Prof. dr. Tea Jedlovčnik: Niste še videli vsega. Kolaps javnega zdravstva se bo zaradi škodljive novele zgodil, in to kmalu.

Foto: Jaka Krenker / Domovina
POSLUŠAJ ČLANEK

Vlada proti zdravnikom lahko dobiva medijsko vojno zato, ker mi v svojih vrstah nismo naredili reda. Vse te afere, ki jih gledamo, niso bile pripeljane do konca. Korupcija je tudi med nami. – Moje dopoldansko delo mi predstavlja vse. Če mi ne bi, danes že zdavnaj ne bi bila več v javnem sistemu. Zato sem se učila toliko let: šest let fakultete, šest let specializacije in potem ves čas delo, ki je izziv. – Zame je to zelo težka odločitev, ker bom, če bom šla, seveda morala zapustiti javni sistem. V njem si še vedno želim delati, zato se bom, če bo to sploh mogoče, odločila, da bom delala prostovoljno. 

V Domovininem podkastu Vroča tema je gostovala prof. dr. Tea Jedlovčnik, specialistka plastične, estetske in rekonstrukcijske kirurgije ter nekdanja predstojnica sektorja kirurških strok v SB Novo mesto, učenka znamenitega Francija Planinška. Danes je v splošni bolnišnici zaposlena za 80 odstotkov delovnega časa, ob tem pa deluje še v dveh zasebnih estetskih klinikah. Dr. Jedlovčnikova je oseba, ki brez dlake na jeziku izrazi svoje mnenje, tudi na družbenem omrežju X. Z njo smo se pogovarjali o razkrajanju slovenskega zdravstva zaradi uveljavitve Golobove novele zakona o zdravstveni dejavnosti in vsebini zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Ljudje so bili po njenih besedah premalo obveščeni o tem, kaj zares prinaša. »Poleg parazitov in dvoživk nam bodo rekli še morilci. Ob takem razvrednotenju stroke seveda zaupanja vanjo ni. Aktiven trud politike, medijev in spakedral v lastnih vrstah je obrodil velik, lep in od znotraj popolnoma gnil sad,« je zdravnica zapisala v enem svojih odmevnih zapisov na družbenem omrežju X. 

Nekateri vam očitajo, da ste se politično aktivirali, ker ste zelo kritični do te vlade, kar se tiče njene politike do zdravstva. 

Jaz pač napišem svoje mnenje. Ampak to še ne pomeni, da sem političarka ali da sem politično aktivna zaradi tega. Smiselno se mi zdi povedati, kar vidim pri svojem delu. Ta novela zakona o zdravstveni dejavnosti pa res ni dobra, kaj naj rečem. Pa so pisali, da takšna zdravnica, ki piše po socialnih omrežjih, nima kaj početi oziroma nima kaj zdraviti pacientov. 

Nekateri so pozivali vodstvo bolnišnice v Novem mestu, da vas suspendira. Ste bili presenečeni, koliko bolnikov se je oglasilo na omrežjih, vam stopilo v bran, pisalo, da ste odlična zdravnica? 

Ne, nisem bila presenečena, zato ker verjamem v svoje paciente in verjamem, da me prepoznajo kot takšno. Imajo me radi in me zagovarjajo. Zato se tudi jaz trudim zanje in bom naredila vse, kar je v moji moči, da bodo zadovoljni. Mi smo ena skupnost – jaz in moji pacienti. Pa tudi tako je: moji pacienti vedo, da imam zelo dolg jezik. Tudi moji kolegi to vedo. In to mi velikokrat škodi. Pri meni je tako: to, kar vidite, je to, kar dobite od mene. Kar bom rekla, bo vedno iskreno. 

Tea Jedlovčnik. Foto: Jaka Krenker / Domovina

Pa niste čutili nobenega pritiska zaradi teh pozivov? Se niste vsaj malo ustrašili, da bi morali biti zdaj bolj previdni na omrežjih? Marsikdo bi se tako počutil. 

Imela sem dilemo: OK, zdaj bom pa zaprla profil, pa naj bo mir. Ampak potem sem si rekla: Zakaj bi ga? Saj ne govorim nič takega. Res se mi zdi narobe, da bi morala »zapreti usta« ali izginiti s spleta, ker izražam mnenje. Zaradi tega do zdaj nisem imela nobenih težav, absolutno ne. Tako v resnici je: večina ljudi, ki so bili najbolj glasni, me sploh ne pozna. 

Zakaj po vašem mnenju ta vlada dobiva medijsko vojno proti zdravnikom? 

Zato, ker mi v svojih vrstah nismo naredili reda. Vse te afere, ki jih gledamo, niso bile pripeljane do konca. Korupcija je tudi med nami. Imam prijatelja, kolega, ki dela v Angliji in je rekel, da imajo tam ničelno toleranco do korupcije. Ko narediš kaj takega, izgubiš licenco. Pika. Konec. Pri nas pa tega odpora ni. Zadeve se tolerirajo. In veste, ob vsem tem še politika (ne govorim samo o tej vladi, to je zgodovinsko) dodatno podžiga to sliko zdravnikov. To ni od danes, to se vleče že dolgo. Mislim, da se je začelo že pri profesorju Kebru, ki nas je označil z nekim zelo slabšalnim izrazom. Sprva se ti zdi malo za šalo, malo zares, ena mala kepa – potem pa iz tega nastane velika snežna kepa, snežak ali pa kar Eiger, če hočete. Tudi mi moramo v svojih vrstah narediti red. 

Imam prijatelja, kolega, ki dela v Angliji in je rekel, da imajo tam ničelno toleranco do korupcije: ko narediš kaj takega, izgubiš licenco. Pika. Konec. Pri nas pa tega odpora ni. Zadeve se tolerirajo. 

Vaša specializacija je posebej na udaru novele zakona o zdravstveni dejavnosti, ker je plastična kirurgija močno prisotna tudi med zasebniki. Povedala sva na začetku: za 80 odstotkov delovnega časa ste zaposleni v Splošni bolnišnici Novo mesto in delate v dveh zasebnih klinikah. Zdaj vas bom vprašal to, kar vam očita Svoboda oziroma ta vlada – da bi se morali najprej kakovostno posvetiti svojemu dopoldanskemu delu. A res naredite dovolj dopoldne? Vam to ne predstavlja dovolj velikega izziva, da potem še popoldne služite naprej

Kar se vseh teh dilem tiče, razčistimo eno stvar: moj kredit je tako velik, da je moja plača premajhna. To je realnost. Ampak moje dopoldansko delo mi predstavlja vse. Če mi ne bi, danes že zdavnaj ne bi bila več v javnem sistemu. Zato sem se učila toliko let: šest let fakultete, šest let specializacije in potem ves čas delo, ki je izziv. To je bila od nekdaj moja želja. Verjamem, da naredim dovolj. Konkretno v moji bolnišnici imamo daleč najkrajšo čakalno dobo v plastični kirurgiji. Delamo vsi, po mojem veliko več kot sto odstotkov. Te zadeve bi se dalo zelo hitro razčistiti, če bi se uvedel normalen sistem norm: če mi nekdo da normo, jo bom sprejela. Naše delo je – vsaj v kirurgiji – popolnoma merljivo: število bolnikov, število operacij, kakovost operacij.  

Lahko gledalkam in gledalcem pojasnite, da je velika razlika med vašim delom v zasebnem in javnem sektorju? Če sem vas prav razumel: v zasebnih klinikah gre skoraj izključno za lepotno kirurgijo, medtem ko je v javnem zdravstvu plastična kirurgija veliko širša? 

Tako je. Plastična kirurgija je izjemno široko področje. Sem spada kirurgija roke: poškodbe roke, degenerativne spremembe, artritisi, menjava sklepov … Pri nas na primer delamo tudi menjave protez zapestja. Sem sodijo rekonstrukcije telesa po onkoloških obolenjih, prekrivanje defektov, rekonstrukcija dojk, vsi posegi, povezani z dojko … Moja ožja niša je postbariatrična kirurgija, to je preoblikovanje telesa po veliki izgubi telesne teže. To bi načeloma lahko delala tudi zasebno. V bolnišnici delam tudi estetske posege – imamo tak dogovor. To imam na podjemni pogodbi, strogo ločeno od vsega dopoldanskega dela. Pri tem vsi nekaj zaslužijo in vsi smo zadovoljni – seveda pa zaslužim bistveno manj, kot bi lahko v čisto zasebnem sistemu. 

In zdaj ste pri točki, ko se boste morali odločiti, kje boste delali? 

Ja, ravno zaradi vsega tega, kar sva povedala. Zame je to zelo težka odločitev, ker bom, če bom šla, seveda morala zapustiti javni sistem. V njem si še vedno želim delati. Mogoče se bom, če bo to sploh mogoče, odločila, da bom delala prostovoljno – volontersko. 

Foto: Jaka Krenker / Domovina

Zakaj? 

Ker sem zdravnica. Po drugi strani pa – v javnem sistemu imamo na primer 300 pacientk v čakalni vrsti za velike operacije, ki res trpijo. Zaradi tega zakona bodo številni moji kolegi odšli. Večina mojih vrstnikov je že v zasebnih vodah. Še nekaj, kar je po mojem mnenju še veliko hujše od tega, da bomo mi odšli: iz javnega sistema bodo odšli zdravniki, ki so že marsikaj naredili, imajo izkušnje in so, bom rekla, »varni« kirurgi. Ti isti zdravniki pa smo hkrati mentorji mlajšim. To se mi zdi najhujša posledica: mladih ne bo imel kdo učiti. Prepuščeni bodo samim sebi in knjigam. Ne rečem, da se tako ne da, ampak učna krivulja bo bistveno daljša. Kaj pa je bolj dragoceno kot izkušen mentor, ki ti pove za vse napake, ki jih je sam naredil, ti pokaže, kako se jim izogniti, in te pripelje do tega, da postaneš dober specialist? Tak, ki bo lahko res pomagal ljudem, jim lajšal trpljenje, jim omogočil lepo starost in lepo življenje – da na koncu sploh ne bodo razmišljali o evtanaziji, ker bodo imeli dostopno in kakovostno zdravljenje. 

To se mi zdi najhujša posledica: mladih ne bo imel kdo učiti. Prepuščeni bodo samim sebi in knjigam. Ne rečem, da se tako ne da, ampak učna krivulja bo bistveno daljša. 

Ministrica pravi, da bo sistem zanihal, a da ne bo tako hudo ... 

Mi smo zdaj v fazi uveljavitve tega zakona. Morate vedeti, da imamo skoraj vsi še dovoljenja za delo in upravljanje do izteka prehodnega obdobja, ki – mislim – velja do konca maja. Ampak nimamo jih vsi do konca maja; jaz konkretno imam dovoljenje samo do konca marca. Potem bomo šli v en drug sistem, pa bomo še manj »na voljo«. Zdaj smo v Novem mestu tako organizirani, da smo v neplačani pripravljenosti. To pomeni, da za ta čas nisem plačana, ampak če me pokličejo zaradi poškodbe – če si nekdo kaj odseka ali pride kakšna huda poškodba – grem v bolnišnico, opravim poseg in dobim plačane tiste ure, ko sem tam. Že zdaj kar veliko stvari deluje na neki napol prostovoljni bazi. Po novem pa še tega ne bo več. Morda res ne bo tako dramatično, kot se zdi na prvi pogled, ampak jaz mislim, da bo še slabše. 

(D228, 41-42)

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Kolaboracija z Golobom
V hiši kaosa