Rod Dreher: "Spolna revolucija je bila najbolj vplivna revolucija modernega časa" (2. del)

S pisateljem in novinarjem Rodom Dreherjem smo se pogovarjali ob izidu slovenskega prevoda njegove knjige Ne živite od laži, priročnik za krščanske disidente. V prvem delu, ki je bil na Domovini objavljen včeraj, smo spregovorili o mehkem totalitarizmu, ki prihaja v Zahodni svet, o tem, zakaj ga nekateri nočejo ali ne morejo videti ter njegovem izvoru.

V drugem delu smo se pogovarjali o vlogi vere, spolnosti in trpljenja in konkretnih korakih, kako se zaščititi oz. ustvariti hrbtenico odpora proti totalitarizmu.

V svoji knjigi omenjate, da prazen prostor, ki ostane, ko umanjka vera, pogosto zapolni totalitarna utopija. Kje vidite vzrok za ta upad?

Problem upada vernosti vidim v porastu psevdo-krščanstva, ki so ga sprejele mnoge Cerkve danes. Nekateri sociologi religije to imenujejo moralistično-terapevtski deizem. Glavni postulati te vere so, da Bog obstaja, da želi, da si srečen, z njim se ti ni treba ukvarjati, razen če kaj potrebuješ od Njega in da si prijazen.

Veliko ljudi danes tako razume krščanstvo. In nikakor ne samo mladi, tudi moji zelo konzervativni starši so tako razumeli krščanstvo. To je zelo slabotno verovanje, ki ga nihče ne spoštuje. To dojemanje krščanstva je velik sovražnik resničnega krščanstva. Zaradi tega mnogi duhovniki in pastorji ne želijo zavzeti jasnega stališča, ker ne želijo, da bi izpadli neprijazni. To je noro.

Logično je, da se mladi oddaljujejo od vere, če se jim zdi, da je vse, kar jim ta ponuja: »bodi prijazen do vseh in počni karkoli hočeš.«

Kako bi preprečili upad vernosti, ki dela prostor totalitarnim idejam?

Jezus ni prišel zato, da bi ga občudovali, ampak je prinesel sporočilo. Trda je ta beseda, so rekli nekateri, ki so ga slišali. Osredotočiti se moramo na ta trda sporočila in ljudem, posebej mladim povedati, da je krščanstvo ena velika pustolovščina, avantura.

Problem upada vernosti vidim v porastu psevdo-krščanstva, ki so ga sprejele mnoge Cerkve danes.

Ta avantura, pa zahteva, da umreš sam sebi in to velikansko veselje najdeš v Njem. To je spreobrnilo mene. Iskanje Boga so v meni vzbudile veličastne katedrale, ki sem jih kot najstnik videl na potovanju po Evropi, dokončno pa sem se spreobrnil po pogovoru s starim monsinjorjem, ki je bil tudi sam dolgo časa ateist, potem pa je srečal živega Boga. Začutil sem, da je Bog resničen in da me želi.

To je bilo nekaj povsem drugega kot krščanstvo v obliki psihologije srednjega razreda, s kakršnim sem odraščal v svoji primarni družini in ga kot najstnik povsem zasovražil. Kasneje pa sem bil uveden v nekaj, kar presega ta čas in kraj.

Skrivnost je v tem, da najdemo veselje. Da ne živimo proti nečemu, ampak za nekaj. In ko najdemo veselje, celo v smrti, imamo upanje. Sam nisem optimist. Optimist misli, da se bo vse nekako poklopilo. Tako ne deluje vse. Ne bo se vse poklopilo. Imam pa upanje, da se bo na koncu vse izteklo dobro za nas, ker se je Bog za nas žrtvoval. V tem sam najdem upanje in mislim, da bi vsi lahko našli upanje v tem zavedanju.

Kje ste sami imeli največji izziv na tej poti spreobrnitve?

Meni je največji izziv predstavljala spolnost. Na tem področju sem v mladih letih počel marsikaj, kar bi se lahko slabo končalo, pa se k sreči ni. Na poti spreobrnjenja sem bil nekaj časa tudi na točki, ko sem bil pripravljen verjeti karkoli, nisem pa se želel odpovedati spolni »svobodi«. To je bil moj ponos, ki ga nisem hotel izpustiti.

Tako je bilo, dokler nisem spoznal, da želim Jezusa bolj kot sebe. Takrat sem začel živeti čisto. Bilo je zelo težko. V Washingtonu, kjer sem tedaj živel, nihče ni želel tako živeti. Kljub temu sem tako živel, ker sem vedel, da je Jezus resničen.

Omenjate spolnost. Tudi v vaši knjigi pišete, da se je denimo v Rusiji pred komunistično zgodila spolna revolucija, da to ni stvar zgolj šestdesetih let prejšnjega stoletja. Kakšna je vloga spolnosti v totalitaristični miselnosti?

Tega me ni pa še nihče vprašal. Zanimivo je videti, kako zelo so ljudje pripravljeni zavreči svoboščine kot je svoboda govora, osebna svoboda, verska svoboda, osnovne svoboščine v zameno za zagotovljen spolni užitek. Spolna revolucija je bila najbolj vplivna revolucija modernega časa.

Verjetno je bila pomembnejša od boljševiške revolucije. Spolna revolucija je postavila osebno poželenje v središče človekovega življenja. Zadovoljevanje spolnih potreb postane najvišje dobro. Ustvarili smo družbo okrog zadovoljevanja spolnih potreb.

Zanimivo je videti, kako zelo so ljudje pripravljeni zavreči svoboščine kot je svoboda govora, osebna svoboda, verska svoboda, osnovne svoboščine v zameno za zagotovljen spolni užitek.

Temu so namenjeni zakoni, ki omogočajo enostavnejše ločitve, zakon o splavu, starost za sporazumen spolni odnos se spušča. V imenu transgenderizma pohabljamo otroke, zato da ljudje lahko potešijo svoje spolne nagone.

Krščanstvo temu v temelju nasprotuje. Revolucionarnost krščanske ideje je že v samem začetku bila v tem, da je telo obravnavalo kot nekaj svetega. Posledično je spolnost nekaj, kar je dar od Boga, ampak jo je treba obravnavati kot nekaj svetega, saj ima v sebi izjemno moč. Krščanstvo je zato resnični sovražnik spolne revolucije. In istospolne revolucije. Zato nas preganjajo.

Ko vidim cerkve, ki izobešajo mavrične zastave vidim, da so kapitulirale, prestopile na drugi stran. Ko opustiš krščansko etiko na področju spolnosti, vse ostalo sledi. Tudi pri meni osebno je bilo tako. Zadnja stvar, ki sem se ji bil pripravljen odpovedati za krščanstvo, je bila »spolna svoboda«. A z njo sem naredil veliko zmede v svojem življenju. Kasneje sem videl ljudi, ki sem jih ranil, dekleta, ki sem jih pustil za sabo s tem ravnanjem. Skoraj bi bil odgovoren tudi za smrt lastnega otroka, saj je dekle, s katero sem spal, nekaj časa mislila, da je noseča in bi v tem primeru tudi naredila splav.

Božji zakoni, ki omejujejo spolnost, niso tam zato, ker bi bil Bog nesramen in bi nam branil užitek. Gre za Božji dar, ki nam pomaga živeti boljše življenje. Naša kultura pa pravi; če prinaša ugodje, naredi to. Proti temu se moramo boriti. To je mehki totalitarizem udobja in hedonizma. Če se kristjani ne bomo temu uprli, se ne bo nihče.

Veliko pišete tudi o vlogi trpljenja. V čem je njegova vloga?

Edini način, da ugotovimo, ali smo pripravljeni biti Jezusovi učenci je ta, da se vprašamo, ali smo zanj pripravljeni trpeti. In če ne moreš potrpeti v majhnih stvareh, kot je post, potem ne boš zmogel tvegati izgube službe, da se postaviš za Jezusa.

Zvesta Cerkev predstavlja trdnjavo proti totalitarizmu.

Ne pravim, da je trpljenje dobro. Ampak ni pa tudi nekaj, čemur bi se morali izogniti za vsako ceno, kar je prepričana današnja družba. Vsaj delno je trpljenje v življenju človeka neizogibno. Soočimo se z njim in mu dovolimo, da nas naredi bolj dobre, ljubeče in usmiljene ljudi. Trpljenje lahko ljudi tudi prečisti.

Ko se enkrat znajdemo v totalitarizmu je po svoje logično, da se ljudje zatekajo k laži, da preživijo. Kako pa pride do tega na začetku? Kako svobodna družba začne sprejemati laži in zakaj?

Ker je enostavno. Če ti laž pomaga napredovati v življenju, potem to narediš. Včasih prepreči trpljenje, da se delaš, da v nekaj verjameš in se zato pretvarjaš, da verjameš. Taka je človeška narava, vsi to počnemo. Problem pa je, da ko živiš v laži, te ta začne določati. Nekega dne se zbudiš in ugotoviš, da je celotno tvoje življenje laž.

Če dovolj dolgo nosiš masko, da prepričuješ ljudi, da v nekaj verjameš, potem je veliko tveganje, da ta maska postane tvoj resnični obraz.

Kako se lahko današnji človek uspešno bori proti mehkemu totalitarizmu, pred katerim svarite?

Z močnimi družinami. Družine so jedro odpora totalitarizma. Ne pozabimo na vlogo Cerkve. Zvesta Cerkev predstavlja trdnjavo proti totalitarizmu. Ne smemo živeti iz laži. To pomeni ne pristati na laži okrog nas. Vsak se lahko odloči, da ne bo govoril, pisal ali trdil ničesar, kar izkrivlja resnico. Vsak se lahko odloči, da se ne bo udeleževal demonstracij, razen če resnično ne verjame vanje, se ne bo udeleževal srečanj, kjer se ne sme govoriti resnice, ali pa bo tak dogodek zapustil, ko bo govornik začel govoriti laži. Lahko se odloči, da ne bo volil za kandidata, ki je neprimeren in ne podpiral novinarstva, ki izkrivlja resnico.

Totalitarizem se zanaša na to, da so ljudje osamljeni, da se tisti, ki se upirajo, počutijo nore. Držite skupaj in se vzpodbujajte ter si povejte, da niste nori.

Četudi se ne moremo neposredno upreti celotnemu sistemu, lahko na osebni ravni sprejmemo odločitev, da laži ne bomo širili, po njih živeli in jih prenašali. Totalitarizem živi od laži in zato mora biti totalen, se mu morajo ukloniti vsi. Že majhno število posameznikov, ki ne živi v totalitarni laži, lahko močno ogrozi obstoj totalitarizma.

Potem so tukaj še majhne skupnosti, kjer se ljudje povezujejo in pogovarjajo. Lahko se tvorijo okrog cerkvenih občestev ali pa poljubnih drugih občestev. Nekatere takšne skupnost se že formirajo po svetu. V Franciji obstaja celo podjetje, ki pomaga ljudem, da ustvarjajo življenjske skupnosti v okolici samostanov. Potrebne pa bo veliko kreativnosti.

Sledimo lahko tudi zgledu patra Kolakovića. Ne čakajmo, da nam nekdo reče, kaj moramo storiti. Tudi takrat škofje niso želeli verjeti in so se pretvarjali, da bo vse v redu. Vzemimo iniciativo v svoje roke. Ne moremo samo čakati, da se nekaj zgodi in reši probleme, ki jih imamo.

Pomembno je tudi, da se povežemo z ljudmi, ki imajo skupne vrednote, čeprav morda niso verni. Na Češkem sem imel privilegij govoriti s Kamilo Benda. Njen mož Vaclav Benda je bil del notranjega kroga Vaclava Havla in onadva sta bila edina kristjana v tem notranjem krogu. Ko sem jo vprašal, če je imela težave s tem, da je bila edina kristjanka v skupini, je rekla, da ne. Takrat se je zelo malo kristjanov upalo izpostaviti. Pravzaprav se je zelo malo ljudi sploh upalo izpostaviti. In če najdeš ljudi, ki imajo tak pogum, je potrebno držati skupaj. Včasih je pomembnejše, da imajo ljudje pogum nekaj narediti skupaj, kot da se ujamejo pri čisto vseh vprašanjih.

Totalitarizem se zanaša na to, da so ljudje osamljeni, samo, da se tisti, ki se upirajo, počutijo nore. Držite skupaj in se vzpodbujajte ter si povejte, da niste nori.

Kako ljudje sprejmejo sporočilo, ki jim ga prinašate?

V Evropi me razumejo bolje kot v Ameriki. Ameriške kristjane težko pripravim do tega, da bi razumeli, v kako nevarnem trenutku živimo, kako hitro izginja kultura okrog nas. Presenečen pa sem pogosto, ko se srečam z evropskimi kristjani. Evropa je prestala že več generacij dekristjanizacije, zato lažje razumejo te stvari, ker jih bolj aktivno že doživljajo. Zato razumejo to, o čemer pišem.

Pogosto zato iščejo alternative, kako naj dobro živijo, ne samo v defenzivni drži, ampak tudi v afirmaivni drži prinašanja Jezusa v tem sovražnem času.