Kučan, Türk in tovariši menijo, da je čas, da se ugodi Rusiji

Vir foto: profimedia.si
POSLUŠAJ ČLANEK
18 vidnih akademikov in politikov, med njimi bivša predsednika države Milan Kučan in Danilo Türk, kolumnist Vlado Miheljak, sociologa Rastko Močnik in Rudi Rizman, pisateljica Svetlana Slapšak in Mirovni inštitut, je na slovensko vlado naslovilo poziv k »razumnemu oblikovanju stališča do vojne v Ukrajini« in k uresničevanju zaveze iz koalicijske pogodbe, da bo vlada na področju zunanje in obrambne politike izhajala iz »ustavnega načela mirovne politike ter kulture miru in nenasilja«.

Po njihovi oceni situacije ozemeljska celovitost Ukrajine ni mogoča in je treba iskati pot, kjer bosta zmagovalki obe strani. Hkrati pa izražajo jasno kritiko glede širitve Nata. "V Evropi je treba zgraditi novo varnostno arhitekturo, ki jo je širitev zveze Nato na vzhod celine vse bolj načela," še zapišejo.

Akademiki ne dvomijo o zločinu


"Ni dvoma, da je ruski predsednik Vladimir Putin zagrešil neizbrisljiv vojni zločin z ukazom o napadu na sosednjo neodvisno in suvereno državo Ukrajino, ki Rusije ni ogrožala," uvodoma zapiše skupina akademikov, ki nadaljuje svoje pismo z opisom grozljivih posledic vojne.

Vendar pa za razliko od marsikoga drugega ne nadaljujejo s pravico do samoobrambe, ampak zapišejo naslednje: "Ugotavljamo le, da je konflikt prestopil stoti dan, da so okupacijske sile že zasedle in nadzorujejo petino ukrajinskega ozemlja ter da vse dosedanje sankcije zoper Putinov režim oz. Rusijo niso niti najmanj omajale njegove odločenosti za nadaljevanje agresije. Zahodno oboroževanje ukrajinskih sil zagotovo prispeva k moči njihovega odpora, kljub temu pa ni realnih izgledov, da bi ukrajinska vojska lahko v celoti pregnala agresorja s svojega ozemlja."

https://twitter.com/ZerjavicDelo/status/1534640246368903168

Slovenija in njeno ponujanje posredništva


Za levi politični pol ni nič novega, da bi se radi ponujali za mediatorje v konfliktih, kjer je za to skoraj nič možnosti, da bi kdo to ponudbo sprejel. Nekdanji zunanji minister Erjavec je v preteklosti že imel podobne ideje. Predsednik Pahor pa se je s svojimi potmi med Berlinom, Moskvo in Kijevom v letu 2017 celo neposredno želel pozicionirati kot nekakšen mediator. Pahor je takrat za Politico povedal, da je med telefonskim pogovorom z Donaldom Trumpom temu že predlagal, da si za lokacijo srečanja z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom izbereta prav Slovenijo.

Sedaj k podobnemu "ponujanju" del leve akademske sfere poziva novo oblast z naslednjimi besedami: "Predsednika vlade, ministrico za zunanje zadeve in ves ministrski zbor pozivamo, da s podporo Državnega zbora v Bruslju izpostavijo to vprašanje, ki naj vodi v oblikovanje konkretne in uresničljive, za obe vojskujoči si strani sprejemljive evropske ponudbe za mirovna pogajanja."

Obenem pa postavijo že okvir te debate oz. pogajanj, ki so v neposrednem nasprotju z dosedanjo usmeritvijo Evropske unije, ki enotno zagovarja ozemeljsko celovitost Ukrajine. Zapišejo namreč: "Prekinitev sovražnosti, umik okupacijskih sil in implementacija minških sporazumov za vzhod Ukrajine iz leta 2014 in 2015 realno niso mogoči, če ne bosta obe državi dobili mednarodnih varnostnih jamstev. Ta za Rusijo vključujejo prekinitev nadaljnjega širjenja zveze Nato in ameriške vojaške navzočnosti proti ruskemu ozemlju. V Evropi je potrebno zgraditi novo varnostno arhitekturo, ki jo je širitev zveze Nato na vzhod celine vse bolj načela."



Prvopodpisniki: Aurelio Juri, Maja Breznik, Bojko Bučar, Lucija Čok, Bogomil Ferfila, Franco Juri, Gorazd Kovačič, Milan Kučan, Vlado Miheljak, Vesna Mikolič, Rastko Močnik, Rudi Rizman, Iztok Šori, Primož Šterbenc, Darko Štrajn, Danilo Türk in Mirovni Inštitut.





KOMENTAR: Martin Nahtigal
Enkrat v objemu sovjetskih interesov, vedno v objemu sovjetskih interesov
Ruski imperializem je očitno ponovno na pohodu. Kot je to včeraj orisal dr. Žiga Turk na okrogli mizi Svetovnega slovenskega kongresa, je njihovo razumevanje temeljno drugačno od evropskih držav. Kajti vsaki izgubi ozemlja je čez nekaj desetletij sledila širitev Rusije. In očitno je, da je Putin prepričan, da je njegov čas prišel. Da popravi "krivico", ki se je zgodila Sovjetski zvezi ob njenem razpadu pred tridesetimi leti. Toliko bolj ta analiza zadene žebljico na glavico v luči včerajšnje novice, ko je Evgenij Fedorov, poslanec Državne dume Ruske federacije, predlagal preklic odloka iz sovjetskih časov, ki priznava neodvisnost Litve. Pismo teh akademikov in politikov leve prominence pa pomeni priznanje, da je s silo pridobljeno ozemlje tudi legitimno pridobljeno. Slednje govori proti sami ustanovni listini OZN ter drugim mednarodnim dokumentom. Morda najpomembnejše, ti ljudje, ki so to podpisali, imajo popolnoma drugačno stališče v primeru Izraela. Torej ne gre za nek mirovniški etični vzgib, pač pa ideološko pozicijo. Jim pa je to gotovo znana metodologija iz kakšne druge vojne. Vprašanje, ki ga je Zelenski pred kratkim podal Macronu – kateremu delu Francije bi se odpovedal – je na mestu tudi za pisce tega pisma in posledično za vlado Republike Slovenije. Če pristanemo na to, da se naj država odpove svojem teritoriju za voljo miru, kateremu delu Slovenije so se oni pripravljeni odpovedati – aja, so se ga že, s podporo arbitraži. Če pogledamo v znanstveno literaturo glede agresije avtoritarnih držav, vidimo, da pomiritev (appeasement) ne deluje. Diktatorji se ustavijo, ko trčijo v sebi enako silo. Ni za pričakovati, da bo, če se doseže mir, ta trajal dlje časa. Putin bo v roku dveh let znova napadel – 2 leti pa zato, ker je to čas, v katerem lahko svojo vojsko nauči novih manevrov, ki so več kot očitno potrebni v boju proti taktično zrelim Ukrajincem. Četudi se Ukrajina odpove delu svojega ozemlja, kaj ji zagotavlja, da bo to pripeljalo k dolgotrajnemu miru? Francija je ne želi v EU, verjetno je tudi članstvo v Natu nerealno. Torej Ukrajini preostane samo zanašanje na samo sebe in svojo silo, sicer je čez desetletje ne bo več. Problem dogovora iz Minska pa je, da ne definira sosledja volitev in umika Rusov, posledično je vrnitev nanj obsojena na neuspeh. Slovenija mora slediti svoji zunanjepolitični strategiji, kjer so človekove pravice in pravica do samoodločbe ključne vrednote. Torej je bolj primerno za Slovenijo, da vodi kampanjo pri mednarodnih sodiščih za proces proti vojnim zločincem, tako v vrstah ruske vojske kot političnih odločevalcev.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike