Slepilni manevri evropske okoljske politike

Kitajsko velemesto v smogu Foto: pixabay
POSLUŠAJ ČLANEK
Globalne korporacije se v zadnjih letih vse po vrsti zavezujejo, da bodo s svojimi izdelki in storitvami v naslednjih letih omogočile dosego zastavljenih podnebnih ciljev. Ti so precej ambiciozni, saj si je Evropska unija zastavila, da bo do leta 2050 dosegla podnebno nevtralnost. Kot vmesno stopnjo pa si je začrtala, da bo do leta 2030 izpuste toplogrednih plinov zmanjšala za vsaj 55 odstotkov.

Ob pogledu na evropske grafe izpustov toplogrednih se sicer zdi, da je Unija pri tem uspešna. Izpusti toplogrednih plinov upadajo. Toda ob tem skrbi silovito naraščanje izpustov v državah, ki si niso zadale tako ambicioznih podnebnih ciljev.

Ni mogoče tudi tajiti, da so zahodne države v minulih desetletjih zgolj preselile svojo najbolj umazano proizvodnjo v nekatere azijske države. Slednje je iz držav zgolj odneslo delovna mesta, izpustov pa zaradi tega v globalnem smislu ni nič manj.

S strokovnega stališča dilem že vsaj dve desetletji ni več. Svetovno podnebje se segreva, saj je v ozračju veliko več toplogrednih plinov kot v obdobju pred industrijsko dobo. Po zadnjem poročilu Medvladnega panela ZN za podnebne spremembe naj bi se povprečna globalna temperatura v tem času dvignila že za 1,1 stopinje Celzija.

To so v tem času bržkone neovrgljiva dejstva in z njimi je v tem trenutku zelo težko resno polemizirati. V zadnjih dveh desetletjih so podnebne spremembe zato postale tudi pomembna mednarodna in notranjepolitična tema, še posebej v razvitem svetu. V Evropi se tako na področju okoljevarstva sprejemajo radikalne poteze. S temi pa posredno le še spodbujamo nastajanje toplogrednih plinov, saj podjetja naravnost silimo, da najbolj umazano proizvodnjo selijo v najmanj razvite države, kjer izdelki, ki jih kasneje uvažamo, naredijo še večji ogljični odtis, kot če bi jih proizvajali doma.

Kako s priljubljenimi izdelki nižamo svoje ogljične bilance


Dejstvo je, da bodo nekatere industrijske dejavnosti vedno precej bolj umazane in energetsko potratne kot druge. Dejstvo je, da so izpusti toplogrednih plinov zaradi jeklarn veliki in da bi Slovenija skupno porabo električne energije močno zmanjšala tako, da te obrate zaprla. Še večji učinek bi imelo prenehanje proizvodnje aluminija v Kidričevem. Z zaprtjem takšnih obratov bi v Sloveniji tako potrebovali kar za tretjino oziroma za en TEŠ 6 manj električne energije.

Toda v tem primeru bi specialna jekla, po katerih slovijo slovenske železarne, in aluminij iz Kidričevega, morali proizvesti nekje drugje.

Številne države so se tudi v resnici odločile za ta korak, kar je pripeljalo do tega, da se takšna umazana proizvodnja sedaj dogaja v tretjem svetu.

Evropske bilance izpustov toplogrednih plinov so seveda zaradi tega veliko boljše, vendar v globalnem smislu tudi zaradi tega ni videti prav nobenega napredka. Prav nasprotno, izpusti razvijajočih se držav, sicer primarno zaradi lastne aktivnosti, še vedno strmo naraščajo. Delež EU pa je zaradi tega v globalnem smislu že manj kot 10-odstoten.


Potrebujemo uvozne carine na CO2?


Evropska unija je v zadnjih letih uveljavila ukrep t. i. emisijskih kuponov, s pomočjo katerih potem podjetja plačujejo za svoje izpuste in ukinjajo oziroma posodabljajo najbolj umazane dele proizvodnje.

Toda v Sloveniji bi le malo storili s tem, da bi recimo zaprli Termoelektrarno Šoštanj, ki zdaj zaradi emisijskih kuponov tolče večstomilijonske izgube, elektriko pa bi potem za nas proizvajali v bistveno bolj zastarelih objektih v Srbiji ali Bih. Podobno se je zgodilo Nemčiji, kjer so na vrat na nos začeli zapirati jedrske elektrarne, sedaj pa za zagotavljanje stabilnosti dobave električne energije le-to uvažajo iz poljskih termoelektrarn.

Zato, takšna poteza bi se na slovenski bilanci nedvomno poznala, na globalni ravni pa bi bil izplen še slabši.



Zato nekateri že pozivajo, naj države, ki mislijo resno z zmanjševanjem izpustov toplogrednih plinov, začnejo obdavčevati uvoz emisijsko najbolj spornih izdelkov.



Neredki niso niti pozivi, da bi morale vlade obdavčiti energetsko najbolj potratno življenje. Toda dejstvo je, da bi bil to zgolj še en davek, ki bi ga najslabše prenesli najrevnejši, najbolje pa ravno največji potrošniki, torej bogati.

Ključen je skupen uspeh


Vsekakor bodo v naslednjih letih za uspeh ključni skupni dogovori. Slovenija je od leta 1990 do leta 2018 svoje izpuste toplogrednih plinov zmanjšala za 6 %. Napredek je viden v večini dejavnosti, skrbi pa drastično povečevanje izpustov na področju prometa, kjer je stanje slabše le v eni članici EU. Slovenija pri doseganju podnebnih ciljev sicer nekoliko zaostaja za povprečjem EU. Po vzpostavitvi evropskega sistema za trgovanje leta 2005 so se slovenski izpusti v sektorju, ki ga le ta ureja, zmanjšali za približno 25 % (na ravni evropskega povprečja za 30 %), v sektorju ki ga sistem trgovanj ne ureja pa za 6 %, (na ravni evropskega povprečja pa za 11 %).

Vir: UMAR


Toda vsi ti uspehi prav nič ne pomagajo, če hkrati naraščajo tudi globalni izpusti.

Boj na dveh frontah


Le to namreč pomeni, da bo globalna temperatura še naprej naraščala. Zato morajo vladajoči politiki nujno razmišljati tudi o kurativi. Jasno je, da zaradi podnebnih sprememb Sloveniji grozijo predvsem hude suše, zaradi česar bo potrebno razmišljati o prilagoditvah v kmetijstvu (proti suši odporne rastline, namakalni sistemi, nakup opreme za boj proti požarom v naravi), pa tudi gradnjo takšnih bivališč, da bodo prijetna za bivanje tudi v veliko bolj vročem okolju.



Obenem je treba v državi nadaljevati s prestrukturiranjem najbolj umazanih delov energetike. Že v tem desetletju bo tako potrebno narediti prve korake v smeri zapiranja šoštanjske elektrarne vključno z načrtovanjem nadomestnih virov.

Racionalni pogovor o prihodnosti pa bodo morale začeti tudi okoljevarstvene organizacije, ki so s svojim blokiranjem gradnje jedrskih in vetrnih elektrarn mnogokrat povzročile zgolj še dodatno zmedo in vladajoče prisilile, da so morali zaradi njihovih upiranj naposled uporabiti še bolj umazane vire energije, kot so jih sicer.

Kot je v nedavnem intervjuju za medij N1info.si dejal asistent na katedri za meteorologijo na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani, dr. Žiga Zaplotnik, je odrekanje jedrski energiji "svetovna zabloda", saj z jedrsko elektrarno na enoto proizvedene energije degradiramo najmanjše območje, da zasede najmanj površine.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Ekskluzivno za naročnike

delo, fizično, delavec
Delo
14. 9. 2024 ob 15:25