Prodajajo vam lažni pacifizem, a dolgoročen mir je možen le preko zmage ukrajinskih sil

Foto: Metin Aktas / Anadolu Agency (Profimedia.si)


16. marca letos so naš nekdanji premier Janez Janša, češki predsednik vlade Petr Fiala in njegov poljski kolega Mateusz Morawiecki obiskali Kijev kot prvi predstavniki Zahoda in EU. S tem so začeli trend obiskov v Kijevu, ki so mu sledili voditelji številnih držav.

Šele tri mesece pozneje so prišli v Ukrajino voditelji držav t. i. "jedrne" Evrope. Kljub temu je nedavni obisk francoskega predsednika Emmanuel Macrona, nemškega kanclerja Olafa Scholza in italijanskega premiera Maria Draghija v Kijevu ponovno pokazal podporo celotne Evrope Ukrajini in njenemu boju proti ruskemu agresorju.

Medtem ko so v Severodonecku že padale bombe, so v Sloveniji privrženci ruskega predsednika Vladimirja Putina začeli pritiskati na vlado s pismom predsedniku vlade Robertu Golobu. V svojem pismu so zahtevali od nove vlade, da pripomore k uveljavitvi ruske verzije miru in posredno žrtvuje neodvisnost Ukrajine v imenu nekakšnega začasnega miru na vzhodu Evrope. Temu pismu so sledile številne izjave iz vrst vladnih strank Levice in Gibanja Svoboda, ki bolj ali manj odprto podpirajo pismo in pobudo za vzpostavitev miru v Ukrajini po ruskih notah, česar drugod na Zahodu ne podpirajo.

Čeprav sta se aktivirala tudi civilna družba in del levo-sredinske politične sfere, ki sta izrazila podporo Ukrajini in pozvala vlado, naj nadaljuje politiko prejšnje vlade, se zdi, da je glas ruskih podpornikov preglasen. Posledica te ruske ofenzive v Sloveniji je jasna: Slovenija se zunanjepolitično prvič po odhodu Karla Erjavca počasi ponovno začenja približevati Ruski federaciji. V tujini se je ta sprememba ponekod že začutila, predvsem na Balkanu, kjer se zavedajo posledic morebitne ruske zmage v Ukrajini.

Sedaj naš predsednik vlade poskuša v Bruslju rešiti ugled Slovenije, čeprav se doma skriva pred konkretnimi odločitvami glede nove zunanje politike. S tem je dejansko prepustil slovensko diplomacijo v roke državnega zbora in ministrice za zunanje zadeve Tanje Fajon.
Sedaj naš predsednik vlade poskuša v Bruslju rešiti ugled Slovenije, čeprav se doma skriva pred konkretnimi odločitvami glede nove zunanje politike.

Slovenski zagovorniki Rusije na pohodu


Politična ofenziva, ki se je začela s pismom predsedniku vlade, je bila takoj, čeprav posredno, podprta s strani Levice. Ta naša skrajno leva stranka že dalj časa nasprotuje severnoatlantskemu  zavezništvu in v določeni meri še vedno podpira izstop Slovenije iz zveze Nato. Poleg tega je ta stranka v prejšnjih tednih tudi razkrila, da nasprotuje demokratični odločitvi Švedske in Finske, ki se želita včlaniti v zvezo Nato. Olje na ogenj je nato dodal še kontroverzni poslanec Miha Kordiš s svojimi izjavami na Facebooku.

Pričakovali bi, da bi največja vladna stranka poskusila pomiriti najmanjšo koalicijsko partnerico, vendar se zdi, da se je predsednik vlade zavil v tišino in pustil proste roke podpredsednici gibanja Marti Kos. V samo nekaj dneh je podpredsednica največje vladne stranke razblinila dvome o mednarodni usmeritvi GS.

https://twitter.com/UrosEsih/status/1536993155320537088?s=20&t=aQwyjQAbtAYoqzv5CYEhtQ

Edino minister za obrambo Marjan Šarec je hitro spremenil mnenje po srečanju z ministri za obrambo zveze Nato. Čeprav bo Slovenija, kot vse kaže, res ustavila nakup oklepnih vozil znamke boxer, so se Šarčeve ideje o nacionalni obrambi spremenile že ob prvem mednarodnem srečanju. Kljub temu je drža obrambnega ministra pohvalna, saj je v Bruslju zatrdil, da bo Slovenija nadaljevala dostavo orožja Ukrajini.

https://twitter.com/KyivIndependent/status/1537569084329668608?s=20&t=RoiQ_KVSNyeKWT6Bq4TXGA

A slovenski politični zagovorniki Putinovega režima niso edini, ki zagovarjajo rehabilitacijo Ruske federacije v mednarodnem prostoru. Poleg njih je na pohod odšla tudi vrsta novinarjev in akademikov, ki so nam še pred kratkim predavali o jedrni Evropi in zahodni demokraciji. Tako so se tudi nekateri novinarji Dela, Dnevnika, in nenazadnje tudi javne RTV odločili za prodajo lažnega pacifizma in miru.

A kot je bilo že večkrat razloženo, bo dolgoročen mir v Ukrajini dosežen le preko zmage ukrajinskih vojaških sil. Spomnimo se, da so takšen pacifizem zagovarjali že pred 30 leti v Sloveniji. Sedaj ga ponovno prodajajo Ukrajini s figo v žepu, saj se dobro zavedajo, da mir, ki bo naklonjen Putinu, ne bo stabilen, ampak bo nadaljeval vojaške spopade v vzhodni Evropi.

Tukaj se je treba zavedati, da kakršenkoli mir, ki ne bo služil Ukrajini, pomeni možnost obnovitve oboroženih spopadov na Balkanu, v Gruziji in konec koncev tudi na Finskem in v baltskih državah. Ukrajina je postala naša Češkoslovaška iz leta 1938, tukaj je treba ustaviti lačnega volka, preden potegne celotno Evropo in Svet v kataklizmičen spopad. Morda predstavljena naivnost naših zagovornikov Rusije niti ni naivnost, ampak preprost oportunizem nekdanje elite, ki si želi vrnitev avtoritarnih režimov na vzhodu Evrope.
Kakršenkoli mir, ki ne bo služil Ukrajini, pomeni možnost obnovitve oboroženih spopadov na Balkanu, v Gruziji in konec koncev tudi na Finskem in v baltskih državah.

Izogibanje našega predsednika vlade ključnim zunanjepolitičnim odločitvam


In kje je naš glavni "osvoboditelj" v vsem tem? Kot kaže, se izogiba sprejetju ključnih odločitev. Brez dvoma je v nelagodnem položaju, saj so se njegovi podporniki razdelili na zagovornike Ukrajine in Rusije. Verjetno se tudi dobro zaveda, da večji del njegovega volilnega telesa podpira demokracijo, Zahod, Evropsko unijo in Ukrajino. Namesto da bi kot pravi voditelj vzel vajeti v svoje roke in sprejel ustrezne odločitve, se je umaknil in predal vroč krompir poslancem odbora za zunanje zadeve državnega zbora.

Po začetnih znakih, da bo novi premier sledil svojim predhodnikom dr. Drnovšku, Janši in Pahorju, pomeni takšen pristop hladen tuš, ki je končal iluzije o njegovi odločnosti. Sedaj postaja jasno, da se bo predsednik Golob vpletal v zunanjo politiko bolj ali manj le, ko bodo potrebne lepe besede, ob prvem znaku potrebnosti sprejetja težkih odločitev pa o njem ne bo ne duha ne sluha.

Pogreb padlih vojakov v Ukrajini (foto: Metin Aktas / Anadolu Agency, Profimedia.si)

Upanje ostaja le v Tanji Fajon


In kaj sedaj? Na koga lahko računamo, da bo ustavil slovenski zunanjepolitični preobrat? Na prvem mestu bi pomislili na poslance opozicije. Vendar pa, čeprav so izjave Janez Janše in Mateja Tonina pohvale vredne, opozicija ne more narediti prav dosti. Pritisk določenih sredinskih politikov, državnikov, novinarjev in akademikov, ki so pokazali hrabrost v drugem pismu v podporo Ukrajine, je sicer dobrodošel, a se zdi, da je brez resnejše politične teže.

Ključni akterji v trenutni situaciji so poslanci Gibanja Svoboda in Socialnih demokratov v parlamentarnem odboru za zunanje zadeve. Predsednik vlade in zunanja ministrica sta predala odločitev njim, ki jo bodo morali končno sami sprejeti.

Vseeno poleg njih ostaja upanje tudi v ministrici za zunanje zadeve in podpredsednici vlade, ki pravi, da je zaveznica jedrne Evrope. Če je to res, se bo odločila za podporo Ukrajini. Dve leti smo poslušali trenutno koalicijo deliti levite o pripadnosti Slovenije "jedrni" Evropi. Sedaj upamo, da lahko vsaj drugi člani vlade spremenijo te levite tudi v dejanja.

https://twitter.com/llisjak/status/1535389709974790144?s=20&t=aQwyjQAbtAYoqzv5CYEhtQ

Več o aktualni situaciji pa v tedenski Vroči temi. Diskusija je tekla o oboroženem spopadu v Ukrajini, in čeprav so novice o tem na naslovnicah osrednjih medijih kar nekako potihnile, nasilje na vzhodu Evrope ne pojenja. V studiu sta vsak svoje stališče (in pismo) zagovarjala dr. Bogomil Ferfila in dr. Aleš Maver:



Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike