Sandi Horvat: "Najbolje se prodajajo novice o streljanju, o dobrih primerih iz romske skupnosti pa se ne govori." (1. del)
Sandi Horvat je novinar, urednik, voditelj radijskih in televizijskih oddaj na RTV, predavatelj, motivacijski govornik, ukvarja se s fotografijo, napisal je štiri knjige, ki so razprodane ... Sandi Horvat je Rom. Izobražen in uspešen Rom ter predsednik Romskega akademskega kluba. V intervjuju brez idealiziranja prikaže še drugo romsko stran, ki je v medijih ne vidimo, in sicer da veliko Romov živi povsem normalno življenje. Hodijo v službo, skrbijo za družino in so povsem povprečni državljani. Ne glede na to pa se romska skupnost tako v Prekmurju kot še bolj na Dolenjskem srečuje tudi z velikimi izzivi. Za njihovo premagovanje sta ključna izobrazba in delovna aktivnost, je prepričan naš sogovornik.
V slovenskih medijih je veliko govora o romski problematiki, predvsem z negativnega vidika, tisti pa, ki živimo v Pomurju, vemo, da to ni celotna slika. Veliko Romov pridno dela, plačuje davke, se izobražuje, vzgaja svoje otroke ... Kako vi vidite romsko problematiko, o kateri mediji pogosto tako pompozno poročajo?
To je zelo kompleksno vprašanje. Kadarkoli me to vprašajo, ne odgovarjam niti kot Sandi Horvat, ki dela romske oddaje na RTV Slovenija, niti kot Sandi Horvat, ki je predsednik Romskega akademskega kluba, ampak zgolj kot Sandi Horvat, ki živi v romskem naselju in je pripadnik romske skupnosti. Najprej vedno v prvi vrsti opozorim na to, da ne govorimo o romski problematiki. Že tu je srž problema – gre za romsko tematiko, za izzive romske skupnosti, za vprašanje Romov … ker vedno, ko slišim izraz “romska problematika”, je takoj asociacija, da so Romi problem. Temu ni tako in to je prvo, kar je treba razčistiti.
Kakšni so torej izzivi romske tematike?
Kar se tiče izzivov romske tematike, jih je pa zelo zelo veliko. Nikoli ne zagovarjam dejstva, da je v Prekmurju vse bleščeče. Ni, kajti tudi tukaj imamo določene izzive, s katerimi se soočamo. Res je, da so Romi tukaj v večini zaposleni, tudi v sosednji Avstriji. Premalo se zavedamo, koliko pozitivnega so te zaposlitve prinesle celotne skupnosti v Prekmurju. Romi v Prekmurju, ki so zaposleni – se pravi, da so šli iz romskega naselja in niso samo doma, da so šli morda celo v drugo državo, drug kraj, kjer so druge vrednote, druga načela, drugi zakoni … so vse to dojemanje in sprejemanje raznolikosti in vključevanja prinesli nazaj v domačo družinsko celico in ti Romi sami spreminjajo romska naselja od znotraj.
Ali to manjka na Dolenjskem?
Na Dolenjskem tega ni. Tam so Romi večinoma doma, niso zaposleni, otroci poznajo pot do šole, starši pot do trgovine in morda še do šole in do centra za socialno delo in to je to. Ne morejo spreminjati naselja od znotraj. Država tam že trideset let dela na tem, da bi od zunaj spreminjali naselje, ampak brez vključevanja Romov to ne gre. Niti ne vključujejo Romov pri procesu odločanja. Romski svetniki niso toliko aktivni, kot bi si želeli, in to manjka, zato so vse predlagane spremembe, če pogledamo z zornega kota Romov, zgolj pritisk od zunaj.
Premalo se zavedamo, koliko pozitivnega je zaposlenost Romov prinesla celotni skupnosti v Prekmurju.
Treba pa je stvari pogledati še z druge strani. Večinsko prebivalstvo se na neki način boji romske skupnosti, zaradi stereotipov in predsodkov, ki so zelo prisotni povsod, ne samo na Dolenjskem. Ko predavam Romom, ki so vključeni v program osnovne šole za odrasle, jim vedno rečem, da naj ne pozabijo, da so v prvi vrsti državljani Slovenije, ne Romi. Romi se namreč počutijo kot neki tujci, ravno zaradi tega zavračanja, diskriminacije in to je na Dolenjskem zelo pereča tematika. Tam ni toliko dobrih primerov, kot jih poznamo iz Prekmurja. Je pa tudi problem, da se tisti, ki bi lahko bili primer dobre prakse, ne želijo javno izpostavljati – zaradi funkcije, zaradi zaposlitve, zaradi otrok … tako da je to področje že v štartu velik izziv.
Potem so tu bivanjske razmere, ki so na Dolenjskem očitno slabše. S tem je povezano izobraževanje, zaposlovanje, dostop do zdravstvenih storitev … Kar recimo mene zelo žalosti, je, da se ne da dopovedati, tako večinskemu prebivalstvu kot še posebej Romom na Dolenjskem, zakaj ne morejo imeti elektrike in vode. Če živiš na tujem ozemlju v črni gradnji, ti tudi občina, ki bi ti želela pomagati, ne more. Ampak oni se tega ne zavedajo. Pričakujejo in želijo od države marsikaj na pladnju in to je v zadnjih letih postalo zelo očitno. Samo zato, ker so Romi, je njihova mentaliteta, da so privilegirani iz tega naslova dobiti več kot vsi ostali. “Ja, dragi moji, žal to ne bo šlo.”
Ponujate in izvajate razne delavnice v romskih naseljih, tako na Dolenjskem kot v Prekmurju. Kako vi nagovorite Rome?
Samo zato, ker so Romi, je njihova mentaliteta, da so privilegirani iz tega naslova dobiti več kot vsi ostali. “Ja, dragi moji, žal to ne bo šlo.”
Koliko Romi sami prispevajo k njej?
O romski kulturi kot taki sploh več ne moremo govoriti, ker so vsi kulturni elementi iz kulture večinskega prebivalstva. Romski jezik je edini kulturni element, za katerega lahko rečemo, da je res del romske kulture.
Vi ste predsednik Romskega akademskega kluba. Pred leti sem slišala mnenje neke učiteljice, da so prekmurski Romi na takšnem nivoju, kot so, tudi zato, ker se je v 60. letih sistematično na lokalnem nivoju začelo delati na tem, da otroci končajo vsaj osnovno šolo. V naslednjih desetletjih so potem ta cilj v veliki meri dosegli. Kje smo danes s šolstvom v Prekmurju, kar se tiče Romov? Veliko vas je diplomiralo, doseglo višjo izobrazbo, končana osnovna šola je že standard … Toda na Dolenjskem je izobraževanje še vedno zelo na nizki ravni. Verjetno bo tudi tam treba narediti neki preskok, ker brez osnovne izobrazbe tudi ne bo spremembe romske družbe v prihodnjih generacijah.
To je tisto – koliko je občina, lokalna skupnost pripravljena narediti za dejansko vključevanje romske skupnosti. Zato je bil takrat pred več kot 60 leti narejen vrtec na Pušči. Danes govorimo v Prekmurju o skoraj 100-odstotni vključenosti otrok v predšolske programe. Tega na Dolenjskem ni. Osnovna šola tudi, imamo ogromno dijakov, visokošolsko izobraženih prekmurskih Romov je veliko, znotraj akademskega kluba nas je 5 Romov, ki imamo magisterij, ena od nas celo dvojnega.

(Foto: osebni arhiv)
O tem se praktično ne govori …
Res je, ker se bolje prodajajo novice o streljanju. O dobrih primerih pa se ne govori. Vsi Romi, ki smo izobraženi, smo že zaposleni. Osebno me žalosti to, da so nekateri mlajši izobraženi Romi že toliko vključeni v družbo, da sploh ne vidijo razlik med Romi in Neromi. Nimajo motiva, da bi se pridružili našemu društvu, da bi opozarjali na izzive romske tematike, ker jih v Prekmurju ne vidijo, zato se jim to ne zdi pomembno. To je po eni strani odlično, ker smo v 15, 20 letih dosegli to, kar je bil prvotni namen, po drugi strani pa slabo, ker nimamo mladih, zanamcev, ki bi se vključevali v naše aktivnosti, in se začenja izgubljati romska kultura.
O romski kulturi ste pisali tudi magisterij …
Zanimivo glede glasbe, ker je to ena redkih stvari, v kateri smo Neromi vedno občudovali Rome, v smislu, da je to njihova močna točka.
Na neki način je, a včasih mi gredo kocine pokonci, ko slišim kakšnega strokovnjaka na kakšni konferenci govoriti o tem, da imamo Romi glasbo in šport v sebi. Jaz sem odličen primer, da temu ni tako, ker nimam pojma ne o glasbi ne o športu. To je zelo živ stereotip, da smo Romi nadarjeni za glasbo in ples in mogoče še za nogomet in to je to.
Ko sem se začel poglabljati v romsko kulturo, sem ugotavljal, da nimamo nekih tradicionalnih romskih jedi, ki bi jih vsepovsod poznali, vse je vezano na lokalno okolje, kjer živi romska skupnost, in so jih prevzeli iz okolja, kjer so potovali, kjer so ostali … če so kulinariko samo priredili, ker niso imeli vseh sestavin, ne moremo govoriti o romski kulturi, vedno so zraven primesi večinskega prebivalstva, od vere naprej. Samo jezik je edini kulturni element, ki je del romske kulture.
Kje potem Rom najde svojo identiteto poleg jezika?
To je večno vprašanje, ne samo za Rome, tudi za tiste, ki delajo z njimi. Hvaležen sem, da sem se od Neromov veliko naučil o Romih. Romi na Dolenjskem sploh nimajo pojma o tem, da smo Romi iz Indije, da je v Evropi 12 do 15 milijonov Romov … Če gledaš evropski prostor, Romi nismo manjšina v primerjavi s Slovenijo. Toliko je različnih dialektov, da je v Evropi okoli 1000 živečih romskih narečij … tega Romi sploh ne vedo, o znanih Romih še manj. Poznajo samo tisto svoje zaprto okolje.
Glede jezika sem v magistrski nalogi potrdil zanimiv paradoks, da romski jezik ohranjajo tisti Romi, ki so neizobraženi, ki ostajajo doma in govorijo romsko. Pri izobraženih Romih pa nas je zelo malo takih, ki smo naravni govorci romščine. To sem sicer vedel že iz prakse, ampak sem v magistrski potrdil na podlagi vzorca in vprašalnikov.
Jezik se ohranja samo z ustnim izročilom?
Bili so poskusi standardizacije jezika, pa so jih takoj opustili, ker je preveč dialektov. Ravno letos so v eni publikaciji potrdili, da je v Sloveniji trenutno živih najmanj 9 različnih dialektov, pa govorimo v Sloveniji uradno samo o 12.000 Romih. Živimo v 4, 5 regijah po Sloveniji. Na evropskem nivoju je to 1000 narečij, standardizacija jezika bi bila nemogoča.
Do Romov imamo Neromi veliko predsodkov, stereotipov … imate pa tudi Romi do večinskega prebivalstva, še posebej tam, kjer ni toliko stikov kot v Prekmurju …
Mogoče ni problem v Romih, ampak v človeški naravi, saj imamo tudi tu Prleki in Prekmurci neko rivalstvo, pa se vprašaš, zakaj …
Na osebni ravni, ko se ljudje poznajo, ni toliko stereotipov in predsodkov.
Kristijan Novak, hrvaški pisatelj, piše o međimurskih Romih. V knjigi Cigan, ampak najlepši piše o Romu, ki se je zaposlil v mehanični delavnici in je v svoji vasi doživel pravi pogrom in posmeh, češ, kaj hodiš služit Hrvatom … mi smo bolj pametni, ker vlečemo socialo od njih … avtor obravnava tematiko, kako se znotraj skupnosti dogaja diskriminacija do tistih, ki bi radi več. Potem je to neki začaran krog, iz katerega ne moreš priti, sicer izgubiš svojo skupnost …
To je bil velik problem pred leti tudi v Prekmurju. Bili smo eni prvih, ki smo šli v romska naselja izvajat učno pomoč. To je bilo v letih 2010 do 2013 in nosilce projekta (ministrstvo za izobraževanje) je vedno zanimalo, zakaj ni rezultatov, zakaj ni višjih ocen po enem letu.
Ko sem prišel v eno od naselij tukaj na Goričkem, je na dvorišču pred hišo 11-letna deklica žagala drva. Za njo in njenega mlajšega brata sem imel učno pomoč, starejša sestra pa je že pustila šolo in skrbela za gospodinjstvo, medtem ko je mama imela še enega dojenčka. Imeli so dve sobi, v eni je bil oče mrtvo pijan, druga je bila kuhinja. Kopalnice niso imeli. Kako naj taki otroci dosegajo učni uspeh? Razložiti to nekomu, ki samo gleda papirje in piše projekte … na terenu je slika drugačna. Potem je prišel še dodatni šok, da otroci v 3. triadi ne znajo poštevanke, potem pa delaj ulomke z njimi …
Ti otroci so bili veseli že samo tega, da je prišel nekdo, s komer so se lahko pogovarjali. Kakšna matematika in geografija … najprej smo porabili mesece, da smo pridobili zaupanje staršev, čeprav smo sami Romi, šele potem pogovori in šola. Nismo bili samo izvajalci učne pomoči, ampak še socialni pedagogi, pa zaupniki, psihologi … kar nekaj let je bil to zelo pereč problem.
Kakšno je sicer stanje glede učne uspešnosti romskih otrok v Prekmurju?
Izgubljamo generacijo izobraženih Romov, ki odhajajo v tujino, ker Slovenija ne prepozna njihovega potenciala.
Kaj najbolj pogrešate na področju izobraževanja?
Ogromno je projektov, a niti eden ne zagotovi po koncu šolanja tem ljudem zaposlitve in tako gredo spet nazaj domov. To manjka Romom – delovna rutina. Romi na Dolenjskem, pa nočem biti žaljiv, tisti, ki nikoli v življenju niso bili zaposleni, ne vedo, kaj je delovna rutina, in kako naj nekomu vcepiš v glavo, zakaj je dobro iti delat, če tega nikoli ni izkusil?
Po drugi strani pa, koliko naših članov, ki so izobraženi, magistri, diplomirani, je že šlo v tujino delat, ker Slovenija ni znala prepoznati potenciala izobraženih Romov. Vsa leta smo bili dovolj dobri, da smo bili vključeni v razne programe, da so naredili kljukico za evropski projekt, da so Romi vključeni. Zakaj noben od izobraženih Romov ni zaposlen znotraj sistema? Na to vedno opozarjam. Imamo izobražene pedagoge, profesorje, zdravstvene delavce. Zakaj nas vedno kličejo, ko je treba pisati kakšne strategije, dajati predloge, če bi lahko imeli Roma zaposlenega tam? V tujini imajo ogromno tega, v Sloveniji ga še nimamo, na nobenem ministrstvu.
En primer, naš Rom, ki je bil prej pomočnik vzgojitelja na Pušči v vrtcu, je magistriral iz predšolske psihologije v Izraelu in mu v Sloveniji niso mogli dati nobenega višjega delovnega mesta kot pomočnik vzgojitelja. Šel je v tujino in na Nizozemskem so ga pograbili in je programski direktor za predšolsko vzgojo romskih otrok za celo Evropo. Takšnih primerov je še več.
Vedno na raznih konferencah izpostavljam, da izgubljamo generacije izobraženih Romov. Trenutno jih 5 dela v Avstriji, vsi s fakultetno izobrazbo.
Izbrano za naročnike
Zadnje objave

O vinski trti, vinu in Slovencih, ki ga ne znamo po pameti piti

France Prešeren (6/12): »Ran mojih bo spomin in tvoje hvale ...«

[Gledali smo]: Spokorjena ljubica

[Prejeli smo] Zadeva Trenta je vkopana v slepi ulici

Babičin zdrobov puding z jabolki

Trump ukinja ameriški denar tudi za slovenske nevladnike in leve politične aktiviste
Ekskluzivno za naročnike

France Prešeren (6/12): »Ran mojih bo spomin in tvoje hvale ...«

[Gledali smo]: Spokorjena ljubica
Prihajajoči dogodki
Odtisni svoj grb (počitniška ustvarjalnica za otroke)
Mladen Bogić: Porečanka (muzejsko predavanje)
Video objave
Izbor urednika

Trump ukinja ameriški denar tudi za slovenske nevladnike in leve politične aktiviste

Pozabljeni Slovenci - Benedikt Kuripečič

Kartagina mora biti porušena

5 komentarjev
Tehnicol
Sam ne poznam niti enega dobrega primera ''romske skupnosti'', nevem komu ta tip lahko danes še prodava te pravljice....
Andrej Muren
Članek sicer veliko pove o romski problematiki, žal pa ne da odgovora, kaj naj oblasti naredijo, da se bo situacija na Dolenjskem spremenila in bo, če ne dobra, vsaj takšna, kot je v Prekmurju.
Verjetno bi se odnos oblasti do Romov moral krepko zaostriti, da bi se ustvarile razmere, ko bi se oni morali začeti spreminjati na bolje. Dokler jim država na lepe oči daje velike socialne subvencije, se jim delo res "matematično" ne splača.
In če bi policaji kdaj bolj zavihteli pendreke, kadar Romi postanejo nasilni, tudi ne bi nič škodilo. Običajni ljudje, "civili", se jih namreč upravičeno bojijo.
MEFISTO
Neka mladaCiganka je pri meni večkrat žicala za denar.
Ko sem jo prijazno vprašal, zakaj se ne zaposli, mi je odgovorila, da se ji to matematično ne izzide.
MEFISTO
Življenje si podaljšujem s tem, da se čim manj jezim, ker ne berem prispevkov Andreje Barat.
Realist
Še ena ljubljanska dobričina. Tisti ki ne živi zraven romov nima realne slike in ne more komentirat romske problematike.
Osebno sem govoril s kriminalistom; trgovina z orožjem, drzne tatvine, droga, zadnje čase šverc emigrantov, nasilje otrok v šolah...
Vprašajte trgovke v lidlih na dolenjskem, ob inventuri manjka ohoho izdelkov. Varnostnik mi je osebno potrdil da Romi kradejo kot srake.
Niso krivi romi, temveč sistem, ki dopušča to družbeno anomalijo, ki oravi: kdor ne dela naj vsaj jé!
Romska družina dobi od socialne 400€ na otroka. 5 otrok pomeni 2000€ prihodkov, to ti potrdijo celo romi, ki pravijo da se jim ne splača deat.
Romska skupnost v Sloveniji se je v 20ih letih podvojila zaradi ugodne socialne politike.
S tem so se podvojili tudi problemi. Ta zgodba se ne more dobro končati.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.