Propadli talenti Zahovićevega “pragmatičnega” NK Maribora

Rok Čakš
10

Pri devetnajstih je bil kapetan svoje ekipe z odlično sezono v 1. slovenski nogometni ligi in ključen reprezentant nacionalne mladinske vrste. Govorilo se je, da se zanj zanimajo ugledni evropski klubi z Ajaxom na čelu. Odkupil ga je NK Maribor. 

Od tu se je njegova nogometna kariera razvijala podobno kot kariera mnogih največjih slovenskih talentov pred in po njemu. V najtrofejnejšem slovenskem klubu je stagniral, počasi zdrsnil iz postave, nato s klopi in nazadnje z radarja povprečnih nogometnih navdušencev. Kot prost igralec je iz Maribora tiho odšel čez mejo, v avstrijsko regionalno ligo. 

Iz anonimnosti ga je novembra 2019 potegnil selektor slovenske nogometne reprezentance, Matjaž Kek. Pri 29 letih je nekdanji veliki up slovenskega nogometa, Rajko Rep, odigral svojih prvih šest minut za nacionalno reprezentanco. 

NK Maribor vs NK Dinamo Zagreb
V prejšnjem članku z naslovom Prispevek NK Maribor k neuspehom slovenske nogometne reprezentance smo razdelali in primerjali doprinos največjega hrvaškega in slovenskega kluba k nacionalnima reprezentancama.

Ugotovili smo, da je od 18 reprezentantov z največjo minutažo v minulem kvalifikacijskem ciklusu, iz mladinske šole NK Dinamo Zagreb izšlo osem, nadaljnjim trem je Dinamo služil kot odskočna deska v starostnem obdobju mlajših članov (18-21), še dva aktualna igralca Dinama pa sta sedanja reprezentanta.

Vzporedno s tem je v slovenski nogometni reprezentanci zgolj Rene Krhin iz mladinske nogometne šole NK Maribor, pa še ta je štajerski klub zapustil pri šestnajstih letih. Petar Stojanović in Robert Berič sta se čez Maribor lansirala v tujino kot mlada člana, Josip Iličić pa po dobrem mesecu nastopanja v vijoličnem dresu. Od takrat iz članske ekipe NK Maribor v tujino ni prestopil več noben nogometaš z resno kariero.

Razlika med prispevkom NK Dinama in NK Maribora k nacionalni vrsti njunih držav je enormna. In dolg seznam največjih slovenskih talentov, ki jih je v zadnjem desetletju pripeljal Maribor, kaže, da problem ni v pomanjkanju talenta v Ljudskem vrtu. Vsaj ne nogometnega talenta.

Na mestu je torej vprašanje, ali nemara “pragmatični nogometni koncept”, na katerega se sklicujeta Zlatko Zahović in Darko Milanič, ni zaviralni namesto razvojni faktor za nogometni potencial, ki se znajde v njuni članski ekipi. Resda koncept nosi rezultate ter denar preko nastopov na evropski ravni in nekaj tudi od prodaje igralcev v tujino.

A Dinamo Zagreb je zgolj od nogometašev, ki so danes med 18 najboljših reprezentantov, iz prestopov iztržil 67 milijonov evrov (upoštevan samo prvi prestop v tujino, brez deležev, ki so jih morebiti prejeli pri kasnejših prestopih in deležev, ki so jih izplačali drugim klubom v igralčevem razvoju). NK Maribor je za Petra Stojanovića iztržil 2 milijona evrov, od Roberta Beriča milijon evrov in od Josipa Iličića 2.3 milijona evrov. Skupaj torej 5.3 milijona evrov, pri čemer je moral pretežen delež odškodnine izplačati klubom, od koder so nogometaši prestopili v Maribor.

Razmerje med Dinamovo in Mariborovo prodajo (bodočih) reprezentantov svoje države je torej več kot 1:10 v prid NK Dinamo Zagreb.

Medtem ko Dinamo Zagreb iz svojih ali pripeljanih nogometašev v letih mlajših članov (18-23) razvije izstopajoče posameznike, ki za razmeroma visoke odškodnine prestopajo v tujino, se je v zadnjih letih težko spomniti slovenskega fanta, ki bi v nekaj sezonah igranja za NK Maribor napredoval toliko, da bi prerasel domače okolje in se prodal v resen tuj klub.

Ste že slišali za Ploja, Osmanaja, Dodleka, Hajrića?

A zgornjemu razmerju navkljub ter dejstvu, da je v času samostojnosti kopica nogometnih sredin vzgojila več nogometašev za reprezentanco kot NK Maribor, so vijolični praviloma v vrhu lestvic tudi med mlajšimi selekcijami.

Po seštevku zbranih točk je NK Mariboru s kadetsko in mladinsko ekipo zgolj enkrat v zadnjih desetih letih spodletela uvrstitev med prve tri, dvakrat pa so bili skupni prvaki. A slednje morda ni toliko posledica vrhunskega trenerskega dela kot doslednega in pogostega selekcioniranja.

Kako so v NK Maribor selekcionirali mlade nogometaše

Pred leti je zdaj že pokojni vodja nogometne šole NK Maribor Leopold Polegek na trenerskih seminarjih razlagal princip selekcinoranja. Od cicibanskih selekcij naprej so vsaki dve leti svoje “neperspektivne” igralce zamenjali z najboljšimi nogometaši iz klubov v regiji, pri starejših letnikih pa iz vse Slovenije (tako je pri 16. letih iz NK Bravo v NK Maribor prišel daleč najperspektivnejši nogometaš svoje generacije, Dino Hotić, še eden tistih, za katerega se je težko znebiti občutka, da nikoli ni razvil vsega svojega potenciala).

Pri tem se je neredko dogajalo, da so nogometaša, ki so ga pri 12 letih odpisali kot neperspektivnega, kasneje vrnili v kadetsko ali mladinsko selekcijo, ker se je v okoliškem klubu bolje razvijal kot nogometaši v njihovem programu. 

Vsem odličnim rezultatom v kadetskih in mladinskih selekcijah navkljub pa se je v članski ekipi NK Maribora uveljavila zgolj peščica igralcev z njihovega mladinskega programa, višje od tega pa ni izskočil nihče. Povprečen ljubitelj slovenskega nogometa je morda slišal za Alena Ploja, Aleksa Pihlerja, Luko Kranjca, Dejana Trajkovskega, Matica Črnica in Luko Zahovića, a ti nekdanji največji mladi cvetovi NK Maribora niso presegli slovenskega prvoligaškega nivoja. Za Liridona Osmanaja, Svena Dodleka, Anela Hajrića … pa verjetno vedo samo najbolj poglobljeni spremljevalci mlajših selekcij naših klubov.

Največji talenti mariborskega bazena so se praviloma razvijali v drugih mestnih ali okoliških klubih. Po nogometnih šolah tako bolj slovijo NK Železničar, NK Kovinar (mladostniški klub Zlatka Zahovića), NK Jarenina, predvsem pa NK Aluminij, s katerim ima Maribor tesno sodelovanje.

Iz NK Aluminija je denimo pri 19 letih v NK Maribor prestopil izjemno nadarjeni hitronogi bočni nogometaš, Martin Milec. In se po 4 letih za 1,2 milijona evrov prodal v Standard iz Liega, a v tujini ni uspel in se je kasneje vrnil v Maribor, kjer igra še zdaj.

Obratna pot pa se je nedavno zgodila z nekoč prvim strelcem mladinske vijolične ekipe, Luko Štorom. V članski ekipi zanj ni bilo prostora, zato je prestopil v NK Aluminij, od tam pa je letos poleti za 400 tisočakov prestopil v Dinamo Dresden. 21-letnik je to jesen v drugi nemški ligi v devetih tekmah dosegel dva gola. 

Talenti pa iz NK Maribora (in tudi drugih slovenskih klubov) za okoli sto tisočakov odškodnine odhajajo v mladinske šole bolj ali manj zvenečih tujih klubov. A kot smo videli iz analize slovenskih (in hrvaških) reprezentantov, se (pre)zgodaj odhajajoči v hudi konkurenci v tujini prebijejo le izjemoma.

Rep, Bohar, Vrhovec, Bajde, Kramarič …

NK Maribor pa v svoje vrste ne vozi zgolj še nogometno nerazvitih golobradcev, temveč tudi najboljše “produkte” nogometnih šol drugih klubov, ki so se v zgodnjih članskih letih uveljavili v prvoligaški konkurenci.

Takšen primer je v uvodu že predstavljeni Rajko Rep, a še zdaleč ne edini. Samo iz članske ekipe NK Celje so v NK Maribor po tej poti šli Gregor Bajde (leta 2015 pri 21 letih, za 300 tisoč €), Blaž Vrhovec (leta 2016 pri 24 letih za 150 tisoč €)  ter letos poleti po izboru sindikata SPINS najboljši nogometaš lanske sezone, Rudi Požeg Vancaš (pri 24 letih za 450 tisoč €).

Podobni usodi pa se je pozimi 2014 uspel srečno izogniti Benjamin Verbič, saj NK Maribor Celjanom ni želel plačati zahtevane odškodnine. Takrat 21-letni Vojničan je nato pol leta kasneje potegnil potezo kariere in za 1,2 milijona € prestopil v danski FC København. Štiri leta kasneje je za 4 milijone evrov prestopil v Dinamo Kijev in je danes eden od nosilcev slovenske nogometne reprezentance.

Takšne sreče pri izognitvi Mariboru na karierni poti pa nista imela še dva izjemna nogometaša.

Za prekmurskega hitrega in spretnega krilnega napadalca Damjana Boharja, ki je leta 2013 pri 21 letih pod Kalvarijo prišel iz Mure, je najprej vse dobro kazalo. Pod vodstvom takratnega trenerja Maribora, Anteja Šimundže, se je odlično znašel in v svoji drugi sezoni blestel tudi v Ligi prvakov, kjer se je celo vpisal med strelce. A z odstopom Šimundže in vrnitvijo “pragmatika” Milaniča avgusta 2015 se je njegova kariera obrnila strmo navzdol. Napredka je bilo konec, vse pogosteje se je znašel na klopi ali celo na tribuni izven ekipe. Popolnega propada se je rešil z lanskim prestopom v poljski Zaglebie Lubin. Zdaj, pri svojih 28 letih, zelo dobro igra v prvi poljski ligi, in je na 17 tekmah jesenskega dela sezone dal 8 golov.

Drugi nesrečnež je dolenjski nogometni biser, 22-letni Martin Kramarič. Iz NK Krka Novo Mesto je v Maribor prestopil pri 17 letih, že pri 16 letih in pol pa je igral za mladinsko U19 selekcijo Slovenije. V dobrih petih letih od svojega prestopa v štajersko prestolnico je Kramarič za prvo ekipo Maribora odigral 2.052 minut, kar je minutaža 23-tih tekem. V tej sezoni je denimo v prvi ligi na igrišče stopil zgolj sedemkrat in odigral 280 minut.

Vaški klub pred Mariborom!

Kot smo ugotavljali v dveh poglobljenih člankih, Nogometni klub Maribor pod Zahovićem prinaša določene rezultatske uspehe in finančno stabilnost, pod velikim vprašajem pa je vse ostalo. Morda je to za koga dovolj ali celo več kot bi, glede na sodobno nogometno klubsko zgodovino, in to, kako po drugi strani mešetarijo z Olimpijo, od najuspešnejšega kluba v državi lahko pričakovali.

A kot vidimo zgolj nekoliko južneje, imajo Hrvati z Dinamom in ostalimi klubi povsem drugačno filozofijo; v prvi vrsti delujejo razvojno, kar za seboj potegne tudi vse ostalo – nogometni napredek, uspehe, gledalce, prodaje, denar … in na koncu tudi izvenserijske uspehe hrvaške nogometne reprezentance.

Prav zaradi vsega tega je kriza Zahovićevega in Milaničevega pragmatičnega Maribora takrat, ko jim spodleti tudi rezultatsko, toliko bolj očitna in v oči bodeča.

Večni Zahovićev odgovor nezadovoljnim gledalcem, željnim kvalitetnega, napadalnega nogometa, je sklicevanje na rezultatske triumfe kluba. Ampak kaj jim lahko reče po koncu jesenskega dela prvenstva, ko se po težko gledljivi igri na lestvici niso znašli samo za večnim tekmecem Olimpijo, temveč celo za lokalnim “malomeščanskim” klubom Aluminijem?!?

Danes lahko ugotovimo, da ni zgolj slovenska nogometna reprezentanca tista, ki od načina delovanja NK Maribor nima praktično ničesar. Od Zahovićevega in Milaničevega “pragmatičnega” Maribora imajo vse manj tudi njegovi navijači.

10 KOMENTARJI

  1. Nekateri pravijo: “Naj Cerkev plačujejo verniki”.
    Veliko pa nas je, ki pravimo: “Naj šport plačuje ta, ki ga obožuje”.

    SLOVENSKI šport je SMUČANJE, v kulturi pa je ZBOROVSKO petje. Včasih je bilo to za Slovence zelo pomembno, posebno na Primorskem, ki je dvigalo NARODNO ZAVEST.

    Sedaj, ko je NARODNA zavest ob strani – NAŠA NACIONALKA, malo kaže nastop PEVSKIH ZBOROV, nas pa vsak dan POSILJUJEJO z NOGOMETOM.

    Razumem, da ga nekateri OBOŽUJEJO, toda večina navadnih državljanov misli, da nas po vsakih poročilih NEUPRAVIČENO posiljujejo.
    Slovenci bi namesto NOGOMETA, raje gledali PEVSKE ZBORE, OKTETE, LJUDSKE PEVSE in ŠOLSKE pevske zbore.

    Če pa pogledamo, koliko državo stanejo NOGOMETNI kljubi, ni čudno, da zmankuje denarja za SLOVENSKO KULTURO.

  2. Potrebno je razumeti, da so nasi zogobrci povprecnezi, in kot taki, bi se lahko naucili tudi drugih
    poklicov… ampak samo do povprecja, razen, ce bi se kateri of the individualistov predstavil kot nadarjen. Vendar, tudi v tem primeru je potrebno trdo delo in se poklopiti vsi posredni ali neposredni faktorji, da bi oseba uspela…Pri nas takih deckov enostavno ni…TEVARES se stara, Mariborska Barcelona ugasa……ni ga nadomestila zanj!

  3. Čakš, vsi ki si jih naštel, so povprečje povprečja. Eden NI talent. Ne piši o rečeh, o katerih ne veš dosti…

    Kraševka, ti si pa res brez parih kolesc, vsak tvoj zapis je bolj diktatorski in nazadnjaški…

    Pojdi v bogcev kot sukat tisti roženkranc po rokah, hodi v cerkev poslušat obupno preščanje pevskega zbora starih babnic, samo tu se malo umiri in ne piši takih reči, katerim se še krave smejejo…

    • Mogoče se mojemu komentarju res smejejo krave in seveda, debela berta.

      Veliko Slovenk in Slovencev, pa misli tako kot jaz. Kajti Slovenci so bili od vedno ljubitelji ZBOROVSKEGA petja, pa ga naša NACIONALKA kaj malo kaže, Zakaj ne – ostaja vprašanje?

      Saj nacionalko moramo vsi plačevati in ne samo ljubitelji nogometa. ki ga dnevno gledamo na RTV.

  4. Čakš ka pa ko je biv Katanec selektor in ni vpoklical takrat prvega strelca SNL Luko Zahoviča (NK maribor), ja pa vpoklical veterana Milivoja Novakoviča??
    Al pa kdaj se je nazadnje igral (v kakršnih kolih kvalifikacijah) v (skoraj vedno polnem) )Ljudskem vrtu??
    In tako opevani Dinamo, ki si lahko privošči dve ekipi (Maribor je imel B ekipo do leta 2016 in jo nato ukinil ker je bila prevelik finančni zalogaj) in ima registriranih dvakrat več igralcev.
    Neumno je misliti, da klub kot je Dinamo ne bo selekcioniral igralcev, sploh pa ko ima sedež v mestu ki ima skoraj 10 krat več prebivalcev, kot Maribor in je celo prestolnica hrvaške.
    In ko smo že pri dinamovih bivših igralcih, v finalu svetovnega prvenstva proti Franciji so igrali 3 od dinama vzgojeni igralci (gledal sem kriterij od 17ga leta v klubu) to so bili Vrsajlko, Modrić in Lovren. V nadaljevanju je v igro vstopil samo še en bivši igralec dinama: Kramarić.
    Na kvalifakacijski tekmi proti Walesu je sicer bilo vpoklicanih 7 bivših igralcev dinama, sem pa opazil da se je večina teh igralcev v hrvaškem prvenstvu (nisem upošteval tekem za pokal) odigrala zanimivo malo tekem za dinamo. in sicer jih je njaveč odigral Livakovič, ki je trenutni prvi golman dinama (86), Lovren je za dinamo igral 4 leta in na 37 tekmah dosegel 1 gol, Brenkalo dve leti in 17 tekem brez gola, Kovačić 3 leta, 43 tekem in 6 golov, Kramarić 4 leta 42 tekem 10 golov, jedvaj 1 leto, 13 tekem, 1 gol. In največji talent dinamove šole dobitnik zlate žoge Luka Modrič je prišel v dinamo pri 15 letih je bil takoj posojen v Zadar in bil do 2005, ko je bil star 20 let bolj ali manj na posoji pri drugih klubih, priključen prvi ekipi dinama.
    In zakaj bi moral NK maribor skrbeti za razvoj slovenske nogometne reprezentance??
    Razvoj igralcev je dovg in drag postopek, ki ne rata vedno in povsod. V športu so pa so danes važni samo rezultati, ti pa prinašajo denar. In Zahovič ni neumen, bi si ti Čakš upav vložit v nek posel za katerega ne več, če se ti bo izplačal?? Kaj pa če imaš takšnih poslov več??
    In ne mi razlagat kako se lahko neuspešni “posli” pokrijejo z enim izjemnim, ker je slovenska mentaliteta pri športu pač taka, da ne tvegamo radi in prodamo vse za prvi dober denar vse kar imamo.
    Ko ima Maribor rezultate in gledljivo igro se nihče ne obregne ob “pragmatičnega” zahoviča in milaniča, ko pa se pojavijo padci pa se takoj oglasijo vsi tiski ki v ljudski vrt prijejo enkrat na leto gledat Liverpool, chelsea, sevillo in druge elitne evropske klube.
    In na koncu nej povem bistvo in zakaj sem si vzel eno uro časa za to to raziskavo. Čakš nehi pisat nekaj česa ne razumeš, in začni uporabljat internet. Ker primerjat Maribor z Zagrebom ali slovensko nogometno reprezentanco s hrvaško je neumno. In začni spremljat nogomet bol resno, ker samo rezultati ne povejo vsega. Pa srečno

  5. Ne vem no, žažo, meni pa sta oba članka dala mislit. Prav razmišljal sem zadnjih nekaj let nazaj in se dejansko ne spomnim enega slovenskega nogometaša ki bi prišel v Maribor in potem v letu, dveh, treh se razvijal napredoval do neke kvalitete in potem prestopil v kak opazni klub v tujino, kjer je uspešen.
    Razen če štejemo Petra Stojanovića, ampak Hrvati ga kritizirajo, da je največja luknja v Dinamu, pa tudi v reprezentanci ne prepriča.

    Morda ti veš za katerega? Si ti kot navijač Maribora, kot odseva tvoj zapis, zadovoljen s tem kako napredujejo igralci in igra pod vodenjem Milaniča?

    Omenjaš obiske v Ljudskem vrtu. Ko sem jaz bil zadnjih dvakrat tam, so obakrat gledalci Milaniču žvižgali. A mogoče nisem prav razumel te geste in je to pravzaprav znak zadovoljstva?

  6. Prav vesel sem,da Domovina objavlja članke o nogometu.Čakš pa ni nogometni “analfabet”,prav nasprotno.
    Škoda je le,da se ne pove bistvo problema,ki se po vsem tem “manifestira” kot problem v najboljših klubih in reprezentanci.
    Najprej,dobronamerno, mnenja komentatorjev,ki se jih vsa prebral,so že en dokaz,da nogometa ne razumemo (čast izjemi ) oz. ga ne zmoremo ponotranjiti. In kako bomo potem učili in vzgajali mlade igralce ?
    Nogomet je kralj športov ! Nogomet je kot življenje,zato je tudi najbolj priljubljen šport na Svetu. To kar Kraševka pravi, v veliki meri drži. Povprečnemu Slovencu paše ob “kupici vina” zborovsko peti in ko se naveliča,se najraje po “hribu dol spusti”.Najboljše po zimi,ko je sneg ! Morda si zato upa kdo celo trditi,da je smučanje “nacionalni šport”. Kar seveda postavljam pod vprašaj ! Rekreacija da,tekmovalno smučanje pa ne ! Če pogledamo število tekmovalcev (“resnih in rednih”), je nogomet daleč pred smučanjem.Pa to niti ni toliko pomembno.
    Pomembno pa je le povedati : država in lokalne skupnosti namenjajo (in dajo) zelo malo denarja nogometu. Nogomet se v glavnem sam financira ( UEFA,FIFA,prodaja igralcev,gledalci),sponzorji.In starši veliko vlagajo v nogomet,v nogomet mladih !!
    Zanimivo,recimo,dva hrvaška nogometna kluba (Dinamo,Hajduk ) letno porabita oz. imata na voljo več denarja kot vsi slovenski klubi v prvih treh ligah ( 52 klubov ) vključno z Olimpijo in Mariborom !
    Kraševka,strinjam se,naj vsak izmed nas vlaga v tisto,kar ima rad in država v tisto,kar dviga narodno zavest,pripadnost družbi in narodu. In šport je oblika in vsebina,ki mnogo prispeva k narodni zavesti.Posebno nogomet. Nogomet je svetovni fenomen in ne tako kot se čestokrat šliši v Sloveniji,da je nogomet “balkanski šport”. Vidiš,prav to je naš “slovenski problem”,naša majhnost,ruralna-malomeščanskost,”zavist malega človeka”. Tudi za to se nam dogaja “fenomen leninističnega levičarstva”.
    Naj se vrnem k bistvu problema : zakaj mladi v nogometu v Sloveniji ne dosežejo vrha v večjem številu ?
    Odgovor je : miselnost- nogometna miselnost, pogoji za delo z mladimi-infrastruktura,izjemno pomembno – strokovno delo z mladimi ( berite kaj povedo tisti mladi,ki so šli mladi v velike klube v Italijo,Španijo,Nizozamsko ali pa celo v Dinamo (Zagreb),ko opisujejo kako in kaj delajo v tujih klubih),šport/športna vzgoja v šolah.
    In,za tem stojim-predolgo je nogomet “moj šport”( zato upam povedati) : dokler slovenska družba ne bo na “ti” z nogometom,bomo samo “sporadično” uspešni !
    Sem kristjan,desničar in vem,da je nogomet življenje !

  7. z.z. je važen denar od prodaje nogometašev ne razvoj mladih nogometašev.luka z se je zato tako hitro vrnil nazaj v maribor ker v tujini ni imel kondicije za to

  8. ZZ & DM sta v slovenskem nogometu GOSPODA. Vsi tisti, ki tako kritizirate njuno delo pri nk Mariboru, se ozrite nazaj in preštejte uspehe, ki sta ju ta gospoda dosegla s klubom. Trenutno je Maribor pri vrhu lestvice, čeprav se marsikdo obregne ob njihovo igro. 1.SNL je nora liga, kjer lahko premaga vsak vsakega. Iluzija bi bilo pričakovati, da bo Maribor neprestano zmagoval, saj so tudi pri najboljših moštvih vzponi in padci. Toda prvenstvo je dolgo in prvi je lahko samo najboljši. Da je najboljši je Maribor dokazal že 15x v samostojni Sloveniji.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime