Sandi Horvat: "Veliko izobraženih Romov je šlo delat v tujino, ker Slovenija ni prepoznala njihovega potenciala. " (2. del)

Sandi Horvat je novinar, urednik, voditelj radijskih in televizijskih oddaj na RTV, predavatelj, motivacijski govornik, ukvarja se s fotografijo, napisal je štiri knjige, ki so razprodane ... Sandi Horvat je Rom. Izobražen in uspešen Rom ter predsednik Romskega akademskega kluba. V drugem delu intervjuja pove več o svoji težki osebni poti do izobrazbe in poklicnega uspeha. Poda tudi svoje mnenje o tem, kakšne spremembe se morajo zgoditi tako pri mlajši generaciji Romov kot tudi na ravni države, da se bodo stvari izboljšale tako za same Rome kot tudi za večinsko prebivalstvo.

Motivacijske delavnice imate za vse mlade in tudi za mlade Rome … Vaš cilj je, da prepričate mlade ljudi, da se vzamejo v roke in nekaj naredijo iz sebe? Čisto teoretične možnosti imajo, tako kot vsi državljani Slovenije …

Vzvodi so, manjka pa motivacija. Romi ne vidijo, kakšno korist imajo oni na koncu od tega. Večinoma predavam na RIC Novo mesto. Imajo program osnovne šole za odrasle, za vse, ne samo za Rome. Zakaj Romi tako številčno hodijo na te programe? Ker je od njih odvisna eksistenca socialne pomoči.

Pred leti sem bil na eni delavnici in sem videl, da imajo računalniško opismenjevanje Romov, kar je super zadeva, ampak Romi niso prišli, ker ni bilo obvezno. Predlagal sem (v šali), naj dajo vlogo za socialno pomoč na splet in se bodo hitro računalniško opismenili, ker bo od tega odvisna njihova eksistenca.

Zdaj se je videlo, med korono, kako pomembna je tehnologija. Čudi me, da nikoli nič ne znajo napisati na internetu, vsi pa znajo pisati in preklinjati po Facebooku, očitno torej so računalniško pismeni.

Zato mi je dobro biti na terenu, sploh tam na Dolenjskem, ker se lahko z njimi odkrito pogovarjam. Jaz jim zelo dobesedno povem, da mi ne bodo prodajali pravljic. Oni pa to sprejmejo, so zelo pomirjeni in iskreni, ker vedo da mi ne morejo »bluziti«.

Danes me predstavljajo kot Sandija, uspešnega novinarja, pisatelja … ja, danes je Sandi to, 15 let nazaj pa je bil Sandi brez izobrazbe, na socialni pomoči, brez izpita, brez avta, sredi Goričkega. Vse se da. 

Treba je spremeniti razmišljanje Romov in jim pokazati, da je izobrazba vrednota. In to na način, ki ga bodo razumeli in sprejeli. 

V bistvu ste nekakšen vzornik za mlade, za najstnike, ki vidijo, da obstaja lepše življenje …

Jaz sem opomnik, da se da. Vsi mislijo, da sem živel v nekem mestu, imel vse, pa ni res. Oče je imel multiplo sklerozo, ležal na postelji, z mamo sva skrbela zanj, oskrboval sem mu rane, preležanine, ker je bil nepokreten, mama je bila brezposelna. V Mlinopeku smo kupovali dva dni star kruh, da smo ga sploh imeli. Ne govorite mi, da sem bil privilegiran. Nisem živel na pragu revščine, ampak pod njim, pa sem vseeno uspel, ker sem hotel, ker sem videl, da je izobrazba edini izhod iz tega. Zjutraj sem šel ob 5.45 na avtobus, da sem lahko prišel do 7h v Mursko Soboto. Svetovalka na zavodu me je imela sicer res rada, a sem ji bil na koncu že prav tečen, ker sem ji pošiljal toliko dokazil, da iščem zaposlitev, da mi je na neki točki rekla: “Sandi, ni ti treba več pošiljati, verjamem, da si zelo aktiven iskalec zaposlitve.”

Ko vprašam Rome na Dolenjskem, koliko prošenj so poslali v zadnjem letu, rečejo: “Ja nič, saj nas itak ne bi vzeli, ker smo Romi.”

Že ta percepcija je napačna, po drugi strani pa pričakujejo vse na pladnju. Mislim, da me imajo radi zato, ker sem iskren, jim povem, tako kot je. Bil sem znotraj tega sistema, vem, kako deluje, tudi sam sem bil na nešteto razgovorih, da sem dobil eno službo, tudi sam sem bil včasih mlad in naiven ... Ko sem diplomiral, sem verjel, da mi bo diploma prinesla službo, pa je nisem takoj dobil. Spomnim se, da sem takrat delal v romskih naseljih in se je triletni projekt ravno končal in smo bili vsi brez službe. In me je en dečko, 6. ali 7. razred, vprašal: “Zakaj ti mene prepričuješ, da moram hoditi v šolo, če si ti končal faks, pa nimaš službe? Jaz bom šel v Avstrijo delat, pa bom šel na ljudsko univerzo in naredil tisti 8. razred, ki mi bo manjkal, in bom imel večjo plačo kot ti tukaj v Sloveniji s tvojo šolo.”

Takrat sem ostal brez besed, danes bi mu rekel: “Super, greš vsaj delat.”

Nisem živel na pragu revščine, ampak pod njim, pa sem vseeno uspel, ker sem hotel, ker sem videl, da je izobrazba edini izhod iz tega. 

Je pa res pri delodajalcih diskriminacija do Romov, ali upravičeno ali neupravičeno, ne vem. V Avstriji te diskriminacije praviloma ni in jim je važno samo, kako delaš … 

Tam je bolj odprta družba, odvisno pa spet, kam prideš. Pred leti sem bil na enem razgovoru, ko sem že diplomiral. Nočem se hvaliti, a moj Europass se bere odlično, izkušnje, vse možno, diplomiran, govorim jezike in potem je bilo na koncu vprašanje: “Vidim, da imate navedeno, da razumete tudi romsko, kako pa to, (glede na mojo belo kožo)?” Pa sem rekel, da sem tudi Rom. Aha, ok, hvala lepa in se je razgovor zaključil, sem dobil v par dneh odgovor, da nisem izbran, ampak se je v zraku čutilo tisto presenečenje, da govorim romsko.

V Avstriji je delodajalska zakonodaja veliko bolj prožna od naše in prilagojena potrebam gospodarstva. Zato se morda tam delodajalci ne bojijo dati priložnosti komurkoli …

Res je. Z naše strani je Avstrija odlična, moramo pa se zavedati, da smo z avstrijske strani mi tista nižja delovna sila, ki prihaja iz Slovenije … in da mnogi izobraženi ljudje tam opravljajo nižja dela.

Napisali ste tudi štiri knjige …

Vse knjige imajo glaven isti naslov: Preprosto, enostavno. Vsaka ima svoj podnaslov, po časovnem zaporedju so Čas je za spremembe, Hvaležen, Čutim in Živim.

Prva knjiga (takrat sploh nisem vedel, da jo pišem) je bila nekaka terapija zame, ker sem jo pisal par mesecev po tistem, ko je moj ati umrl za posledicami bolezni. Ko jo je moja dobra prijateljica, direktorica Ljudske univerze Lendava Rahela Hojnik Kelenc prebrala, je rekla: “Sandi, to bi bil super priročnik za učitelje.”

Pisal sem iskreno o sebi – kako sem odraščal v romskem naselju oziroma smo se preselili v romsko naselje, od koder je bil moj ati, kako sem izvedel, da sem Rom, kako sem se v najstniških letih s tem spopadal, predsodki, stereotipi do samega sebe, zaradi nepoznavanja Romov, zgodovine Romov, jezika … Kako sem se skrival pred tem in pred ostalimi, da ne bodo vedeli, kdo sem. Vsa pot osebnega iskanja lastne identitete, kdo sem jaz, kaj bom delal …

Knjige se izšle tudi v madžarščini in hrvaščini, v njih zrcalim svojo sedanjost in svojo preteklost, ta moj nenehni boj samospoznavanja in samovrednotenja. Kako je prišlo do prve zaposlitve, kako so mi moji hobiji, moji cilji in želje pomagali, hkrati pa vse, kar se je doma dogajalo. Po gimnaziji sem namreč pustil prvi faks, ker sem se čutil dolžnega, da moram biti doma, poleg tega pa si niti nisem mogel finančno privoščiti biti na faksu. Štiri, pet let sem bil doma na socialni, pomagal očetu, ga hranil, umival, stvari so bile vedno slabše, doma pomagal s stroški. Kako sva z mamo vse to »sfurala«, mi je danes nejasno, ampak sva. Če se vse to ne bi dogajalo, vseh teh vrednot in načel ne bi imel, zahvaljujoč staršem. Že od nekdaj sta govorila: “Sandi, ko prideš domov iz šole, najprej naloga, potem vse ostalo.”

Torej niste imeli tipičnih romskih staršev?

Ne, imel sem to srečo, ker je bil ati tudi izobražen, imel je končano srednjo gostinsko šolo na Bledu. Že pri 14-ih je šel od doma, ravno s tem namenom, in je potem ostal na Gorenjskem. Ko je zbolel, smo se preselili nazaj domov. Zame kot 13-letnika je bilo takrat to zelo travmatično. Pustiti Kranjsko Goro za sabo in iti v romsko naselje.

Skozi mojo zgodbo in pričevanje vidiš, da se vse da. To je taka motivacijska osebnoizpovedna knjiga, hkrati pa zelo na široko razgrnem te romske zavese našega doma, da vidite, kaj se dogaja znotraj naše skupnosti. Nisem bil navajen, da Romi tako držijo skupaj, da je družina res povezana med sabo, da si moraš deliti vse med sabo. Je seveda tudi kar veliko slabih, grdih stvari, ki se dogajajo znotraj romske skupnosti, in tudi o tem pišem. In seveda tudi o tem, da mi je ta romska skupnost prinesla tudi veliko dobrega. Ker dobesedno je bil to tisti manjkajoči del mene, ki ga nikoli nisem poznal in je tudi del moje identitete.

Vedno mi je hecno spoznavati to zgodovino, ker mama nerominja in oče Rom, pred 40, 50 leti, ko sta se spoznala, nista imela težav, ko je oče pripeljal nerominjo domov in mama Roma. Danes, bolj ko opozarjamo na mešane zakone, bolj se mi zdi, da diskriminacija raste, na Dolenjskem sploh.

Kje ste našli moč, da ste se tako drastično spremenili?

Leta 2008 zaradi vsega stresa, nezadovoljstva nisem videl poti naprej in sem padel v depresijo, anksioznost, panične napade … O tem se že sicer ne govori, kaj šele v romski skupnosti. Dobesedno sem izgorel. Za tri tedne sem pristal v bolnici, mama je en teden pred tem doživela srčni infarkt. Tisto noč sem bil priklopljen na vse tiste mašine na intenzivni negi v Rakičanu in so mi dali injekcijo za pomiritev. Kljub temu sem celo noč poslušal srce, kako mi bije, ker sem ga slišal izven sebe in sem pri 23-ih sam sebe vprašal, ali je to to. Ali je to vse moje življenje? Kaj si pa dosegel, naredil za sebe? Pri 23-ih si doma, na socialni, brez faksa, samo gimnazijo imaš narejeno, a je to to? In tisto me je brcnilo v rit, da sem začel delati na sebi, začel brati knjige, da sem spoznal, kaj je anksioznost, tesnoba, panični napadi – aha, jaz imam tudi pravico imeti svoje želje in svoje cilje … Ampak, kako pa? In začneš sam sebe graditi na novo.

Tisti klik se mi je takrat zgodil. Ni šlo zlahka, rabil sem 10 let. Eni rabijo manj, super, ampak jaz sem se deset let nonstop odrekal, delal na tem, naredil v 5 letih faks, magisterij, dobil zaposlitev, danes imam celo odprt še popoldanski s.p., predavam … vse, kar delam, delam z veseljem in še vedno imam ogromno časa za televizijo in vse ostale stvari, ki me veselijo.

Romska skupnost mi je prinesla tudi veliko dobrega. Ker dobesedno je bil to tisti manjkajoči del mene, ki ga nikoli nisem poznal in je tudi del moje identitete.

Kaj bi se moralo po vašem mnenju zgoditi na državni ravni, da bi se situacija za Rome in vse dolgoročno izboljšala?

Izobražene Rome je potrebno zaposliti znotraj sistema. Poudarjam izobražene, ker sem tudi na svoji koži že doživel, da te večinsko prebivalstvo sploh sprejme in jemlje resno, šele ko nekaj dosežeš v življenju, bodisi na kateremkoli področju. Zame je bila to izobrazba, ki me je lansirala v ta krog zaupanja.

Kot drugo bi moral biti večji nadzor nad sredstvi, ki iz Evrope prihajajo v Slovenijo za Rome. Ker je res veliko programov, ni pa nekega enovitega programa, ki bi ne samo izobraževal Rome, ampak jim po tem zaključenem šolanju ponudil tudi zaposlitev. Zaposlitev in izobrazba z roko v roki sta ključna. Prekmurje je za to idealen primer. Tudi na Dolenjskem so izobraženi Romi, čeprav samo s srednjo šolo, ki so zaposleni, ampak takoj ko se zaposlijo, odhajajo iz romskih naselij, ne ostajajo doma, da bi lahko spreminjali naselja od znotraj. Ti dve stvari bi bili prvi nujen korak k temu.

Šele potem pride to, da bi kot v tujini imeli svojega predstavnika, poslanca v državnem zboru, tako kot imajo Madžari in Italijani. Ampak ga zato, ker smo priznani kot etnična skupnost, ne manjšina, nimamo.

Izobražene Rome je potrebno zaposliti znotraj sistema. 

Ko imaš enkrat izobrazbo in zaposlitev, posledično spreminjaš tudi svoje okolje …

Na terenu je toliko programov in projektov za Rome, da so Romi sami zmedeni in ne vejo več, kdo in zakaj hodi v naselje. Zato bi res morali dobiti enovito strategijo, program, ki bi pokrival vsa področja. Vsako ministrstvo dela zase, vsaka inštitucija, ki dobi nek projekt za Rome, dela zase, zavodi delajo zase, ljudske univerze prav tako. Trenutna strategija omogoča različnim institucijam, da delajo toliko različnih zadev. Ta strategija je dobila posodobitev dve leti nazaj in pri njej ni sodeloval niti en Rom in o teh zadevah odločajo ljudje, ki verjetno še nikoli niso Roma videli v živo, kaj šele bili v romskem naselju. Papir prenese zelo veliko. Denar se potem kar porazgubi in do Romov samih ga pride zelo malo.

Torej vključiti izobražene Rome v oblikovanje in izvajanje rešitev?

In jih zaposliti znotraj sistema, to je ključno. Odkrito bom povedal – vesel sem, da me kličejo in prosijo za pomoč, ampak to vse je moja dobra volja in prosti čas, da pomagam in svetujem. Če bi bil zaposlen na Uradu za narodnost, na Ministrstvu za izobraževanje ali bil neki svetovalec vlade za romska vprašanja – je to nekaj, kar ti omogoča delo na povsem drugem nivoju. Ko grem v Bruselj na izmenjave, razne konference, si moram zato vzeti dopust … Uradno pa na sestankovanja v Bruselj in v evropski parlament glede romskega vprašanja hodijo zgolj neromi. Nič ni narobe s tem, ampak vzemite zraven vsaj enega Roma in ga zaposlite, pa naj on pripravlja predloge. Obstajamo izobraženi Romi, ki smo za to primerni. Stalno nas sicer kličejo, da hodimo predavat in svetovat … dobimo pa za to zgolj potne stroške.

Vedno izpostavljam: Nikoli za Rome brez Romov. Vedno z Romi za Rome. To je podobno, kot bi vi delali nek prispevek z nekim poslancem ali županom o tem, kaj bomo za Rome delali in kaj bi Romi želeli, Romov pa ne bi vprašali. 

Res je problem, tudi ko sem kot novinar na terenu, Rome zelo težko dobiš pred kamero, ko vidijo kamero, rečejo: “Joj, ne me kazat in snemat.” Pa jim rečem, če vi sami ne boste povedali, kaj si želite, kaj je narobe, kaj je treba spremeniti, ne bo nihče drug prišel v naselje. Težko je pokazati pozitivne prakse, ker moram narediti deset dobrih zgodb, da zasenčim tisto eno slabo.

Moral bi biti večji nadzor nad sredstvi, ki iz Evrope prihajajo v Slovenijo za Rome. Denar se porazgubi in do Romov samih ga pride zelo malo.

Kakšne možnosti potrebujejo Romi danes v Slovenji?

Ne gre toliko za možnosti in priložnosti, ker te so na voljo. Vse se zatakne pri mladih starših, ker če oni niso izobraženi in ne vidijo vrednote v izobrazbi, potem tudi svojih otrok ne bodo spodbujali k temu.

Treba je spremeniti razmišljanje Romov in jim pokazati, da je izobrazba vrednota. In to na način, ki ga bodo razumeli in sprejeli. Ko imam delavnice za Rome na Dolenjskem, ne pridem s powerpointom z nekim tekstom, ampak pridem s slikami, da jim pokažem, kaj sem jaz zaradi izobrazbe vse že doživel, videl, pa sem bil do petindvajsetega leta doma na socialni. Pokazati jim je treba možnosti.