Priznajmo si, med nami živijo islamski skrajneži

Morda nekoliko bolj mimobežno, ko bi si zaslužila, je minule dni skozi sito javnosti zdrsnila novica o skesanju Roka Žavbija, v Italiji osumljenega novačenja in usposabljanja borcev za Islamsko državo. Kot poročajo italijanski mediji, je Žavbi v zameno za nižjo kazen priznal povezavo z  Bilalom Bosnićem, v Bosni zaprtim zaradi terorizma, na katerega zahtevo naj bi v Italiji izuril dva džihadista..

Za novico se morda niti ne bi bilo vredno zatakniti, če ne bi Žavbi bil že dober znanec naših medijev kot eden izmed petih Slovencev, za katere vemo, da so sodelovali v spopadih v Siriji. A do sedaj smo lahko v glavnem brali o nekakšni njegovi humanitarni misiji na Bližnjem vzhodu, kjer ni ubijal ljudi, ampak kot zdravstveni tehnik reševal življenja. Vse do priznanja Italijanom je v medijskih pojavljanjih zanikal poznanstvo z neformalnim voditeljem bosanskih salafistov Bosnićem, ki velja za enega glavnih rekruterjev džihadistov na Balkanu.

Tovrstna stališča Žavbija in drugih »bratov v veri«, ki so v zvezi z raznimi ekstremističnimi aktivnostmi na naših tleh do sedaj stopali pred kamere, so sicer povsem razumljiva. Naivno bi bilo pričakovati, da bi kateri izmed njih slovenski javnosti v obraz prostodušno priznal: ja, sem ponosen borec za ideal Islamskega kalifata.

Ob nekaterih medijskih poročanjih se je včasih zdelo, kot da nekredibilni tuji agentje skušajo krivdo po krivici naprtiti našim vrlim, poštenim in dobronamernim prerokovim častilcem.

Verjeti na besedo

A po drugi strani ob vseh informacijah, ki so k nam curljale iz tujine, čudi pomanjkanje kritične distance do njihove verzije dogodkov. Ob nekaterih medijskih poročanjih se je včasih zdelo, kot da nekredibilni tuji agentje skušajo krivdo po krivici naprtiti našim vrlim, poštenim in dobronamernim prerokovim častilcem.

Med bolj izstopajočimi je bilo zagotovo srečanje avstrijskih salafistov s slovenskimi somišljeniki v Dolu pri Ljubljani. Ob tem so avstrijski organi in mediji zapeljali pravo paniko, pri nas pa je obveljalo, da je šlo za "nedolžen piknik", kjer so pojedli čevapčič ali dva, rekreativno streljali z zračno puško in igrali košarko.

Minula leta pa so se pred kamerami pojavljali tudi posamezniki, ki so brez problema potrdili srečanja z džihadističnimi osumljenci, poznanstva z obsojenimi ekstremisti, javno izražali stališča, da pri borcih ISIS-a ne gre za teroriste ter na spletu razglabljali o načinih (tudi nasilnih), kako v Sloveniji uvesti šeriat.

Seveda bi bilo komurkoli zgolj zaradi takšnih javnih stališč krivično in napak kar prilepiti oznako islamskega džihadista. Pregovor pravi, da pes, ki laja, ne grize in v večini primerov gre najbrž za predane ter dobronamerne prepričance v nauk, ki ga sicer večina strokovnjakov, pa tudi zmernih muslimanov, smatra za ekstremističnega.

A dejstvo je, da se okrog središč radikalnejših oblik islamizma v Sloveniji dogajajo nekatere deviacije, ki so vredne pozornosti medijev in javnosti, pa tudi pristojnih organov.

A dejstvo je, da se okrog središč radikalnejših oblik islamizma v Sloveniji dogajajo nekatere deviacije, ki so vredne pozornosti medijev in javnosti, pa tudi pristojnih organov.

Ne igrajo samo hokeja in kujejo železa

V pogovorih med poznavalci se ob tem pogostokrat omenjajo Jesenice, ki se pojavijo tudi v zgodbi Tuhinjčana Roka Žavbija. Ta se je iz ateista v globoko vernega muslimana spreobrnil prav v času srednješolskega izobraževanja v tem železarskem mestu. Danes vidimo, kam ga je sledenje tam priučenemu nauku pripeljalo.

Tovrstne zgodbe so poučen primer, zakaj se moramo Slovenci prebuditi iz sna, da živimo v mehurčku odsotnosti absolutnega zla, izoliranem od globalnega dogajanja.

Potrebno si je priznati, islamski ekstremizem je integralni del našega sveta in med nami zagotovo živijo tudi islamski džihadisti, otroci slovenskih mater, naši sosedje, sošolci, znanci, celo prijatelji, ki jim je duhovno praznino zbanaliziranega sekularnega sveta v nekem trenutku zapolnila ideologija s skrajnimi postavkami.

Panika sicer ni zdrava, niti potrebna, a naša družba na pojav islamskega džihadizma zagotovo ni tako imuna, kot si ta trenutek morda mislimo.