Režiser David Sipoš: Ni fer posploševati kulture na nekaj protestov in nekaj ekscesov posameznih umetnikov

Foto: Osebni arhiv Davida Sipoša
POSLUŠAJ ČLANEK
V času ko poslušamo opozorila o težavah slovenskih kulturnih ustvarjalcev, smo se pogovarjali z Davidom Sipošem, slovenskim režiserjem in ustanoviteljem Studia Siposh, znanim predvsem po dokumentarnih filmih o velikih Slovencih, kot so škof Anton Vovk, blaženi Alojzij Grozde, Franc Ksaver Meško in drugi.

V prvem delu intervjuja smo se posvetili predvsem družbenim vidikom filmskega ustvarjanja in kulturi na slovenskem, v drugem, delu, ki bo na Domovini objavljen jutri, pa se bomo dotaknili predvsem Sipoševega ustvarjanja, osebnih izzivih, usklajevanju družine in režiserstva in načrtih za prihodnost. Ker se z Davidom poznava že več let, sva se v pogovoru tikala.


Za 27. december si napovedal novo premiero na daljavo. 25. oktobra si eno že imel. To je bila sploh prva spletna premiera oz. »premiera na daljavo« kakšnega slovenskega filma. Kakšen izziv pri ustvarjanju ti prinaša epidemija in kako si se tega izziva lotil?

Spomladanski val je imel drugačne izzive kot jesenski. Na začetku nihče ni vedel, kaj se dogaja in zdelo se nam je smotrno vse skupaj ustaviti in si vzeti čas za premislek, kar je pomenilo, da so se ustavile tudi stvari na poslovnem področju. Marsikateri projekt se je zamaknil, nekateri za nekaj mesecev, drugi na prihodnje leto, nekateri pa so povsem padli v vodo.

Kasneje pa smo ugotovili, da virus ne bo kar odšel in da se moramo navaditi na novo realnost distribucije kulturnih oz. v mojem primeru filmskih stvaritev. Načrtovano premiero filma Tihi večeri smo s pomladi prestavili na jesen. Ker pa je prišel drugi val, smo morali razmisliti, kako jo vseeno izpeljati, da ne bi znova prestavljali za eno leto ali pa še več.

Tako je prišla ideja, da film premierno predvajamo na spletu. Ker pa smo želeli narediti nekaj več kot le objaviti film na Youtube, smo naredili spodobno spletno premiero z uvodnim programom, kjer smo predstavili ekipo, ki je film ustvarjala. Tako smo poskusili ustvariti podoben občutek, kot če bi se ljudje odpravili na premiero v kinodvorano.

Noben slovenski film v tem času ni naredil česa podobnega, zagotovo ne v malce bolj slavnostni obliki, kot smo se tega lotili mi, tako da lahko rečemo, da smo izvedli prvo slovensko premiero filma »od doma«. Konec decembra pa bomo imeli zaključen naš naslednji film Kraljica miru, ki govori o Kureščku, zato nas čaka še ena. Zdi se nam škoda čakati, saj se utegnejo projekcije za večje število ljudi odpreti šele sredi naslednjega leta. Po drugi strani pa ugotavljamo, da je po premieri Tihih večerov, ki si jo je ogledalo več kot 10.000 ljudi, to pravzaprav zmagovalna kombinacija.

Napoveduješ tudi natečaj za mlade filmske ustvarjalce. Se Studio Siposh v teh kriznih časih torej širi? Kako to?

Odprli smo natečaj za mlade talente, s katerim iščemo potencialne nove sodelavce. Tega sicer nisem preveč izpostavljal, bomo pa pozorni na izdelke, ki jih bomo dobili. Wonderfest postavlja mlade pred izziv, da iz materiala, ki smo ga posneli za serijo Dekalog o desetih božjih zapovedih, ustvarijo neko novo zgodbo.

Posneli smo Mojzesa in planinca, ki gresta na goro. Iz tega upam, da bodo ustvarili kaj zanimivega, unikatnega in upam, da najdem kak nov talent.

Čeprav nam je prvi val podrl nekaj načrtov, nam je dal čas za razmislek in več motivacije, da premišljeno načrtujemo naše naslednje korake in ugotovimo, koga moramo nagovoriti in kje so še neizpolnjeni potenciali.

Imeli pa smo tudi nekaj sreče oz. lahko bi rekel tudi načrtnega sodelovanja z EWTN, ameriško katoliško televizijo. Zanje smo v zadnjih dveh letih posneli že kar nekaj igranih projektov, zdaj pa se nam jih odpira še več, kar pomeni da naša majhna ekipa sedmih ljudi ne bo več zmogla posneti tolikšnega števila projektov, kot jih pričakujejo naši naročniki.

Je bil odziv na natečaj velik?

Oglaševali smo po več kanalih, prijavilo pa se je 120 ustvarjalcev. Ne vem sicer, če bom dobil 120 filmov, a iz takšne množice, mnogih ne poznam, upam, da bom našel talente, ki jim krščanska vsebina ni problematična in se bodo z veseljem lotili zgodbe o Mojzesu. Iščemo nišno skupino ustvarjalcev, ki bi pri nas lahko tudi dobili delo. Verjamem pa, da je morda koga vsebina tudi odbila. Ampak za tiste tudi verjamem, da si ne želijo pri nas delati.
Sam sem na srečo zelo neodvisen od javnega financiranja za svoje projekte in se me ta kriza osebno ne dotika. Za tiste, ki pa so osebno in finančno vpleteni v to, pa postane to največji problem v življenju in se ti zdi, da se ti svet podira.

Filmski ustvarjalci opozarjajo, da Slovenski filmski center ne dobiva denarja za filme, ki so že bili posneti, sodelujoči pa niso bili plačani. Ti je znano, kaj je v ozadju te zgodbe? Kako kot filmski ustvarjalec gledaš na ta problem?

Ljudje, ki ne živijo v svetu kulture, se za slovenski film zelo malo, morda premalo zanimajo. Ustvarjalci se pogovarjamo, kaj se dogaja s filmarji, ampak do drugih ljudi očitno to ne pride. Hkrati pa lahko ugotovimo, da slovenskemu povprečnemu gledalcu ni mar za to.

Ta problem je eden izmed mnogih problemov, s katerim se srečujejo ljudje v tem času. Sam sem na srečo zelo neodvisen od javnega financiranja za svoje projekte in se me ta kriza osebno ne dotika. Za tiste, ki pa so osebno in finančno vpleteni v to, pa postane to največji problem v življenju in se ti zdi, da se ti svet podira. Razumem, kako neprijetna je ta situacija. Nikoli pa se nisem poglabljal, kje so razlogi za to. Ali kdo igra kakšno igro, ali nekdo nagaja zanalašč, ali gre za stvar birokracije.

Ne poznam zadeve dovolj dobro, da bi se opredelil, kje je izvor problema. Slišimo pa različne teorije, ki niso nujno resnične.

Sam se ne financiraš prek Slovenskega filmskega centra oz. iz javnega denarja. Zakaj ne?

Kar nekaj javnega denarja sem v preteklosti za svoje ustvarjanje dobil, a je šlo običajno za denar iz občinskih proračunov. Ne gre za velike zneske, nekaj ga je pa bilo. Denimo ustvarjanje filma Tihi večeri so podprle tri občine. Glede na vso našo produkcijo gre za manjšinski del financiranja.

Čeprav sem se večkrat prijavil na razpise Slovenskega filmskega centra, sem do sedaj dobil podprt samo en manjši projekt, vse ostale so nam zavrnili. Kasneje pa se nismo več prijavljali, ker prijavljanje na filmske razpise zahteva veliko dela. Ko greš k nekomu, ki operira s privatnim denarjem, ti v roku enega sestanka pove: »Podprl te bom, lahko dobiš takšen proračun«, če se tako odloči, medtem ko igranje z javnim denarjem preko SFC poteka zalo počasi. Najprej se prijaviš. Potem čakaš, da komisija pregleda, potem izveš, ali so dobil projekt ali ne. Tudi če projekt dobiš, traja leto, dve, da se projekt zaključi in dobiš vse izplačano.

V tako agilni ekipi kot jo imam, ta sistem ne funkcionira. Ne predstavljam si, da bi na tak način lahko redno izplačeval svoje sodelavce, ki so plačani na mesečni bazi in sproti dobijo plačano vsako opravljeno uro dela. Če bi delal prek javnih razpisov, bi moral ubrati drugačen ustroj studia.

Foto: Osebni arhiv Davida Sipoša


Umetniški ustvarjalci opozarjajo, da je kultura v Sloveniji na psu, kar so izražali tudi s protesti. Dva igralca sta se pred ministrstvom za kulturo tudi slekla in pustila svoje obleke. Tebe na posnetkih protestov nismo opazili. Kako gledaš na te kritike oz. stanje v slovenski kulturi? Je situacija res tako grozna, kot jo slikajo nekateri kulturniki v medijih?

Ni fer posploševati kulture na nekaj protestov in nekaj ekscesov posameznih umetnikov. Kultura je veliko več. Koliko je umetnikov, ki rišejo freske, ustvarja prijetno klasično glasbo, ki jih nihče ne omeni, ker ne izstopajo in ne ustrezajo normativom moderne umetnosti, za katero se zdi, da velikokrat nastaja zaradi same sebe. S takimi protesti in mnenji, da je kultura na psu, se mi zdi škoda zapravljati čas.

Pogosto se to govori takrat, ko k tebi ne prihaja dovolj denarja, da ustvarjaš naprej. Ker se ti zdi, da si najpomembnejši umetnik in da kulture ni, če ni tebe, pretiravaš s takšnimi oznakami. Taki umetniki pogosto pozabljajo, da imamo v Sloveniji tudi druge in ni on edini, ki ga moramo poslušati in biti navdušeni nad njegovim delom. Kolikor ljudi, toliko okusov in mislim, da lahko vsak najde nekaj zase.
Jamranje, da kultura ni urejena, je običajno vpitje tistih, ki se sami počutijo, da so upravičeni do tega, da jih država podpira.

Kako gledaš na ureditev v slovenski kulturi. Kaj je urejeno dobro, kje pa bi bilo potrebno kaj spremeniti. Bi potrebovali več zasebne pobude in manj države v kulturi?

V Sloveniji oz. Evropi imamo velik privilegij, da države podpirajo kulturo. Kjer je tako, govorimo, da mora država podpirati umetnost, ker sicer nastaja samo komercialna umetnost, ki nima večje teže oz. trajnosti. Ampak to ni vedno res.

Tudi če nekaj nastane s podporo zasebnega denarja, ne pomeni, da je to stvar za eno leto in bodo potem vsi na to pozabili. Obstaja stotine primerov iz zgodovine kulture, ki so se tudi dobro prodajali. Jamranje, da kultura ni urejena, je običajno vpitje tistih, ki se sami počutijo, da so upravičeni do tega, da jih država podpira.

Če nekdo po tem, ko je ustvarjal več let, nima resnih rezultatov, še ne pomeni, da je upravičen do državne podpore samo zato, ker ga je država podpirala do sedaj. So umetniki, ki rastejo in največje dosežke ustvarijo v zrelih letih, so pa tudi taki, ki so naredili nek presežek na začetku kariere, potem pa samo padajo, državno podporo pa še vedno dobivajo.

Če ima nekdo za sabo 4, 5 zaporednih spodletelih projektov, ne vidim smisla, da ga država podpira samo zato, ker je v začetku kariere zaslužil neke točke. Umetnik se mora dokazovati iz projekta v projekt. Če ne raste, bi nekoč moral nastopiti čas, da se ta podpora prekine.

Dve spletni premieri in filmski natečaj. Zdi se, da ste v vaši ekipi zelo aktivni, hkrati pa vas nismo videli na seji jamranja o kulturi v Državnem zboru v tem tednu. Kaj vi delate drugače, da tudi med epidemijo »kulturne« projekte premikate naprej?

Gre za več stvari. S filmom se ukvarjam dobrih 12 let in začetki so bili zelo skromni. Sam sem hodil na snemanja, vso tehniko nosil na ramenih in snemal. Počasi sem investiral v različno tehniko, si kdaj privoščil kakšnega sodelavca in počasi rasel. Šlo je za počasno, organsko rast.

Ne zapravljam za neumnosti. Skrbim za to, da imam dovolj prihodkov, da plačujem sodelavce, čeprav za kakšen projekt ne dobimo dovolj podpore. Pomembno mi je graditi zaledje za ljudi, ki z menoj sodelujejo. Najbolj me ujezijo primeri iz slovenske filmske in televizijske industrije, ko ljudje niso plačani za projekte, ki so jih že zdavnaj izvedli.

Aktualni primer Slovenskega filmskega centra ni nič novega. Razne druge filmske produkcije so marsikomu ostale dolžne. Pošten pristop k poslovanju se mi zdi pomemben, da sodelavci ostanejo s teboj in zaupajo v tvoje projekte. Pomembno mi je, da se ekipa zaveda, da delamo na dolgi rok in jih ne bom čez pol leta zamenjal, ker bi se recimo malo skregala. Tako lahko za manjši proračun ustvarjamo visokoprodukcijske izdelke.

Ko sem zapustil akademijo, so mi sošolci govorili: »Ah, saj tebi je super, ko imaš ta cerkveni denar, ki ga je veliko.« Takrat sem se smejal, ker so mislili, da operiram s takšnimi proračuni kot oni, v resnici pa so bili njihovi proračuni, ko ga je kdo dobil, tudi petkrat večji od tistih, s katerimi sem delal sam. Ampak z optimizirano produkcijo na dolgi rok lahko bolj redno izplačujem sodelavce, ker ne izgubljamo denarja za stvari, ki jih v filmu ne potrebujemo.

Zdaj, ko sodelujemo z ameriško televizijo, pa si lahko privoščimo tudi več statistov, več igralcev, kostumov, bolj zanimive lokacije. Poznajo se sadovi trdega dela  zadnjih let in zdaj postajamo eden vodilnih filmskih studiev, ki se ukvarja z igranimi prizori za dokumentarne filme. Smo nišno usmerjeni in na tem področju zagotavljamo več, kot naročnik pričakuje.

Foto: Osebni arhiv Davida Sipoša

Poznajo se sadovi trdega dela  zadnjih let in zdaj postajamo eden vodilnih filmskih studiev, ki se ukvarja z igranimi prizori za dokumentarne filme.

Zdi se, da je malo res dobrih slovenskih filmov, ki bi bili prodorni in uspešni, še posebej v zadnjem času. Nekateri slovenski filmski ustvarjalci, denimo Mitja Okorn pa postanejo prepoznavni šele, ko gredo v tujino. Je problem naša majhnost in pomanjkanje denarja, ali vidiš problem kje drugje?

Gre za kombinacijo. Slovenski filmi, ustvarjeni prek filmskega centra, nikoli nimajo velikih proračunov, ki bi dopuščali snemanje epskih prizorov. Zato se omejujejo na prizore v današnjem času z majhno igralsko zasedbo, ki jih je za par sto tisoč evrov, ki jih dobi recimo en film, sploh možno izpeljati. Z optimizirano produkcijo bi sicer s tem denarjem verjetno lahko naredili več.

Če znotraj hiše nimaš kadra, ki poskrbi za vse aspekte filma, je težje, ker moraš najemati profesionalce, kar stroške dvigne v višavo.

Če je filmov malo, je težko pričakovati veliko presežkov. Za uspešnimi filmi od drugod je še desetkrat več takih, ki niso uspeli prodreti v druge države in postati svetovni hit. Če bi v povprečju uspel en celovečerec na deset posnetih, potem ni čudno, da kakšno leto noben ne uspe, ko pa jih posnamemo manj kot 10 na leto. Nimamo samih genijev, da bi bili vsi njihovi filmi uspešnice. Mitja Okorn je prehodil trnovo pot, preden je dosegel uspehe. Moral je zapustiti Slovenijo, česar mnogi ne želimo.

Če imamo Slovenci enega uspešnega režiserja v Hollywoodu, bodimo rajši ponosni nanj, kot da bi mu zavidali.

Ko je Okorn prosil za sredstva za film, mu je bojda takratna ministrica za kulturo Majda Širca rekla, da je on dovolj dober, da bo sredstva dobil drugje in da mora kulturno ministrstvo podpirati tiste, ki tega ne zmorejo. Je to naš problem, da podpiramo le ustvarjalce, ki niso tako dobri, da bi uspeli »na trgu«? Kako gledaš na ta vidik?

Ta izjava se bo verjetno zapisala v zgodovino. Ta situacija je bila zanj verjetno tudi sreča v nesreči. Če ga ne bi izzvala, najbrž ne bi šel v tujino in si ustvaril take kariere. Gotovo podpiramo ustvarjalce, ki si tega ne zaslužijo. Gre za kopico človeških faktorjev in takšne stvari je skoraj nemogoče povsem izvajati 100 % objektivno. Vedno se bo našel kakšen prijatelj, ki bo dobil potrditev žirije.

Okrog teh stvari se ne sekiram preveč. Treba pa je delati na tem, da se to ne bi dogajalo.

Preberite še drugi del intervjuja z Davidom Sipošem: Film je eno od novodobnih sredstev kako ljudem približati vero.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Ekskluzivno za naročnike

sladica, jagode, rikota, krema
Jagode z medeno rikotino kremo
23. 6. 2024 ob 9:01