Prispevek NK Maribor k neuspehom slovenske nogometne reprezentance

Rok Čakš
8
Vir foto: NZS Twitter. Napis dodan

Za slovensko nogometno reprezentanco je peti zaporedni neuspešni kvalifikacijski cikel. Vsaj desetletje bo minilo brez Slovenije na Svetovnem ali Evropskem prvenstvu.

Poskusi z menjavami selektorjev ter preizkušanjem širšega bazena igralcev zaenkrat niso prinesli vidnejših rezultatov. Razprave o razlogih za povprečnost pa se vrtijo v glavnem okrog trenerskega dela, sposobnosti posameznikov in njihove (ne)zmožnosti ter (ne)motiviranosti za delovanje v skupno dobro. Nekateri ob tem zgolj zamahnejo z roko, češ, da je Slovenija majhna država in da je to naša realnost.

Slednje najbrž drži. A razprav o širši sliki dela v slovenskem nogometu, ki bi “našo realnost” dvignila na višji nivo, v medijih in strokovni javnosti praktično ni zaslediti. Za svetovne nogometne razmere so majhni namreč tudi Hrvati, pa so v najkonkurenčnejšem svetovnem športu svetovni podprvaki in imajo najboljšega nogometaša sveta lanskega leta.

In morda je razloge izven škatlice aktualnih razprav iskati prav v primerjavi z uspešnimi sosedi. Teh je dvakrat toliko kot Slovencev, nogometašev v evropskih klubih najvišjega ranga pa imajo za dve reprezentanci. Najboljši izmed njih nastopajo v elitnih dresih Reala iz Madrida, Barcelone, Bayerna, Chelsea, Interja, Lazia in aktualnega evropskega prvaka, Liverpoola.  

Kako Hrvatom uspeva, nam pa ne in kakšno vlogo pri tem igra domači, klubski nogomet? Ena ključna primerjava kaže, da je vsaj del razlogov za takšno odstopanje med uspehi primerljivih sosednjih držav treba iskati pri koreninah, “grassroots” delu, kot se strokovno reče tudi v nogometu.

Najboljši hrvaški klub zadnjih let, NK Dinamo Zagreb, je vzgojil osem od osemnajstih reprezentantov z največjo minutažo v minulem, za Hrvate ponovno uspešnem kvalifikacijskem ciklu. Slovenski prvak NK Maribor pa pogojno enega.

“Še naprej bomo delali v korist Maribora in Slovenije,” je v enem od nedavnih izjav za medije dejal alfa in omega najtrofejnejšega slovenskega nogometnega kluba, Zlatko Zahović. Takšen status si je Maribor pridobil že pred Zahovićevim prihodom na mesto športnega direktorja leta 2007 in ga bo zagotovo obdržal še dolgo po njegovem odhodu.

Rezultatskih uspehov Maribora v Zahovićevi eri ne gre zanikati: 8 naslovov državnega prvaka (skupaj jih imajo 15), 4 pokalni naslovi, prav toliko nastopov v Ligi Evropa in 2 nastopa v Ligi prvakov.

Morda še večji uspeh tega obdobja je, da je klub finančno stabilen in priigrani evropski milijoni niso premamili pogoltnežev, ki bi klub pripeljali na rob bankrota, kot se je to zgodilo po prvem nastopu v Ligi prvakov v sezoni 1999-2000.

V tem smislu ima Zahović prav: NK Maribor je nedvomno ena od najbolj izstopajočih, najuspešnejših zgodb štajerskega dela Slovenije, ki ga agresivna centralizacija države vse bolj potiska na družbeno obrobje, ljudi pa v ponižujočo brezperspektivnost in socialno apatijo.

V tem smislu je NK Maribor resnični štajerski ponos; nosilec superiorne samozavesti v najpomembnejši postranski stvari na svetu, ki v tem delu Slovenije sploh ni toliko postranska kot denimo politika.

Ampak, ali Zahovićev Maribor dejansko dela tudi v korist Slovenije? Na prvi pogled morda, a podrobnejša analiza pokaže, da je “prispevek” NK Maribora k (ne)uspešnosti slovenske izbrane vrste nezanemarljiv.

Mariboru ni treba, da je “Real Madrid”. Zadostovalo bi biti “Dinamo Zagreb”

“Baza nogometašev je, kakšna je,” v raznih TV studiih po kakšnem svežem nogometnem razočaranju pogosto slišimo dejati tudi izkušene nogometne trenerje kot je Bojan Prašnikar.

A ta baza nastaja v klubih kot osnovnih celicah vzgoje mladih nogometašev. In naši trenerji, sklepajoč po njihovi samozavesti, ki pri marsikom prehaja v težko prekrito egocentričnost, so prepričani, da iz razpoložljivega “materiala” delajo čudežne dečke.

Resda so med njimi tudi odlični strokovnjaki. A osnovna primerjava, iz katere izhajamo v tem članku, vrhunskost “nogometne produkcije” predvsem elitnih klubov demantira na celi črti.

Čeprav večina spodaj zapisanega velja tudi za Olimpijo, se na NK Maribor osredotočamo, ker je nesporna prva nogometna klubska avtoriteta. Slednje navsezadnje Zlatko Zaković ne pozabi izpostaviti ob vsaki priložnosti. “Ne želim nobene vloge na nogometni zvezi, ker je Maribor Real Madrid,” je denimo pred dnevi dejal za Siol.

A za slovenske razmere bi bilo povsem dovolj, če bi Maribor bil vsaj Dinamo Zagreb.

Klik za povečavo

V državah, kakršni sta Slovenija in Hrvaška, se stroka v glavnem strinja, da je najbolj optimalna razvojna pot mladega nogometaša, da se razvija v najvišjem domačem tekmovanju mladinskih selekcij, pri ključnem prehodu od mladincev v člansko konkurenco med 18. in 21. letom starosti pa se uveljavi v članski ekipi domačega prvoligaša, ki po možnosti igra še evropske tekme. V nekaj letih igranja za člane bi, ob pravilnih trenerskih usmeritvah, nadarjen mladenič moral prerasti domače okvirje in se podati v tujino.

Analiza osemnajstih reprezentantov obeh držav z največjo minutažo v zadnjih kvalifikacijah temu pritrjuje. Velika večina standardnih reprezentantov tega cikla je svoj prvi prestop v tujino realizirala po polnoletnosti. Povprečje je praktično pri obeh reprezentancah dobrih 21 let, a ga pri Hrvatih nekoliko zvišujeta Lovre Kalinić in Josip Pivarić, ki sta prvič v tujini zaigrala pri svojih 27 oz 28 letih.

Od nogometašev, ki so svojo državo zapustili pred polnoletnostjo, so se v reprezentanco prebili le Ivan Perišić, ki je pri sedemnajstih iz Hajduka prestopil v Sochaux, Jan Oblak, ki je pri istih letih iz Olimpije šel v Benfico ter Rene Krhin, ki je kot šestnajsteltnik zamenjal NK Maribor za kadetsko ekipo Interja iz Milana.

Ironija je, da sta ravno Oblak in Krhin, ki sta še pred mladinsko selekcijo zapustila naša najelitnejša nogometna kluba, edina nogometaša iz šole Maribora in Olimpije med osemnajsterico slovenskih nogometašev z resnejšo reprezentančno minutažo (Oblakov matični klub je sicer NK Škofja Loka).

Medtem pa iz nogometnih šol vodilnih hrvaških klubov, Dinama in Hajduka, prihaja 11 od 18 nogometašev, ki jih vidimo na zelenici tekem hrvaške reprezentance. Ti so tudi nosilci reprezentance in igrajo v najelitnejših evropskih klubih, od Reala, Barcelone, Atletica Madrida, do Liverpoola, Chelsea in Lazia.

V primerljivem elitnem klubu med slovenskimi reprezentanti igra le Jan Oblak, medtem ko je “mariborski biser” Rene Krhin večino kariere grel klopi povprečnih članskih in francoskih prvoligašev. Krhin je verjetno svetovni rekorder v razmerju med odigranimi tekmami v reprezentanci glede na odigrane tekme v klubu v nogometni karieri (izziv za športnega statistika Slavka Jeriča z MMC RTV Slovenija).

Polomljena mariborska odskočna deska

Ob obstoječih osmih reprezentantih iz lastne nogometne šole, ki so se nato v tujino večinoma prodali preko igranja v članski ekipi, je NK Dinamo Zagreb v evropske klube lansiral še dodatne tri nogometaše, ki so za njegovo prvo ekipo igrali med svojim 18. in 21. letom.

Od osemnajstih aktualnih nosilcev hrvaške reprezentance je tako Dinamo Zagreb na veliko sceno lansiral kar enajst nogometašev, še dodatna dva pa sta sedanja člana Dinama, ki pred 21. letom nista igrala za najtrofejnejši hrvaški klub. 

Kako pa se je v tem oziru izkazal najuspešnejši slovenski klub, NK Maribor? Od aktualnih reprezentantov sta iz Maribora na tujo sceno stopila le dva, pogojno trije. To sta Petar Stojanović, ki je v Maribor prišel iz Interblocka in kasneje prestopil v Dinamo Zagreb. Ter Robert Berič, v mlajših selekcijah nogometaš Krškega in Interblocka, in se je preko Maribora prodal v graški Šturm.

Manj kot dva meseca pa je v Mariboru poleti 2012 igral dotedanji nogometaš Interblocka Josip Iličić, dokler ga niso, v paketu z Arminom  Bačinovičem, s pomočjo “hišnega agenta” Amirja Ružniča prodali v Palermo. Iličić se je svoj izjemni talent v Italiji na vrhunskem nivoju resnično uveljavil šele v svojih poznih nogometnih letih. Armin Bačinovič pa se je podal po poti številnih drugih produktov NK Maribor – v nogometno anonimnost.

Dobro desetletje po Zahovićevem prevzemu niti v NK Maribor je na mestu vprašanje, kakšen je dejanski izplen “pragmatičnega nogometa” naveze Zahović-Milanič v smislu razvoja slovenskih nogometnih talentov, ki so svojo prihodnost in kariero zaupali največji slovenski nogometni inštituciji.

Kajti teh je bilo resnično veliko: Maribor se ni branil v svoje vrste vabiti največjih talentov iz vse Slovenije, s katerimi je popolnjeval vse selekcije, od “pionirskih” do članskih ekip. A danes, kot vidimo, jih v slovenski članski nogometni reprezentanci praktično ni.

Namreč, skoraj toliko kot jih je prišlo, jih je v ključnih letih kariere zmlelo kolesje mariborskega nogometnega pragmatizma. Tem posvečamo naslednji članek (klik!).

8 KOMENTARJI

  1. Mi v jok in do kolena v toplo vodo, zastave pa na pol droga.

    Kaj nam pa preostane drugega, ker se slovenska nogometna reprezentanca ni uvrstila na svetovno in evropsko prvenstvo.

    To je huje kot ponesrečen državni proračun, ki bo sprejet danes, ali kot sanjska vlada, ki ne ve, da je njena prva dolžnost skrbeti za blaginjo in varnost Slovencev.

    • Tematika prispevka je slovenska nogometna reprezentanca. Če pa tako težko na Domovini bereš prispevke, ki ne kritizirajo in sploh omenjajo slovenske vlade, pa bodi vsaj toliko spoštljiv do avtorja prispevka, da ne komentiraš z mnenji, ki z obravnavano tematiko nimajo nikakršne povezave.

  2. Pišuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuka! kva b Rokc pisu čeb’ biu Nk Maribor fusbalerski klub iz L’blane? Ga siguren neb’ t’ko osrau, k’ ga je tle.

    Pa en fletn pozdrou iz “ponižujoče brezperspektivnosti in socialne apatije”.

  3. Med pomembne sestavine uspeha, na kateremkoli področju, je po govoru dr. Bučarja ob 10. obletnici državnega zbora, potenca naroda. Fantje in dekleta v gimnazijah so se vedno iskreno nasmejali tej Bučarjevi ugotovitvi in usmeritvi. Jutri, na dan prvega generala Slovenske vojske , najbolj potentnega Slovenca vseh časov, bi se morali vprašati, kaj je Rudolf Maister imel, česar tedaj ni imela Ljubljana in nimamo tudi danes. Kako zanimivo, prav v Mariboru. Torej narod mora biti poln samega sebe, v najboljšem pomenu besede in bo uspeval.To je razlika med SLO-jevci in HRV-atejevci. Cilja, Slovenci Velemojstri Nogometa (SVN) pa nočemo sprejeti, ampak smo ves čas raje SL-ovenci Odpisani. Sicer pa po komentiranju TV Slovenija ne nastopajo reprezentanti Slovenije, ampak več stokrat ponovljeni “naši”. Hrvaški komentatorji pa vedno poudarjajo, da so to hrvaški nogometaši. Torej, “naši” nastopajo za obubožano TV SLO, hrvaški pa za državo Hrvaško.

  4. Naj začnem z bistvom problema športa-nogometa v Sloveniji: prevladujoča miselnost,ki se kaže tudi v komentarjih k dobremu članku Roka Čakša (Rok Čakš ni anonimus v nogometu(!) ,mimogrede).
    Podcenjevanje nogometa in tudi športa ima gotovo posledice v na vseh drugih področjih življenja celotne slovenske družbe. Ugovori moji trditvi ne zdržijo resne presoje.
    To da imamo kopico dobrih športnikov ni posledica prevladujoče miselnosti (mentalitete) Slovencev v odnosu do športa,ampak pridnosti,delavnosti in vztrajnosti tistih,ki želijo v športu uspeti. Kvaliteta več pa je talent. In ta je prisoten,vendar,ko pogledamo v podrobnosti lahko opazimo posebnost : večina talenta pride iz “mešanja”.Samo poglejte starše! In kar je še zanimivo : razporeditev po športnih panogah- individualne in kolektivne.
    Nogomet je bil v Sloveniji vedno ob strani,iznačevan kot “balkanski” šport.Kar je nesporno največja neumnost. Pravi razlog pa je,grobo rečeno, v “sokolski miselnosti”.
    In sedaj k še eni zanimivosti : zakaj se že primerjamo s Hrvaško,Srbijo,BIH…? To je še ena velika neumnost,ki izhaja iz “jugoslovanske preteklosti”.
    Veliko bolje bi bilo,ko bi dojeli,da je naša prava primerjava Island ! Do leta 2012 je bil Island na nogometnih lestvicah FIFE rangiran na stoto in še neko mesto.Po tem letu pa se je zgodil “čudež”. Danes je Island resna tudi nogometna država (predtem in tudi danes je na Islandu doma eokomet).
    Kaj so naredili ? Na njihovo odlično mentaliteto (temelj) so “postavili” odlično infrastrukturo (v nekaj letih po letu 2000 2o+plus travnatih igrišč, 11 pokritih igrišč z umetno travo za veliki nogomet (delajo celo leto!) in 112 malih igrišč (33 x 18 m) z umetno travo (tako igrišče je dobila vsaka osnovna šola).
    Poleg tega so v tem času izobrazili 700 trenerjev (UEFA A in UEFA B). Kvaliteta ? Vsekakor,ker imajo odgovornost,vztrajnost in skoraj nič “zvitosti”.
    Pika na “i”: število prebivalcev je manj kot 500.000. Registriranih igralcev čez 20.000 !!
    In kaj je še v ozadju : poleg dobre organizacije, DRŽAVA ! Zato imajo rezultat !
    Pri nas pa je problem: mentaliteta družbe kot celote,država, infrastruktura,organizacija,odgovornost,kvaliteta dela z mladimi, “varanje sebe in drugih”, “kraja mladih igralcev” iz manjših sredin ( “otomanski način delovanja”), pod krinko skupnega interesa prevladuje ozki interes posameznikov in “elitnih skupin”.
    NK Maribor ni brez napak, je pa še vedno najbolje organizirana nogometna sredina . Problem je v Ljubljani in na Brdu !! Nič ne kaže na boljše!

    P.S. Da ni prišel Kek za selektorja,bi bili v tem trenutku v še slabšem položaju !

  5. Se strinjam z vecino napisanega tuki ampak najvecja razlika med nami in hrvati je da oni razvijajo igralce cez repko… ko dinamo da priliko mladincu v prvi ekipi se bo ta fant kmalu znajdu v repki in bo nabiral minute namesto igalcev k v tujini grejejo klop. Pri nas pa tega ni maribor je igral ligo prvakov pa ni blo enga igralca maribora v repki ceprav so vsi tej fantje redno igral v ligi prvakov kjer so 2x zgrizl skup po 3pike in pol ti katanc rece da slo liga ni dost dobra… dejstvo je da maribor tezko koga dober proda (kar ne klicanje v repko sigurno pomaga) kot durgo pa ze lep cajt zvijo na racun evropskih uspehov in ne prodaj tako da ni cudno da je rezultat v ospredju

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime