Slovenska alergija na prisotnost politikov ob proslavljanju športnih uspehov še en svetovni unikat

''Nič ne more tako povezati Slovencev kot šport in nič jih ne more razdeliti tako kot politika.''

Tako so pred leti opisali pripetljaj na finalu evropskega prvenstva v košarki, Eurobasketa leta 2017, ko je slovenska reprezentanca v legendarni tekmi pod vodstvom Gorana Dragića in Luke Dončića premagala reprezentanco Srbije. Ob podelitvi medalj je na parket stopil slovenski premier dr. Miro Cerar skupaj s svojo srbsko kolegico ter s slovensko ministrico dr. Majo Makovec Brenčič (opomba: danes dr. Maja Zalaznik). Odziv skoraj 8.000 slovenskih navijačev v dvorani Sinan Erdem je bil silovit, razlegel se je trušč žvižgov, polemike okrog tega dogodka pa se niso polegle še dolgo.



Ko smo ob nedavno zgodovinskem dvojnem slovenskem zmagoslavju na francoski kolesarski pentlji s strani določenih medijev ter s strani spletnega komentariata zopet slišali podoben odziv, tokrat je bil tarča primarno predsednik RS, Borut Pahor, je bil to jasen signal, da imamo Slovenci s politiki ob športnih prireditvah zelo težaven, skorajda infantilen odnos.

Tadeju sem se od srca zahvalil za naše sanje na @letour. Pravljica še ni končana, gremo naprej. @TamauPogi pic.twitter.com/KFpbHkemrk

— Borut Pahor (@BorutPahor) September 20, 2020

Si predstavljaš, da zmagaš fakin Tour de France, potem pa uleti Pahor in se slini okrog tebe?

— You 🌹 (@JsSmRenton) September 21, 2020

Prvega izžvižgali že Janšo

Če se ozremo v zgodovino, se zdi, da je bila prelomnica slovenskega ograjevanja športne ''neomadeževanosti'' od politične ''obscenosti'', leto 2008. To je bilo leto, ko je Primož Kozmus na Olimpijadi v Pekingu Sloveniji s svojim kladivom primetal zlato. Sledila je vrnitev odprave v domovino ter sprejemi junakov v njihovih domačih krajih, kot je to stalnica. Toda ob poizkusu nagovora ob sprejemu šampiona v Brežicah je takratni premier Janez Janša doživel val žvižgov.

Ob pogledu pozornega opazovalca se zdi, da so ta slovenski narativ, ki mu v Evropi ni para, zaradi političnih potreb zgradili kdo drug kot slovenski mediji.

To dejstvo so takrat seveda toliko bolj z žarom pograbili še vsemogočni mainstream mediji, kot lahko beremo v starih zapisih Dnevnika ter 24ur. Janši so očitali zlorabo v predvolilne namene, saj naj bi bil pozno-avgustovski sprejem preblizu volitev, ki so bile sklicane 21. septembra istega leta.

Leto 2008 je bilo prvo leto slovenske ''anti-Janša'' politične histerije, ki se je nato še stopnjevala in vodila, zelo dobro vemo kam. Pravzaprav se ob pogledu pozornega opazovalca zdi, da so ta slovenski narativ, ki mu v Evropi ni para, zaradi političnih potreb zgradili kdo drug kot slovenski mediji. Tako naj bi bilo politično ''higiensko'', da mora biti uspeh športnikov, ki predstavljajo državo zaradi nekakšne ''neodvisnosti'' ter ''čistosti'' uspeha, povsem ločen od uradnih izkazov proslavljanja njihovih dosežkov. A slovenski ''športni protokol'' ni bil od vedno tak.

A nismo se vedno zgražali ...

Ob nastanku slovenske države ter valu poosamosvojitvenega ponosa smo imeli številne primere, kjer so najvišji politični predstavniki športnike sprejemali ob prvih velikih športnih uspehih slovenske samostojnosti. Če za primer vzamemo prvo masovno slovensko športno evforijo, t.j. uvrstitve nogometašev na EURO 2000 v Belgiji in na Nizozemskem, nihče ne more pozabiti sedaj že legendarnih, kasneje neizpolnjenih obljub ljubljanske županije Vike Potočnik, da ''stadion bo''. Nogometaše je sprejel tudi takratni predsednik države, gospod Milan Kučan, pa se ob tem nihče ni zgražal.

Pravilno je, da zgražanja ni bilo. Politik, ki je na najvišji državni reprezentativni funkciji, predstavlja državo doma in v tujini. V tujini pridobi še simbol državnika. Na drugi strani športnik na tekmovanju zastopa državo, državne barve, državne simbole. Zato je primerno, da politik na takšni funkciji v imenu državljanov, ki jih kot predsednik Vlade, Predsednik države ali predsednik Državnega zbora zastopa, izreče kakšen uradni pozdrav.

S tem politik ne zasenči športnika in njegovega truda, temveč izrazi spoštovanje države, ki jo le-ta zastopa v športnem boju. Ime, politična orientiranost politika, ali Bog ne daj trenutna priljubljenost politika na lestvicah javnega mnenja, pri tem ne bi smeli biti noben faktor ocenjevanja primernosti njegovega nastopa.

Politik z uradnim pozdravom ne zasenči športnika in njegovega truda, temveč izrazi spoštovanje države, ki jo le-ta zastopa v športnem boju.

Francozov Pahor na Touru ni motil

Zato je na zadnjem ''vseslovenskem'' Touru, uradni napovedovalec spoštljivo izgovoril imena slovenskega predsednika ter slovenskega zunanjega ministra, ki sta se udeležila prireditve podelitve priznanj. Isti odnos je veljal županji mesta Pariz ter predsedniku mednarodne kolesarske zveze. Francoze, kot mojstre protokola ter mednarodne diplomacije ni prav nič zanimalo, da je predsedniku ime Borut Pahor in da ga del slovenske levice ne prebavlja. Prav tako jih ni motilo, da je zunanji minister Anže Logar del medijsko oblegane Janševe vlade. Protokol je protokol in predstavnikom države gre dolžno spoštovanje.

Zdi se, da slovensko razvrščanje športnih uspehov v neko novo domeno ''ljudskosti'' in ''narodnjaškosti'', kjer so športni junaki nato dani v nekakšno karanteno, stran od ''za nič zaslužnih'' politikov, spada v prav tako moderno skovanko ''vsi so isti''.

Si predstavljate, da bi Britanci ob olimpijskih igrah leta 2012 v Londonu sesuli kraljico Elizabeto II., češ 'ja kaj pa ona dela tu na otvoritvi, saj ni za nič zaslužna, saj nima pojma o športu, ker cele dneve presedi v Buckinghamski palači?!?' Nasprotno, kraljica je bila deležna lepega sprejema s strani vseh, ponosnih gledalcev na stadionu in navsezadnje tudi športnikov. Britanci imajo resda probleme z Brexitom, a če imajo česa na pretek, je to državniška kilometrina.

Slovenci v Evropi izstopamo po marsičem, a v tej ''pravoverniški'' histeriji smo nekakšen evropski grdi raček. Morebiti zato, ker je nekomu zaradi dnevno-političnih vzgibov v tej državi ustrezalo, da je iz zdravega slovenskega poosamosvojitvenega odnosa do sprejema športnikov naredil politično temo ''par-excellence'', kot bi rekli naši francoski prijatelji.

Nekoč bo nastopil čas, da tudi Slovenci do odnosa uradnih predstavnikov države ter pomena njihovega zastopanja uberemo drug, zrelejši odnos. Glede na protokolarno izvežbane Britance ali Francoze smo seveda še mlada država, a v tridesetih letih bi se počasi tudi mi lahko že česa naučili (ali vsaj priučili).