Slovenec svetovnega slovesa, ki ga skoraj ne poznamo

To je Milan Zdravko Kovač, slovenski arhitekt – inovator, ki je zaslovel na področju arheološkega konservatorstva. Strokovna pot ga je vodila od Švedske do Indije, Šrilanke in Kitajske, kjer je opravil najzahtevnejša dela na svetovno znanih arheoloških najdiščih, začenši z Dolino kraljev v Egiptu. V zadnjih letih je na visoki znanstveni ravni skupaj z nedavno preminulim arhitektom Petrom Kerševanom neizprosen kritik trajno škodljivih posegov župana Zorana Jankovića v arhitekturo prestolnice. Nedavno pa je s knjigo »Kočevski proces: življenje in smrt Borisa Kovača« osvetlil in rehabilitiral svojega brata, pripadnika slovenskih četnikov, ki so ga po montiranem procesu leta 1943 ustrelili partizani.

V dveh zaporednih torkovih večerih 21. in 28. maja lahko njegovo izjemno življenjsko zgodbo spremljamo v oddaji Pričevalci na TV Slovenija.

Mladost zaznamovala vojna tragedija

Rojen je bil koroškim staršem v Celju leta 1940. Oče se je rodil v Kazazah na današnjem avstrijskem Koroškem, mama Antonija Kac pa v Tomaški vasi pri Šmartnem pri Slovenj Gradcu. Arhitektovih prvih petindvajset let so zaznamovala kruta leta 2. svetovne vojne

Milanov brat Boris se je po italijanski internaciji v Gonars pozneje pridružil Jugoslovanski vojski v domovini oz. slovenskim četnikom. Družina je imela namreč že pred vojno stike z Dražo Mihajlovićem, poveljnikom četnikov. Slovensko vejo četnikov so partizani s pomočjo italijanskih topov napadli v Grčaricah jeseni 1943 in zajeli tudi Borisa. Na montiranem procesu 12. oktobra 1943 ga je skupaj z drugimi revolucionarno »sodišče« obsodilo na smrt zaradi »veleizdaje«. 

Brat Milan si je dolgo prizadeval za njegovo rehabilitacijo in jo končno dosegel. Boris je bi po razsodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije oproščen vsake krivde. Milan je o kočevskem procesu napisal zanimivo knjigo in tako poravnal dolg do dobrega imena svojih prednikov. Komunistično »sodišče« v Kočevju ni bilo nikakršno sodišče, kot tudi »kočevski proces« ni bil nikakršen sodni proces. »Šlo je za uprizoritev sodne burke, na kateri so nekaj ujetnikov »obsodili«, ob tem pa množično umorili več sto ujetnikov,« dokazuje Milan Kovač. Eden od »pravnikov«, ki je sodeloval pri »sojenju« in umorih ujetnikov jeseni 1943 na Kočevskem, je bil tudi Marko Vrhunec, ki mu je župan Zoran Janković leta 2015 podelil status »častnega meščana Ljubljane«.

Bogata poklicna pot

V oddaji osvetlimo povojna leta in vzpon uspešne kariere Milana Zdravka Kovača: šolanje v Celju, prvi stik z arheologijo, potovanje v kraj očetovih prednikov, potovanje z avtostopom po Evropi, odhod iz Celja in pot v Grčijo, na Švedsko, pa prvo potovanje po Egiptu do Nubije…

Po poroki je v Stockholmu ustanovil svoj arhitekturni biro, nato pa sprejel ponudbo Unesca, odšel na Cejlon in se zaposlil na Unescovem Azijskem regionalnem inštitutu za raziskave šolskih zgradb.

Začelo se je najlepše obdobje življenja njegove družine, v katerem sta z ženo najprej posvojila deklico Ayro. Leta 1974 se jima je rodila hčerka Nina, kmalu zatem sta posvojila še dečka Vimala s Cejlona in rodila se jima je še Tanja.

Po projektantskem delu v Kuvajtu, Združenih arabskih emiratih, Katarju in Omanu se je leta 1979 vrnil v Egipt in se začel intenzivno ukvarjati z načrtovanjem rešitev za zaščito arheoloških spomenikov. Uspešen primer realizacije je bila zaščita grobnice pisarja Nakhta in njegove žene Tawi v Šejk Abd el-Kurni v Luksorju; njegov prototip zaščite podzemne kulturne dediščine (1980–1983) je bil patentiran pri Eureki. Zadnjih petindvajset let so zaznamovali predvsem projekti zaščite kulturne dediščine v Indiji, v Sloveniji in na Kitajskem, ob njih pa arhitektova humanitarna dejavnost.

Povratek v Slovenijo in prizadevanja za ohranitev arheološke dediščine v Ljubljani

V zadnjem obdobju sta s prijateljem arhitektom Petrom Kerševanom svoje bogato znanje namenila ohranitvi arheološke in arhitekturne dediščine v Ljubljani, s poudarkom na modernizaciji mesta v sozvočju z najmodernejšimi arhitekturnimi trendi. Izjemne so njune študije in celovite prezentacije edinstvenega koliščarskega naselja na ljubljanski špici, ki ga je mestna oblast pozneje povečini uničila, z obžalovanjem pove pričevalec. Druga boleča rana je gradnja garaže pod ljubljansko tržnico. Ljubljanska oblast njune ideje povsem ignorira ter po mnenju arhitekta Kovača troši nesorazmerno veliko denarja za slabše rešitve. Po smrti prijatelja Petra Kerševana arhitekt Kovač še vedno nadaljuje z delom in razvija ideje v dobrobit Ljubljančanom.

Življenjska zgodba arhitekta Kovača je pripoved o moči klenega slovenskega človeka, ki premaga najtežje preizkušnje, ter z znanjem in marljivostjo uspe v svetu, a se na koncu zvest Bogu in rodu vrne na domača tla.