sramotilni steber za privezovanje tistih, ki so se pregrešili. A v taborišču so bili ljudje s krščanskimi normami oziroma moralo, zato ni prihajalo do večjih kršitev. Kakšne male pregrehe pa so reševali s pobotami in milostjo. Zato je sramotilni steber skoraj ves čas bivanja v taborišču sameval in se kazal le kot opozorilo. Proti koncu pa je vendarle prišel do izraza.

Tudi glede higiene je bilo težko. Bližnji potok je le za silo reševal potrebe pranja in umivanja velike množice. Glede tega je bilo treba nekaj storiti. Slovenski narodni odbor je moledoval in delal v tej smeri.

O premestitvi v Italijo

Že od začetka prihoda v taborišče se je govorilo, da bomo odšli v Italijo, kjer da se bomo spet oborožili in skupaj z Angloameričani udarili proti vzhodu. To prepričanje je slonelo na razprtijah med zavezniki in partizani ter govoricah, da naj bi bil spopad samo še vprašanje tednov in ne mesecev. Govorice je podkrepilo, ko je angleški feldmaršal Harold Alexander izjavil, da Titova vojska uporablja fašistične metode. Šlo je za 4. armado v Trstu, ki je tam nastopila brutalno in morila ljudi.

Angleži so že 12. maja mimo Baškega jezera in Podrožce v Italijo prepeljali iz Vetrinja okoli 600 civilnih beguncev in nekaj domobrancev, med katerimi je bila tudi družina Žužek iz Ljubljane, starši bratov Ivana in Nika Žužka iz Rupnikovega bataljona.

Tretji znak v prid domobrancem je temeljil na novici, da so Angleži dali partizanom pogoj, da morajo do 20. maja zapustiti Koroško in se umakniti na dotedanjo avstrijsko-jugoslovansko mejo.

Narodni odbor Slovenije je tako dobival določena znamenja in je na osnovi njih ukrepal. Izdal je odlok, da morajo vsi civilni begunci moškega spola določene starosti vstopiti v Slovensko narodno vojsko. Ta je zdaj morala priseči njemu.

Angleška prevara

Minilo je komaj deset dni v taborišču, ko sta se razširili dve izjemni novici. Ena je zaznamovala partizanski splošni umik pod angleško prisilo iz Koroške, ki so ga izvedli do 23. maja. Druga je bila, da bodo taboriščnike iz Vetrinja preselili v Italijo, v Palmanovo, kjer naj bi bili veliko boljši pogoji za življenje, to pa so si ne nazadnje želeli tudi vojaki in civilisti. To naj bi bil prvi znak uresničitve vrnitve v Slovenijo. Nihče ni mogel slutiti, da se bo vse odvilo drugače, da bodo Angleži poskrbeli le za svoj interes, begunce pa bodo poslali v smrt.

Dogodki so si hitro sledili. Že naslednji dan, 24. maja, so poslali prvi transport »v Italijo«. To so bili srbski prostovoljci s podpolkovnikom Radoslavom Tatalovićem na čelu. Potem pa bo prišla na vrsto Slovenska narodna vojska in civilisti. To dogajanje nam je vsem v taborišču vlilo novih upov in moči. Tudi vojaki Rupnikovega bataljona smo se še bolj živahno urili, da bi bili poleg vojaških veščin tudi fizično utrjeni pred nalogami, ki bodo sledile.

Vagone so zaklenili

maja so angleški tovornjaki resnično, kot je bilo rečeno, vkrcali Srbe in jih odpeljali. Torej, novica je bila resnična ... Angleži so jih odložili na železniški postaji Sv. Helena pri Podrožci (Podgorje oz. Maria Elend), jih skrbno pregledali in nato v vsak vagon vkrcali po 40 vojakov. Za častnike so namenili poseben vagon. Po vkrcanju so vrata vagonov zaklenili in se umaknili. Po premiku lokomotive pa so iz postajnega poslopja planili skriti partizani, vlak prevzeli in ga odpeljali skozi predor proti Jesenicam. Naslednjega dne, 25. maja, je sledil drugi transport preostalih Srbov naravnost v Podrožco, kjer se je vse ponovilo kot prejšnjega dne in vlak je zavil v predor.

Na južni strani predora, pri Hrušici, so transporte pričakali partizani s posebno nalogo. Ko se je vlak ustavil zunaj predora, so partizani planili najprej v vagon s častniki in jih spodili ven. Nato so jih odgnali malo stran in jih začeli klati, ne streljati.

Ko se je vlak ustavil zunaj predora, so partizani planili najprej v vagon s častniki in jih spodili ven. Nato so jih odgnali malo stran in jih začeli klati, ne streljati.

Vračanje domobrancev

Potem so Angleži predali partizanom vso domobransko vojsko: 27. maja policijsko četo pod poveljstvom podpolkovnika Šturma, tehniški bataljon pod poveljstvom majorja Rudolfa Škofa in približno 600 civilistov; 28. maja 4. polk pod poveljstvom majorja Antona Mehleta; 29. maja 3. polk pod poveljstvom majorja Maksa Kunstlja; 30. maja 2. polk pod poveljstvom podpolkovnik Vuka Rupnika; 31. maja 1. polk pod poveljstvom podpolkovnik Emila Cofa.

Kraji predaje partizanskim enotam so bili naslednji: 27. maja so policijsko četo in tehnični bataljon predali v Podrožci za Jesenice (s tema enotama je odšlo tudi približno 600 civilistov); 28. maja 4. polk v Podrožci za Jesenice; 29. maja 3. polk pri Pliberku za Slovenj Gradec in Celje ter 30. maja 2. polk pri Pliberku za smer Maribor in Celje.

Dvom o vračanju

Glede na to, da se je nekaterim vrnjencem uspelo rešiti in so se vrnili v taborišče, so se razmere zaostrovale. Poročnik Niko Žužek je o tem zapisal: »Po prvem ali drugem prevozu, se ne spominjam več točno, se je raznesla govorica, da se je vrnil eden naših častnikov, ki je baje ušel iz Podrožce; in da so naše fante predali komunistom. Isto se je govorilo o nekem Srbu. Nihče ni verjel temu. A da bi odločno odstranili vsako negotovost, je naš štab izdal posebno izjavo proti vsem, ki bi širili alarmantne vesti. Ko je negotovost o vračanju krožila še naslednji dan, je naš štab stopil v stik z angleškim poveljstvom in dobil naslednji odgovor, kot so nam višji častniki povedali: 'Ali ne verjamete naši besedi? Vozimo vas v taborišče pri Palmanovi pri Udinah.' Ime Palmanova je bilo mnogim znano, ker so bili v italijanski koncentraciji v Gonarsu, ki ni daleč od Palmanove. Vedeli so, da so tam velike vojaške barake in skladišča. Zato nas je angleška izjava popolnoma pomirila in celo sramovali smo se, da naši niso stoodstotno verjeli angleški besedi, saj je bila to beseda prijatelja.«

Ko je negotovost o vračanju krožila še naslednji dan, je naš štab stopil v stik z angleškim poveljstvom in dobil naslednji odgovor, kot so nam višji častniki povedali: 'Ali ne verjamete naši besedi? Vozimo vas v taborišče pri Palmanovi pri Udinah.'

Rešitev zdravnika Janeža

maja so odpeljali Rupnikov polk v Pliberk. Bili smo zadnji, ki nismo vedeli, da nas bodo predali partizanom. Tega dne je v Krenerjev štab spet prišla novica o vračanju, tokrat od kirurga Janeza Janeža. Krener je odšel na angleško poveljstvo, kjer je hotel s trdnimi dokazi prizadetih ljudi izvedeti, ali vesti o vračanju držijo. Angleški brigadir zdaj ni več lagal. Dejal je: »Imam nalog, da vas prepeljem do Sv. Helene pri Podrožci. Kam gredo vaši ljudje od tam, mi ni znano. Vojak sem, zato bom nalog izvršil. Vojak ste tudi vi, zato upam, da boste ubogali, da ne bo treba uporabiti orožja ...«

Zdaj je bilo Krenerju dokončno jasno. Odšel je nazaj v svoj štab, dal sklicati častnike in jim povedal, kaj je izvedel na angleškem poveljstvu. Prisotni častniki so takoj sklicali preostali 1. polk, ki bi moral naslednjega dne na pot, mu povedali ugotovljeno resnico in jih kot vojake razpustili. Če pa bi kdo vseeno hotel iti nazaj, ne bo oviran. Večina polka se je nato porazgubila. 31. maja je odšlo z Angleži okoli 500 mož, vendar po lastni presoji, češ, »vseh ne morejo pobiti« ali »kamor so šli ostali, gremo še mi«.

Drama pred Pliberkom

Samo nekaj ur pred sklicem častnikov v taborišču se je na travniku blizu železniške postaje Pliberk z Rupnikovim polkom in v njem Rupnikovim bataljonom odigrala drama. Transport je pripeljal do travnika blizu Pliberka, kjer je bilo rečeno, da zapustimo tovornjake. Poleg travnika je bila njiva rži in onkraj nje so se videle strehe železniških živinskih vagonov ter na daljšem koncu železniška postaja Pliberk.

Zapustili smo tovornjake, sedli po tleh in začeli odpirati konzerve, ki so nam jih zjutraj v Vetrinju s prepečencem za na pot razdelili Angleži. Na travniku je bilo videti marsikaj, kar je dajalo videz, da se je tam že nekaj zgodilo. Že prispeli smo s čudnim občutkom, ker smo potovali v nasprotni smeri od Italije.

Med »malico« smo opazili, da so nas obkolili angleški vojaki, kar se nam je zdelo nenavadno, kajti videti je bilo, da so se iz spremstva prelevili v mrke stražarje.

Zadnja malica

Med »malico« smo opazili, da so nas obkolili angleški vojaki, kar se nam je zdelo nenavadno, kajti videti je bilo, da so se iz spremstva prelevili v mrke stražarje. Samodejno je med nami začela naraščati napetost in zvedavost, kaj se dogaja, ali bomo šli v Italijo ali pa je vlakovna kompozicija pripravljena, da nas odpelje k partizanom v Jugoslavijo. Niti pomislili nismo, da je železniška kompozicija v rokah partizanov.

Štab polka z Vukom Rupnikom je bil obdan s številnimi domobranskimi častniki in podčastniki ter dvema angleškima častnikoma z nekaj njihovimi vojaki, ki so si nekaj pripovedovali. Vse bolj je bilo slišati nekakšno vznemirjeno govorjenje, ki je mejilo na prerekanje med našimi in angleškimi častniki.

Predajanje v roke partizanov

V opisano vzdušje in klimo so vstopili dotedanji mirni angleški stražarji in začeli odbirati vojake, ne po formacijah, po desetinah ali vodih, pač pa kar na slepo. Zahtevali so, da odbrani stopijo stran, v nakazani zbor. Zbor je moral šteti sto mož, nakar so ga pregledali zaradi posedovanja morebitnega orožja. Nato se je spredaj postavil za vodiča en angleški vojak in zahteval, da smo mu sledili. Tedaj sta se pojavila zadaj še dva stražarja z naperjeno strojnico bren v hrbet potujočega zbora. Šli smo proti železniški postaji. Tako je izgledala prva skupina domobranskih vojakov med predajo na železniški postaji. Po okoli 15 do 20 minutah so angleški stražarji postopek ponovili z drugimi. Potek predaje je bil načrtovan, kajti med prihodom novih sto mož so imeli partizani dovolj časa, da so prejšnjo skupino strpali v vagone.

Nadaljevanje prihodnjič.

Potek predaje je bil načrtovan, kajti med prihodom novih sto mož so imeli partizani dovolj časa, da so prejšnjo skupino strpali v vagone.

(D208: 48–50)