Slovenska zmaga na Hrvaškem

Dva Slovenca sta v nedeljo premočno zmagala na Reki. Vem, da se Slovenci premalo zanimamo za rojake, ki žive na tujem, zato naj najprej pojasnimo, da hrvaškemu mestu Rijeka rečemo Reka. In da ne rečemo v Reki, ampak na Reki.

Najbogatejši Slovenec z - Reke

Čeprav mesto ni bilo nikoli slovensko, pa so bili v njem Slovenci od vedno močno prisotni. Del Primorske je bil vedno del mestnega zaledja. Nekaj časa tudi del Reške škofije. Najbogatejši Slovenec vseh časov, Josip Gorup, je živel in umrl prav na Reki.

Tudi v nogometu je bilo v mestnem prvoligašu že za časa rajnke Jugoslavije precej Slovencev. Spomnimo se samo Adriana Fegica, primorskega in vipavskega rojaka, ki je leta 1984 za nogometni klub Rijeka slovitemu madridskemu Realu zabil dva gola. Rijeka je svetovnega prvaka na Kantridi porazila z rezultatom 3:1.

Naj poudarimo, da je Fegic svojo nogometno kariero po več sezonah v Franciji končal v domačem ajdovskem  Primorju. Ja, če je kdo že pozabil, to je tisti klub, ki se je potopil skupaj z istoimenskim podjetjem pod vodstvom rdečega direktorja Dušana Črnigoja.

Slovenski red, hrvaški talent, dober lastnik. To je v Kvarnerju ustvarilo nogometno zgodbo o uspehu.

Nogometna pravljica

Matjaž Kek pa je kot trener Rijeke dosegel ne le zavidljivo število zmag v hrvaški in evropski ligi, ampak mu je uspel veliki met. Klub je popeljal do šampionskega naslova. Kar sploh ni bilo tako preprosto, saj je klub enkrat že tik pred koncem izgubil prvenstvo, ker je sodnik gol v predzadnji minuti tekme razveljavil. Analiza je pokazala, da je bil gol veljaven, a v nogometu pritožb ni.

Slovenski red, hrvaški talent, dober lastnik. To je v Kvarnerju ustvarilo nogometno zgodbo o uspehu.

Isti dan, ko je Rijeka postala šampion, je v prvem krogu volitev zmagal dosednji reški politični prvak. Vojko Obersnel. Tudi on Slovenec. Mestni župan je že celih 17 let. Da sedemnajst. Tudi na Hrvaškem namreč županski mandati, žal, niso omejeni.

Partija pomembnejša od slovenstva

Svojega političnega porekla Obersnel ne skriva, saj povsod rad našteva katerim komitetom je načeloval v času komunizma. Svojega narodnega porekla pa ne obeša na veliki zvon. Zelo poredko pove, da je njegov oče Slovenec.

To je omenil denimo takarat, ko je najprej bil napovedal, da bodo Hrvatje zaprli mejo za Slovence. Ker je to odmevalo in škodilo ne le dvostranskim odnosom, ampak tudi hrvaški turistični industriji, je izjavo omilil. Da se je hecal, je pojasnil. In da je tudi njegov oče »bil Slovenec«.

Seveda se človek najprej vpraša, kdaj je njegov oče, ki je »bil Slovenec«, to prenehal biti? Če pa je bila izjava spet nespretno razumljena, postavimo naslednje vprašanje: Kdaj pa je Vojko Obersnel prenehal biti Slovenec?

Skrivanje identitete je znak nečesa veliko globljega. Sramu. To kaže, da sam sebe ne ceniš.

Skrivanje samega sebe

Skrivanje svojega slovenskega porekla sicer ni nič nenavadnega. Mnogi uspešni Slovenci so to počeli. Tudi Melanija Trump si je nekoč spremenila ime ter govorila, da je Avstrijka. Mnogi Slovenci celo rečejo, da jo razumejo. Česar sicer Hrvatje ali Italijani ne bi nikoli rekli, a to le mimogrede.

Skrivanje identitete je znak nečesa veliko globljega. Sramu. To kaže, da sam sebe ne ceniš. V novem okolju se povsem asimiliraš in pozabiš na korenine. Ker pa ne boš nikoli enak domačinom, velikokrat skušaš postati še bolj podoben domačinom.

V zgodovini temu rečemo renegat. V literaturi pa, da je mater je zatajil. Da si bolj papeški od papeža. Da si bolj Rus kot sami Rusi. Bolj Hrvat kot sami Hrvati.

Zato so mnogi diktatorji bili ravno priseljenci, ki so postali bolj nacionalistični od samih domačinov. Napoleon je bil Korzičan (ali Italijan, če hočete), a je postal največji Francoz. Gruzinec Stalin je postal Velikorus. Avstrijec Hitler je postal skrajni nemški nacionalist. Hrvat in Slovenec Tito je postal podpornik Srboslavije.

Obersnel pa je zarohnel proti Slovencem bolj kot najhujši hrvaški nacionalist. Zato je v resnici na Reki v nedeljo zmagal samo en Slovenec, ne dva.