Rasizem v Evropi nima mesta!

Evropski parlament je pred nekaj dnevi z veliko večino sprejel Resolucijo o protirasističnih demonstracijah zaradi smrti Georgea Floyda. Ker si seveda vsi želimo, da bi bila diskriminacija na podlagi barve kože stvar preteklosti, je prizadevanja za odpravljanje tovrstne obravnave posameznikov kakopak vredno pozdraviti.


Posnetek komentarja Blaža Podobnika je na voljo na koncu prispevka.




Vendarle pa resolucija ni bila sprejeta soglasno. Kakšna zloba mora prevevati človeka, da ne obsodi rasizma, se lahko vprašamo. Odgovor, tako se zdi, se ponuja sam od sebe: “Proti obsodbi rasizma je lahko samo rasist!”

(Ne)svobodno glasovanje


Točno to je bila premisa tokratnega glasovanja. V veliki meri je šlo za to, kdo si bo upal vztrajati, da ni rasist, četudi deklaracije ne bo podprl. Šlo je za lov na čarovnice. Slovenskima poslancema g. Zveru in ge. Tomc gre zato vsaj na načelni ravni (če se glede vsebine na tem mestu ne opredeljujem) priznanje, da nista klonila pod brez dvoma močnim pritiskom obtožbe rasizma, ki jo je lahko pričakoval (in je bil naposled tudi deležen) vsak, ki deklaracije ni podprl.

Še zdaleč ni šlo namreč zgolj za besedilo, ki bi na načelni ravni obsodilo rasizem, v smislu: “Obsojamo vsako obliko diskriminacije na podlagi barve kože.” Pod to trditev bi se, verjamem, podpisali praktično vsi poslanci. Gre za več strani dolgo besedilo, ki vključuje pozive k obsodbi ksenofobne retorike ter izkrivljanja zgodovine, poziva k obsojanju barvanja obraza v črno, ter je nasploh obarvana s krivdnim razumevanjem evropske zgodovine. Nemalo točk, ob katerih se je vredno vsaj malce zaustaviti.
Ko v kakem evropskem dokumentu naletimo na besedo “ksenofobija”, je dobro biti oprezen. Pogosto gre namreč za obsojanje vsakršne razprave o kulturni kompatibilnosti različnih tradicij.

Kulturizem ni rasizem


Ko v kakem evropskem dokumentu naletimo na besedo “ksenofobija”, je dobro biti oprezen. Pogosto gre namreč za obsojanje vsakršne razprave o kulturni kompatibilnosti različnih tradicij. Razprave o evropskosti islama in drugih kulturnih tradicij pa so še posebej v času demografskih sprememb, katerih pomemben dejavnik je ravno številčnost islamskih družin, nekaj dobrodošlega in še kako potrebnega, ne pa nekaj obsojanja vrednega.

K pozornosti kliče tudi mešanje pojmov “rasizem” in “kulturizem”. Če je prvi brezpogojno obsojanja vredna praksa obravnave posameznika na podlagi barve kože, pa kulturizem - obravnava posameznika na podlagi kulturne pripadnosti - ni več tako samorazvidno moralno nizkotna drža. Če namreč v določenih tradicijah prepoznamo vrednotenja, ki jih imamo za moralno slaba, je povsem odgovorno, da izražamo zadržanost ali celo odpor do same tradicije - ter do posameznikov, ki so deklarirani podporniki tovrstnega vrednotenja.

Pravici do takšne “kulturne diskriminacije” se lahko odpove samo nekdo, ki naivno verjame v neko nad-kulturno identiteto Evrope, oziroma ki verjame, da je Evropa lahko najbolj ponosna ravno na to, da sprejema vse kulture. Perverzna, naduta in pomilovanja vredna drža. Evropska kultura je evropska, je naša. Vsako pretvarjanje, da je naša kultura izmed vseh kultur edina, ki je zmožna sprejeti vse ostale, je pokroviteljstvo in nadutost brez primere.

Zgodovina ni v službi moralnega napredka


Dokument svari tudi pred izkrivljanjem zgodovine. Kakor da bi bila zgodovinska resnica na strani neke napredne pravičnosti! Zgodovinska resnica je v dobršni meri stvar vsakokratne interpretacije, interpretacije “zmagovalcev”. Če s(m)o zmagovalci borci za človekove pravice, bo zgodovina pač pričala o zatiranju človekovih pravic skozi zgodovino. Če je zmagovalec kdo drug, bo tudi zgodovina pričala o čem drugem.

Upravičitve enakega dostojanstva vseh posameznikov ne gre iskati v zgodovini, pač pa v naših moralnih načelih. Včasih je celo dobro, da spregledamo relativno majhen kulturno-intelektualni doprinos te ali one kulture v razvoju naše civilizacije. Ta doprinos namreč ne pove čisto ničesar o moralni vrednosti pripadnikov te kulture. Vsi ljudje imajo enako dostojanstvo.
Če smo v mednarodni skupnosti edini, ki se tako intenzivno tolčemo po prsih, se bo v mlajših generacijah slej ko prej zasidralo prepričanje, da smo dejansko ‘bolj’ krivi, manj vredni od drugih kultur, podobno pa bodo o nas začeli misliti tudi drugi

Druga plat medalje


Kot rečeno, prizadevanja proti diskriminaciji posameznikov na podlagi barve kože lahko krščanski demokrat samo pozdravi. Hkrati pa je ta demokrat zavezan tudi k promociji krepostnega, krščanskega, tradicionalnega življenjskega sloga. Ta plat medalje ostane v strahu pred obsodbo rasizma pogosto spregledana.

Ozaveščanje o morebitnih kulturnih in vrednostnih razlikah, ki vodijo v ekonomsko in socialno deprivilegiran položaj rasnih/kulturnih manjšin v primerjavi z belskim prebivalstvom, je popolni tabu. Razmišljati o tem, da bi se socialni status črnske skupnosti izboljšal, če bi le-ta prevzela nekatera moralna prepričanja tradicionalnega belskega prebivalstva, danes velja za rasistično. Čemu le?

Krivda ni zastonj


Ob koncu še beseda ali dve o (pre)lahkotnem obdajanju s pezo evropske krivde. Še posebej za slovanske narode, ki so suženjstvu celo dali ime (ang. “slave”), je posipanje s pepelom nekaj zelo protinaravnega. A zdi se, da imamo priznavanje evropske zgodovinske krivde pogosto za početje brez posledic, češ: Posipanje s pepelom nas nič ne stane, nas pa, kolikor je samoobsojanje upravičeno, vsaj delno opere krivde. No, ni tako enostavno.

Neprestano samoobtoževanje ima posledice. Če smo v mednarodni skupnosti edini, ki se tako intenzivno tolčemo po prsih, se bo v mlajših generacijah slej ko prej zasidralo prepričanje, da smo dejansko ‘bolj’ krivi, manj vredni od drugih kultur, podobno pa bodo o nas začeli misliti tudi drugi (kolikor tega že ne mislijo - po naravi stvari pač). Tako se lahko spodkoplje temeljno samospoštovanje, ki je predpogoj za to, da določena kultura preživi.

Zadržanost pred samozanikanjem


Zadržanost do vseprisotnega diskurza samoobtoževanja ter strahu pred potrjevanjem vrednosti lastne kulture, še posebej v luči nenadomestljivega doprinosa evropske kulture pri razvoju koncepta osebe in z njo enakega dostojanstva vseh ljudi, je zato nekaj povsem naravnega, instinktivnega, normalnega. Oklicati to zadržanost za moralno nizkotni rasizem pa ni nič drugega kot - razlog za to zadržanost.

Rasizem v Evropi nima mesta! (podcast, Blaž Podobnik)

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Ekskluzivno za naročnike

vzgoja, otroci, mobilni telefoni, digitalna tehnologija
Digitalni vrstniki
21. 7. 2024 ob 13:11
Film, Marija Magdalena
Marija Magdalena
21. 7. 2024 ob 9:30