David Sipoš: Film je eno od novodobnih sredstev, kako ljudem približati vero (2. del)

V prvem delu intervjuja, ki je bil na Domovini objavljen včeraj, smo se z Davidom Sipošem pogovarjali o družbenih vidikih slivenske kulture, še posebej filmskega ustvarjanja, v današnjem intervjuju pa se bolj posvečamo njegovemu delu in načrtom za prihodnost. Še ta mesec se obeta že druga njegova premiera "na daljavo".

Spletna premiera je bistveno drugačna od vzdušja v polni kinodvorani. Kako uspešna se ti je zdela spletna premiera in kako ste jo doživljali ustvarjalci?

Gre za druge vrste stres, je pa ta tudi tukaj prisoten. Končno datoteko smo morali imeti pripravljeno 24 ur pred premiero, da je YouTube pravočasno objavil posnetek. Zadnje dni je bilo nekaj napetosti, če nam bo uspelo vse urediti pravočasno. Med gledanjem smo pa gledali številke in grafe, koliko ljudi gleda.

Pričakovali smo okoli 1000 gledalcev, kar je trikrat več, kot bi jih prišlo v dvorano, spletno premiero pa si je ogledalo 10.000 gledalcev. Si ne predstavljam, kako bi s projekcijami dosegli toliko ljudi. S filmom o Grozdetu smo potovali po Sloveniji in ga predvajali okrog 50 krat, s čimer ocenjujemo, da smo dosegli okrog 5000 ljudi. Tihi večeri so to številko, ki je pri Grozdetu zahtevala veliko več časa in vožnje, podvojili v enem večeru.

27. decembra prihaja nova premiera. Nam lahko zaupaš, za kakšen film gre? Kaj naj pričakujemo gledalci? Kako bo izvedena?

Konec decembra prihaja film Kraljica miru o romarskem kraju Kurešček, prinaša pa poleg zgodbe kraja še zgodovino, povezano z očetom Francetom Špeličem. On je cerkvico, ki je bila v drugi svetovni porušena in je propadala, obnovil. Bil je videc Marije, prejel je mnoga sporočila Kraljice miru zanj, za Slovenijo in za svet. Kdor je dovolj star, da se tega spomni, ve, da se je takrat pri nas dogajalo nekaj res velikega. Ni treba potovati v Međugorje, saj je Marija obiskala tudi Slovenijo.

Morda pa bodo moji filmi prišli tudi do koga, ki na svet gleda izven krščanskega mehurčka.

Poleg zgodbe Kureščka pa posegamo tudi v Marijino zgodbo in zgodbo Jezusovega rojstva in njegovih rosnih let. Želeli smo narediti več kot le film o romarskem kraju. Boste videli, kako sta zgodbi prepleteni. Je bil pa velik filmski izziv v Sloveniji posneti kraje, od koder prihaja Jezus.

27. decembra bo spletna premiera dostopna vsem, vernim in nevernim. Tudi tisti, ki jih Marija ne zanima toliko, bodo našli delčke filma, ki jih utegnejo zanimati, saj film govori tudi o polpretekli zgodovini, še posebej prek zgodbe Franceta Špeliča. Govori o romanju, iskanju poti vsakega posameznika. Pred filmom bo kratka predstavitev nastanka (boste videli, kako bomo to naredili 😉), po filmu pa sledi adoracija pred najsvetejšim. Tako bomo romarje iz cele Slovenije na en večer v molitvi pripeljali na Kurešček in že to bo velik dogodek. Več o filmu pa najdete na spletni strani.

Filmska produkcija ni poceni. Če premiera poteka preko spleta, brezplačno, kako si studio pokrije stroške? Kako poteka financiranje filmov, ki jih ustvarjaš? Kdo plača, da lahko gledamo tvoje filme?

Noben slovenski film ne dela profita oz. niti ne pokriva stroškov. Glede tega nismo noben unikum. Stroški nastanka filma so vedno gromozanski, medtem ko bi moralo biti publike, ki bi si ga ogledala, več kot dva milijona. Če delamo film v slovenskem jeziku, se že s tem omejimo. Največje uspešnice si pri nas ogleda okrog 200.000 ljudi in tudi ta številka ne pokrije stroškov izdelave filma.

Filme pa delamo iz različnih razlogov. Država na tak način ohranja slovensko kulturo, naročniki oz. podporniki mojih filmov pa vidijo druge vidike. Film o Francu Ksaverju Mešku je bil narejen kot spomenik za 21. stoletje. Zakaj pa ljudem postavljamo spomenike? Da se jih ljudje spominjajo. Gre za namenski denar za ohranjanje kulturne dediščine. Tudi pri kipih se ne sprašujejo, ali prinaša sredstva nazaj s tem, ko si ga ljudje ogledujejo.

Denimo pri filmu o Alojziju Grozdetu pa vidi Katoliška cerkev v pripovedovanju takšne zgodbe potencial, da bi se mu ljudje priporočali, da se bo zgodil čudež in bo dosegel čast oltarja in da se vera širi naprej. To je eno od novodobnih sredstev, kako ljudem približati vero. Tukaj gre za človeške zgodbe, ki so vero res živeli in s svojim življenjem dali zgled, iz katerega se lahko kaj naučimo.

V Sloveniji si se uveljavil kot glavni ustvarjalec filmskih upodobitev o velikih Slovencih, običajno kristjanih. Je bila to od nekdaj tvoja želja, ali si tukaj našel »poslovno nišo«, ki je še nihče ni zapolnil? Ti ustreza ta vloga, ali se spogleduješ s še kakšnim žanrom?

Marsikdo bi rekel, da sem oportunist, ker sem našel nišo, ki še ni bila zapolnjena z drugimi ustvarjalci, ampak če ne bi začel iz osebnega prepričanja, navdušenja nad filmskim ustvarjanjem in predanostjo, do tega mesta gotovo ne bi prišel.

Film je medij, ki lahko govori o vseh nazorih in vseh verstvih.

To, da se slovenska Katoliška cerkev poslužuje filmskih izdelkov, ni zasluga niti samo mene, niti njih, ampak smo oboji skupaj ugotovili, da si lahko na tem področju pomagamo. Jaz te vsebine rad ustvarjam, oni pa so ugotovili, da brez takih vsebin težko nagovarjajo mlajšo generacijo. Pa tudi starejšo, ki takšnih vsebin preko javnih medijev zagotovo ne dobi dovolj.

Skozi leta ustvarjanja se vselej sprašujem, kje je moja vloga in kaj bi najraje počel v življenju. V začetku verjetno vsak razmišlja o celovečernih filmih. Sam sem razmišljal o fantazijskih filmih z zmaji in podobno, ampak skozi leta pa ugotoviš, kje je potreba in narediš kaj izven tega, kjer si si morda prej predstavljal svojo življenjsko pot. In znotraj teh okvirjev ustvarjamo veliko zgodovinskih prizorov s kostumi in zgodovinskimi lokacijami in mi tako prav nič ne manjka fantazijskega duha, ki sem si ga včasih želel. Skozi krščanske zgodbe pa se ta »fantazijski duh« itak ves čas prepleta, saj se vedno pogovarjamo o nečem presežnem.

Za filmsko »srenjo« velja, da je izrazito levičarska in liberalna. Ustvarjalci krščanske identitete in konzervativnejših nazorov so na tem področju precejšnje izjeme. Kako se kot kristjan znajdeš na tej sceni?

Počutim se precej outsiderja. Nekaj ljudi poznam zaradi sodelovanja pri filmu Kresnik, nekaj s sodelovanja z RTV, nekaj z akademije. V zadnjih letih je moja ekipa podobnih nazorov kot sem sam, in tako ustvarjamo neko manjšo filmsko srenjo, ki se druži okoli mojega studia. Iz leta v leto postajamo večji.

Čeprav so najbrž mislili, da me bodo »spreobrnili«, bi se rad zahvalil svojim profesorjem, da so mi s tem pomagali, da sem ostal na poti, ki sem si jo zadal.

Sam se ne obremenjujem s tem, da je večina filmarjev drugačnih nazorov in se o kakšnih temah ne moremo pogovarjati. Če pa gledam pragmatično, mi to nikakor ne škoduje. Film je medij, ki lahko govori o vseh nazorih in vseh verstvih. Dobro je, da nismo vsi pri istem koritu in se ne tepemo za isti proračun.

Jaz njim pustim kakšen denar, ki bi ga morda lahko dobil za kakšen projekt pri filmskem centru, oni pa meni pustijo privatni denar, ki prihaja za projekte, po katerih sami ne posegajo.

Si se na akademiji čutil zapostavljenega oz. drugorazrednega zaradi svoje vere? Si jo moral skrivati?

Na akademiji sem pridobil trdo kožo. Bil sem tisti čuden, ki so ga zbadali nekateri sošolci in tudi kakšni profesorji. Ampak vse to se je od mene odbilo in sem se učil, kako si tega ne vzeti k srcu. Akademija je bila zame odlična vaja. Čeprav so najbrž mislili, da me bodo »spreobrnili«, bi se rad zahvalil svojim profesorjem, da so mi s tem pomagali, da sem ostal na poti, ki sem si jo zadal.

Kaj pa pri svojem delu? V zadnjem času si imel kar nekaj neprijetnih izkušenj v povezavi z RTV Slovenija, pa s filmskim centrom v času prvega vala, o čemer smo na Domovini tudi poročali? Se ti zdi, da so tvoji filmi izven katoliške scene namerno zapostavljeni zaradi svoje vsebine? Za kaj je pravzaprav šlo v teh primerih?

Moji filmi pri marsikaterem mediju niso zaželeni. Tega si ne jemljem k srcu, ker vem, da to ne govori o kvaliteti mojih izdelkov. Odgovorni imajo določeno usmeritev in okus in nekaterih vsebin ne dajejo naprej, jih označujejo za ideološke, propagandne in podobno. Na to se ne oziram. Vzpodbujajo pa me odzivi od ljudi, ki moje delo spremljajo.

Žal pa se marsikje gradita dva vzporedna svetova. Marsikomu je v interesu, da se ljudje kregajo, ker jim je tako lažje vladati. Ampak polovica od dveh milijonov ali pa od sedmih milijard je še vedno lepa številka, za katero lahko delaš. Če nas podpira in gleda dovolj ljudi, se mi zdi smiselno delati. Ne prilaščam pa si pravice, da bi me morali obvezno poznati vsi. Morda pa bodo moji filmi prišli tudi do koga, ki na svet gleda izven krščanskega mehurčka. Trenutno je sicer okoli tega mehurčka močan oklep, skozi katerega je težko prodreti ven.

Tvoj prvi bolj znan film je bil Kresnik – Ognjeno izročilo, ki si ga financiral prek platforme Kickstarter. Bil si prvi Slovenec, ki je prek platforme množičnega financiranja zbral denar za film in kolikor mi je znano tudi zadnji. Kako si prišel na to idejo in zakaj te nihče ne posnema?

Za Kickstarter sem se odločil, ker sem vedel, da bo to zame dobra promocija. Z zbranim denarjem sem si pokril petino celotnega projekta. V ostalo sem investiral lasten denar, ki sem ga privarčeval pri prejšnjih projektih.

Mislim, da slovenskim ustvarjalcem manjka iznajdljivosti in poguma.

Kickstarter zahteva veliko dela in sledenja dogajanju, pa tudi dobro idejo, ki bo privabila določeno skupino ljudi, ki te potem podpre. Na Kickstarterju moraš dobro vedeti, koga nagovarjaš. Mi smo nagovarjali navdušence fantazijskih filmov. Kljub temu da ni bilo zmaja, ampak samo en volk, je zadoščalo, da smo to zapakirali v fantazijski celofan, ki je uspel na Kickstarterju.

Zakaj me nihče ne posnema? Mislim, da slovenskim ustvarjalcem manjka iznajdljivosti in poguma. Morda je problem tudi lenoba, prepričanje, da bo že enkrat dobil na filmskem centru svoj projekt. Potem pa nima plana B, če tega projekta ne dobi in potem eno leto tarna, da nima denarja in ne more preživeti, v resnici pa je njegov problem, da je vse stavil na enega konja, kar nikoli ni dobro.

Kako kot mlad očka in mož usklajuješ profesionalno in družinsko življenje? Kot režiserju ti to verjetno ni ravno enostavno?

Filmski posel ima lahko zelo klasičen urnik in predvidljivo življenje. V moji ekipi več kot 80 % časa delamo klasičen 8-urni delavnik. Seveda pridejo izredne situacije, ko so snemanja cel dan in nas 18 ur ni doma. Dobro je, da nimamo snemanj vsak dan. Veliko dela je v pred produkciji in post produkciji, kjer je način dela lahko pod nadzorom.

Snemanja so »eksces« v delovnem procesu, kjer je treba potrpeti, ampak vse naše žene razumejo, da je to del našega dela. Včasih je to enkrat na teden, včasih je to zgoščeno v en teden, pa potem en mesec nič. Vedno gledamo na to, da urnik prilagajamo tako, da imamo dovolj časa za družino in zase in nihče ne postane suženj dela.

Katere velike Slovence bomo na filmskem platnu videli v prihodnjih letih? Kakšni so načrti, želje in kateri morda največji izzivi?

V naši produkciji se pojavlja vse več »tujcev«. V naslednjem letu bomo snemali o svetnikih kot so Franšišek Saleški, sv. Kancijan in Belamin. Snemali bomo v Sloveniji s slovenskimi igralci, predvajali pa bodo to na ameriški televiziji.

Slovenec, ki si je naslednji rezerviral čas in pozornost mene kot režiserja pa je Anton Martin Slomšek. Tega filma se zelo veselim. Časovno bo verjetno presegal vse moje dosedanje filme in bo najbrž že v sferi celovečernega filma. Upam, da si ga bo možno ogledati v jeseni leta 2022.

Morda razmišljaš o kakšnem celovečernem igranem filmu?

Zaenkrat ne. Igrani celovečerni filmi zahtevajo ogromen proračun. V tej situaciji to ni možno. Si pa puščam odprto. Menim, da si je škoda postavljati cilje, zaradi katerih bi bil nesrečen, če jih ne bi hitro dosegel. Celovečerni igrani film je visokoleteč cilj, ki bi ga rad dosegel skoraj vsak filmski ustvarjalec. Kdaj bo ta možnost realna in dosegljiva, pa se puščam presenetiti.