Prof. dr. Miro Haček: Pozivi k bojkotu je neumna strategija, ki bo do volitev najbolj koristila SDS

Intervju: prof. dr. Miro Haček, politolog

Na nek način se je zdelo, da so bili politični akterji precej nepripravljeni in da so jih potem tudi kamere in mikrofoni ujeli malo na levi nogi, saj so povedali marsikaj, česar morda nekaj ur kasneje ne bi izrekli. – To je bil prvi pravi referendum, na katerega se je bilo treba odpraviti zaradi njega samega, in opozicija je bila pri tem uspešna. – Je pa res, da je zdaj minilo relativno precej časa od nastopa Golobove vlade, v treh letih pa je vendarle vsakomur postalo jasno, s kakšno vlado imamo opravka, koliko je operativna, koliko je učinkovita in kako se znajde v političnem prostoru.

Prof. dr. Miro Haček, vas je rezultat referenduma kakorkoli presenetil?

Ja, me je presenetil. Še sam sem nekaj ur prej, pred zaprtjem volišč, na Twitterju nekako predvideval, da bo najbrž proti od 65 do 75 odstotkov udeležencev. To so nekako napovedovale javnomnenjske ankete, tiste, ki so bile opravljene tik pred zdajci, recimo Medianina. Manj me je presenetilo to, da so predlagatelji dosegli kvorum; kot zdaj vidimo, so ga pravzaprav krepko presegli. Še bolj pa me je presenetilo tisto, kar se je dogajalo po razglasitvi rezultatov. Na nek način se je zdelo, da so bili politični akterji precej nepripravljeni in da so jih potem tudi kamere in mikrofoni ujeli malo na levi nogi, saj so povedali marsikaj, česar morda nekaj ur kasneje ne bi izrekli. Pa tudi nekateri mnenjski voditelji in celo novinarji so se zdeli precej nepripravljeni na to. Tisti Odmevi (v nedeljo zvečer) so bili posebej zanimivi in najbrž za v učbenik, kot primer, kako se nikakor ne vodi neka takšna oddaja.

Ta referendum je bil po sedmih zanje neuspešnih za opozicijo v bistvu prvi, ki ga je dobila. Kaj se je po vašem mnenju spremenilo?

Prejšnji referendumi so se zgodili v trojčkih. Najprej je bil trojni referendum jeseni 2022. To je bilo nekaj mesecev po volitvah in tik pred sklopom predsedniške kampanje. To je bil še dovolj poseben trenutek, da je ta »moment«, ki ga je Gibanje Svoboda dobilo na volitvah, še trajal. Tisti referendum je bilo relativno težko dobiti, ker je bilo treba premagati to vzdušje po volitvah. Volivci pa vendarle še niso ujeli ali pa dobili občutka, kakšna je v resnici vlada, ki so jo nekaj mesecev prej izvolili, in koliko bo ta vlada učinkovita, koliko bo izpolnjevala obljube, koliko bo konec koncev tudi operativna. Je bilo še relativno (pre)kmalu. Naslednji trojček pa se je zgodil lani, v sklopu evropskih volitev. Tukaj je šlo za relativno posebno situacijo. Bile so evropske volitve, hkrati so volivcem potisnili v roke še tiste štiri »ceglce« za posvetovalne referendume. Evropske volitve so bistveno vplivale na rezultat teh referendumov. Sicer bi bila udeležba najbrž minorna na teh posvetovalnih referendumih in bi bil tudi rezultat najbrž drugačen. Tako pa so pač tisti volivci, ki so prišli, odločili. Tukaj je SDS-u in prijateljem iz opozicije malo zmanjkalo, pri nekaterih so pa malo bolj pošteno izgubili. Ta (nedeljski) je bil prvi – si bom dovolil reči – pravi referendum. Torej referendum, ki je bil sam zase, kjer ni bilo hkrati še nekega drugega političnega dogajanja, nobene kampanje. Volivci so morali prav posebej za ta referendum dvigniti zadnjico in se odpraviti na volišče, žrtvovati tudi nekaj časa. In ta prvi pravi referendum je opoziciji precej gladko uspelo dobiti. Je pa tudi res, da je zdaj že minilo relativno precej časa od nastopa Golobove vlade. V treh letih je vendarle vsakomur postalo precej jasno, s kakšno vlado imamo opravka, koliko je operativna, koliko je učinkovita in kako se znajde v političnem prostoru.

Proti je bilo 403.000 volivk in volivcev. Na družbenih omrežjih, v medijih se zdaj ugiba, da je to domet, ki ga ima desna sredina. Se je sploh karkoli spremenilo od volitev 2022? Tudi takrat so stranke SDS, Nova Slovenija in Povežimo Slovenijo skupaj dobile približno toliko, enako tudi Anže Logar na predsedniških volitvah. Kaj menite?

Menim, da to sicer ni trenutni domet desne sredine, ni pa daleč od maksimalnega dometa. Morda so sposobni dobiti še nekaj 10.000 glasov, ni pa ta številka bistveno večja od te, ki se je zdaj pojavila. Moramo biti realni – brez »exitpola« na tem referendumu, torej ankete, ki bi volivce vprašala, kako so se odločili in koga sicer podpirajo, tega tudi ne bomo nikoli vedeli. Upam si trditi, da to niso bili izključno volivci SDS-a, Nove Slovenije in manjših strank z desne sredine, ampak da so bili med njimi najbrž tudi volivci, ki so leta 2022 obkrožili Gibanje Svoboda ali še kakšno drugo stranko iz takratne koalicije KUL. Zdaj so se pa razočarani odločili, da imajo zadosti, in so se pridružili v tem primeru opozicijskemu referendumu. Ni pa seveda avtomatično rečeno, da bi tudi na volitvah obkrožili katero od trenutnih opozicijskih strank.

Menim, da to sicer ni trenutni domet desne sredine, ni pa daleč od maksimalnega dometa. Morda so sposobni dobiti še nekaj 10.000 glasov, ni pa ta številka bistveno večja od te, ki se je zdaj pojavila.

Kako težko je volilno telo motivirati za takšen referendum? Zdaj je opoziciji očitno uspelo, ampak ne v tolikšni meri, kot je uspelo pred štirimi leti takratni opoziciji KUL, Niki Kovač in civilni družbi.

Po mojem mnenju je relativno težko motivirati volilno telo, da gre na referendum zgolj zaradi vsebine, ki se na tistem referendumu poudarja. Če bi tu šlo samo za vprašanje upokojevanja oziroma pokojnin za zaslužne umetnike, bi relativno malo ljudi šlo na ta referendum. Če bi šlo leta 2021 v resnici zgolj za vprašanje vode tistega nesrečnega Vizjakovega zakona, bi tudi veliko manj ljudi šlo na referendum. Na vseh teh referendumih je šlo za nekaj večjega. Šlo je tudi za plebiscitarno odločanje o tem, ali nam je trenutna vlada všeč ali ne. In koliko nas je trenutna vlada v resnici razočarala, morda tudi razjezila, ziritirala. To je bil trenutek, ki je leta 2021 sredi poletja na volišča pognal relativno veliko volivcev. Tisto je bilo bolj plebiscitarno izjasnjevanje o Janševi vladi in o kovidnih ukrepih, ki jih takratna vlada že skoraj eno leto implementirala. Tako kot tokrat je šlo v nedeljo vendarle tudi v večji meri, po mojem mnenju, za plebiscitarno odločanje o Golobovi vladi in o stopnji razočaranja posameznega volivca nad neizpolnjevanjem obljub, ki so bile dane na parlamentarnih volitvah aprila 2022.

V nedeljo je šlo v večji meri za plebiscitarno odločanje o Golobovi vladi in o stopnji razočaranja posameznega volivca nad neizpolnjevanjem obljub, ki so bile dane na parlamentarnih volitvah aprila 2022.

V vseh teh primerih slišimo vladno stran opoziciji očitati, da je zavajala, manipulirala. Če se dotakneva zakona o vodah – takrat je bilo precej govora o tem, da nam bodo vzeli pitno vodo; zdaj smo videli Majo Smrekar na vseh fotografijah – umetnico, ki doji psa. Očitno zna politika zelo spretno pritisniti na čustva ljudi.

Referendum je težaven s tega vidika, da je treba izbrati vsebino, ki je povprečnemu volivcu relativno razumljiva. Bolj smiselno bi bilo v resnici iti na referendum za vprašanja, ki se tičejo čisto vsakega v tej državi. Takšna je recimo zdravstvena reforma, takšen bo morda medijski zakon. To so v resnici vprašanja, ki se tičejo velike večine volivcev. Vsak ima zdravstvene težave, vsak bo soočen s posledicami že sprejetega zakona. Vendar pa je težava v tem, da bo povprečen volivec zelo težko razumel, kaj v resnici ta zakon prinaša, če še odločevalci v resnici zelo težko pojasnijo ali pa razumejo, za kaj so v resnici glasovali. Zato politika zelo rada izbere teme za referendum, ki so relativno enostavne, ki so preproste za razumevanje, kjer je možno tematiko predstaviti v dveh ali pa treh stavkih in to tematiko potem večina volivcev tudi relativno zlahka razume. Zato je pogosto izbrana tematika, ki je sicer nekoliko nenavadna, se dotika relativno ozke skupine, samskih žensk, RTV-ja, vode, Radovednih tačkov in podobno, kar na povprečnega volivca najbrž nikoli ne bo osebno vplivalo. Kaj pa ima povprečni volivec s pokojninami za izjemne dosežke? To ga ne prizadeva danes in ga najbrž do konca življenja v resnici ne bo. Je pa tematika pripravna in uporabna za vsebino nekega takšnega referenduma, ki hkrati postane seveda tudi glasovanje o trenutni oblasti.

Kaj pa je dovoljeno uporabljati v takšni referendumski kampanji in kaj je na primer prepovedano? Vemo, da je Maja Smrekar sprožila pravna sredstva proti SDS-u, ker se je pojavila na njihovih plakatih …

To bomo videli, ko se bodo nadzorni organi oziroma sodni organi izjasnili glede teh vprašanj. Po mojem mnenju je meja pravzaprav večkrat presežena v naših predvolilnih kampanjah. Ena in druga stran uporabljata včasih celo malo brutalen politični jezik. Najbolj bi si želel, da bi bila vendarle kampanja malo bolj umirjena. Potem bi bilo najbrž lažje predstaviti povprečnemu volivcu, za kaj v resnici gre. Tako pa poslušamo veliko obkladanja z obtožbami, predvsem z ostro retoriko. Z obeh strani so očitali tudi kršenje volilnega molka. Nekateri so res pozivali na volišče, kar seveda ni kršenje volilnega molka, ker pozivati na volišče je del demokratičnega procesa. Če se pa izjasniš glede vsebine, pa se lahko pogovarjamo o kršenju predvolilnega molka. Vprašanje predvolilnega molka je morda vprašanje, ki bi ga bilo v bližnji prihodnosti treba nasloviti in ga tudi odpraviti, ker večina držav tega niti ne pozna.

Vprašanje predvolilnega molka bi bilo v bližnji prihodnosti treba nasloviti in ga tudi odpraviti, ker večina držav tega niti ne pozna.

Ko smo že na polju dovoljenega in nedovoljenega: pozivi, ki so prišli iz obeh vladnih strank, naj ljudje ta referendum bojkotirajo – prav na ta način, s temi besedami. Kako ste vi to videli kot profesor, ki predava študentom, kako pomemben je institut neposredne demokracije?

No, jaz sem to videl kot politično napako. Se strinjam, da je na nek način neprimerno pozivati k blokadi oziroma obstrukciji referenduma, ko pa vemo, da je referendum v resnici edino orodje, ki ga imamo volivci med vsakokratnimi parlamentarnimi volitvami. Ampak moja presoja je šla z vidika politične strategije, torej ali se je ta strateška poteza izplačala dvema koalicijskima strankama in kaj jima je prinesla. Na koncu lahko ugotovimo, da se jima seveda ni izplačala in jima ni ničesar prinesla. Popolnoma abotno trdijo, da je bilo 75 odstotkov volivcev na njihovi strani, čemur se lahko samo nasmehnemo. Ampak prinesla jim je to, da ima SDS v rokah zdaj še eno orodje. Potem ko je trenutna koalicija dobila mandat zaradi tega, zaradi obljub, zaradi pričakovanja, da bo bolj demokratična, kot je bila tretja Janševa vlada, ki so ji očitali neke nedemokratične poteze, je bil ta mandat, ki ga je  Golobova vlada v resnici dobila zaradi obljube večje demokratičnosti, večje transparentnosti, spoštovanja institucij ... Potem pa greš narediti tole in na neki način negiraš tisto, na podlagi česar si pravzaprav prišel na oblast. To je bila – tu ni boljše besede – neumna politična poteza, neumna strategija, ki bo seveda najbolj koristila SDS, ki bo to izkoriščala do volitev.

Če je predsednik stranke SD Matjaž Han koalicijo po porazu pozval k razmisleku, ga ne slišijo niti v Levici niti Svobodi. Slišali smo poslanko Saro Žibrat, češ da niso dobili zaušnice, ker niso sodelovali. Da so pravzaprav zmagovalci, ker so tri četrtine volilnega telesa prepričali, naj ostane doma …

To je bila izjava, ki sem jo označil na Twitterju (X) kot nadbizarno. Po isti logiki bi lahko tudi Janez Janša leta 2021 rekel, da je 54 odstotkov volilnega telesa ostalo doma na referendumu za vode in da so v SDS v resnici zmagovalci, kar je bizarno. Tako pač ne moreš nastopiti. Kot sem rekel, sem bil presenečen nad nepripravljenostjo političnih akterjev na katerikoli scenarij po referendumu. Resni in profesionalni politiki morajo biti pripravljeni na zmago in na poraz ter malo razmisliti, kako bodo reagirali v enem in drugem primeru, da se jim ne zgodijo tovrstne izjave, ki potem lahko ostanejo v medijskem prostoru še zelo dolgo in se bodo vsake toliko časa spet pojavljale.

Resni in profesionalni politiki morajo biti pripravljeni na zmago in na poraz ter malo razmisliti, kako bodo reagirali v enem in drugem primeru.

(D200: 29-31)