Prispevek NK Maribor k neuspehom slovenske nogometne reprezentance

Za slovensko nogometno reprezentanco je peti zaporedni neuspešni kvalifikacijski cikel. Vsaj desetletje bo minilo brez Slovenije na Svetovnem ali Evropskem prvenstvu.

Poskusi z menjavami selektorjev ter preizkušanjem širšega bazena igralcev zaenkrat niso prinesli vidnejših rezultatov. Razprave o razlogih za povprečnost pa se vrtijo v glavnem okrog trenerskega dela, sposobnosti posameznikov in njihove (ne)zmožnosti ter (ne)motiviranosti za delovanje v skupno dobro. Nekateri ob tem zgolj zamahnejo z roko, češ, da je Slovenija majhna država in da je to naša realnost.

Slednje najbrž drži. A razprav o širši sliki dela v slovenskem nogometu, ki bi “našo realnost” dvignila na višji nivo, v medijih in strokovni javnosti praktično ni zaslediti. Za svetovne nogometne razmere so majhni namreč tudi Hrvati, pa so v najkonkurenčnejšem svetovnem športu svetovni podprvaki in imajo najboljšega nogometaša sveta lanskega leta.

In morda je razloge izven škatlice aktualnih razprav iskati prav v primerjavi z uspešnimi sosedi. Teh je dvakrat toliko kot Slovencev, nogometašev v evropskih klubih najvišjega ranga pa imajo za dve reprezentanci. Najboljši izmed njih nastopajo v elitnih dresih Reala iz Madrida, Barcelone, Bayerna, Chelsea, Interja, Lazia in aktualnega evropskega prvaka, Liverpoola.  

Kako Hrvatom uspeva, nam pa ne in kakšno vlogo pri tem igra domači, klubski nogomet? Ena ključna primerjava kaže, da je vsaj del razlogov za takšno odstopanje med uspehi primerljivih sosednjih držav treba iskati pri koreninah, “grassroots” delu, kot se strokovno reče tudi v nogometu.

Najboljši hrvaški klub zadnjih let, NK Dinamo Zagreb, je vzgojil osem od osemnajstih reprezentantov z največjo minutažo v minulem, za Hrvate ponovno uspešnem kvalifikacijskem ciklu. Slovenski prvak NK Maribor pa pogojno enega.

“Še naprej bomo delali v korist Maribora in Slovenije,” je v enem od nedavnih izjav za medije dejal alfa in omega najtrofejnejšega slovenskega nogometnega kluba, Zlatko Zahović. Takšen status si je Maribor pridobil že pred Zahovićevim prihodom na mesto športnega direktorja leta 2007 in ga bo zagotovo obdržal še dolgo po njegovem odhodu.

Rezultatskih uspehov Maribora v Zahovićevi eri ne gre zanikati: 8 naslovov državnega prvaka (skupaj jih imajo 15), 4 pokalni naslovi, prav toliko nastopov v Ligi Evropa in 2 nastopa v Ligi prvakov.

Morda še večji uspeh tega obdobja je, da je klub finančno stabilen in priigrani evropski milijoni niso premamili pogoltnežev, ki bi klub pripeljali na rob bankrota, kot se je to zgodilo po prvem nastopu v Ligi prvakov v sezoni 1999-2000.

V tem smislu ima Zahović prav: NK Maribor je nedvomno ena od najbolj izstopajočih, najuspešnejših zgodb štajerskega dela Slovenije, ki ga agresivna centralizacija države vse bolj potiska na družbeno obrobje, ljudi pa v ponižujočo brezperspektivnost in socialno apatijo.

V tem smislu je NK Maribor resnični štajerski ponos; nosilec superiorne samozavesti v najpomembnejši postranski stvari na svetu, ki v tem delu Slovenije sploh ni toliko postranska kot denimo politika.

Ampak, ali Zahovićev Maribor dejansko dela tudi v korist Slovenije? Na prvi pogled morda, a podrobnejša analiza pokaže, da je “prispevek” NK Maribora k (ne)uspešnosti slovenske izbrane vrste nezanemarljiv.

Mariboru ni treba, da je “Real Madrid”. Zadostovalo bi biti “Dinamo Zagreb”

“Baza nogometašev je, kakšna je,” v raznih TV studiih po kakšnem svežem nogometnem razočaranju pogosto slišimo dejati tudi izkušene nogometne trenerje kot je Bojan Prašnikar.

A ta baza nastaja v klubih kot osnovnih celicah vzgoje mladih nogometašev. In naši trenerji, sklepajoč po njihovi samozavesti, ki pri marsikom prehaja v težko prekrito egocentričnost, so prepričani, da iz razpoložljivega “materiala” delajo čudežne dečke.

Resda so med njimi tudi odlični strokovnjaki. A osnovna primerjava, iz katere izhajamo v tem članku, vrhunskost “nogometne produkcije” predvsem elitnih klubov demantira na celi črti.

Čeprav večina spodaj zapisanega velja tudi za Olimpijo, se na NK Maribor osredotočamo, ker je nesporna prva nogometna klubska avtoriteta. Slednje navsezadnje Zlatko Zaković ne pozabi izpostaviti ob vsaki priložnosti. “Ne želim nobene vloge na nogometni zvezi, ker je Maribor Real Madrid,” je denimo pred dnevi dejal za Siol.

A za slovenske razmere bi bilo povsem dovolj, če bi Maribor bil vsaj Dinamo Zagreb.

V državah, kakršni sta Slovenija in Hrvaška, se stroka v glavnem strinja, da je najbolj optimalna razvojna pot mladega nogometaša, da se razvija v najvišjem domačem tekmovanju mladinskih selekcij, pri ključnem prehodu od mladincev v člansko konkurenco med 18. in 21. letom starosti pa se uveljavi v članski ekipi domačega prvoligaša, ki po možnosti igra še evropske tekme. V nekaj letih igranja za člane bi, ob pravilnih trenerskih usmeritvah, nadarjen mladenič moral prerasti domače okvirje in se podati v tujino.

Analiza osemnajstih reprezentantov obeh držav z največjo minutažo v zadnjih kvalifikacijah temu pritrjuje. Velika večina standardnih reprezentantov tega cikla je svoj prvi prestop v tujino realizirala po polnoletnosti. Povprečje je praktično pri obeh reprezentancah dobrih 21 let, a ga pri Hrvatih nekoliko zvišujeta Lovre Kalinić in Josip Pivarić, ki sta prvič v tujini zaigrala pri svojih 27 oz 28 letih.

Od nogometašev, ki so svojo državo zapustili pred polnoletnostjo, so se v reprezentanco prebili le Ivan Perišić, ki je pri sedemnajstih iz Hajduka prestopil v Sochaux, Jan Oblak, ki je pri istih letih iz Olimpije šel v Benfico ter Rene Krhin, ki je kot šestnajsteltnik zamenjal NK Maribor za kadetsko ekipo Interja iz Milana.

Ironija je, da sta ravno Oblak in Krhin, ki sta še pred mladinsko selekcijo zapustila naša najelitnejša nogometna kluba, edina nogometaša iz šole Maribora in Olimpije med osemnajsterico slovenskih nogometašev z resnejšo reprezentančno minutažo (Oblakov matični klub je sicer NK Škofja Loka).

Medtem pa iz nogometnih šol vodilnih hrvaških klubov, Dinama in Hajduka, prihaja 11 od 18 nogometašev, ki jih vidimo na zelenici tekem hrvaške reprezentance. Ti so tudi nosilci reprezentance in igrajo v najelitnejših evropskih klubih, od Reala, Barcelone, Atletica Madrida, do Liverpoola, Chelsea in Lazia.

V primerljivem elitnem klubu med slovenskimi reprezentanti igra le Jan Oblak, medtem ko je “mariborski biser” Rene Krhin večino kariere grel klopi povprečnih članskih in francoskih prvoligašev. Krhin je verjetno svetovni rekorder v razmerju med odigranimi tekmami v reprezentanci glede na odigrane tekme v klubu v nogometni karieri (izziv za športnega statistika Slavka Jeriča z MMC RTV Slovenija).

Polomljena mariborska odskočna deska

Ob obstoječih osmih reprezentantih iz lastne nogometne šole, ki so se nato v tujino večinoma prodali preko igranja v članski ekipi, je NK Dinamo Zagreb v evropske klube lansiral še dodatne tri nogometaše, ki so za njegovo prvo ekipo igrali med svojim 18. in 21. letom.

Od osemnajstih aktualnih nosilcev hrvaške reprezentance je tako Dinamo Zagreb na veliko sceno lansiral kar enajst nogometašev, še dodatna dva pa sta sedanja člana Dinama, ki pred 21. letom nista igrala za najtrofejnejši hrvaški klub. 

Kako pa se je v tem oziru izkazal najuspešnejši slovenski klub, NK Maribor? Od aktualnih reprezentantov sta iz Maribora na tujo sceno stopila le dva, pogojno trije. To sta Petar Stojanović, ki je v Maribor prišel iz Interblocka in kasneje prestopil v Dinamo Zagreb. Ter Robert Berič, v mlajših selekcijah nogometaš Krškega in Interblocka, in se je preko Maribora prodal v graški Šturm.

Manj kot dva meseca pa je v Mariboru poleti 2012 igral dotedanji nogometaš Interblocka Josip Iličić, dokler ga niso, v paketu z Arminom  Bačinovičem, s pomočjo “hišnega agenta” Amirja Ružniča prodali v Palermo. Iličić se je svoj izjemni talent v Italiji na vrhunskem nivoju resnično uveljavil šele v svojih poznih nogometnih letih. Armin Bačinovič pa se je podal po poti številnih drugih produktov NK Maribor – v nogometno anonimnost.

Dobro desetletje po Zahovićevem prevzemu niti v NK Maribor je na mestu vprašanje, kakšen je dejanski izplen “pragmatičnega nogometa” naveze Zahović-Milanič v smislu razvoja slovenskih nogometnih talentov, ki so svojo prihodnost in kariero zaupali največji slovenski nogometni inštituciji.

Kajti teh je bilo resnično veliko: Maribor se ni branil v svoje vrste vabiti največjih talentov iz vse Slovenije, s katerimi je popolnjeval vse selekcije, od “pionirskih” do članskih ekip. A danes, kot vidimo, jih v slovenski članski nogometni reprezentanci praktično ni.

Namreč, skoraj toliko kot jih je prišlo, jih je v ključnih letih kariere zmlelo kolesje mariborskega nogometnega pragmatizma. Tem posvečamo naslednji članek (klik!).