Primitivni napad na častno četo se lahko prej ali slej vrne - kot bumerang

Vir: Pixabay
POSLUŠAJ ČLANEK
Poletje v politiki pravilom pomeni obdobje zatišja. Najostrejše debate se umaknejo v ozadje, javni sektor, vključno z vlado in parlamentom pa se vsaj za nekaj časa odpravi na počitnice.

Toda zdi se, da to poletje ne bo tako. Vroče je zunaj, vroče ostaja tudi v naših glavah. Kombinacija obojega pa ni ravno dober katalizator konstruktivnih debat ter premišljenih in utemeljenih odločitev.

V napetem vzdušju udeleženci debat velikokrat ne pomislijo, da so njihovi boji z nekega drugega, ne nujno nevtralnega stališča popolnoma brezvezni.

Lahko pa je situacija še veliko bolj absurdna. Pogosto sploh ne gre za to, da bi v teh dvobojih zmagali. V resnici mnogokrat vedo, da bi jih nasprotnik z argumenti zlahka porazil. Zato vztrajajo pri prepiru le zato, da bi nasprotnika užalili. V smislu, če sem debato že izgubil, pa bodi vsaj užaljen.

Takšen način pogovarjanja sicer spremlja slovensko parlamentarno demokracijo že zelo dolgo. Posledice se že vidijo, iz nje so že davno izginili prav vsi s slabim želodcem.

Nekaj novega pa je, in to se vidi predvsem zadnje mesece, da se vrstijo primitivni izpadi tudi na ljudi in institucije, ki tega niso bile deležne nikoli prej.

Ko žrtev žaljivk postanejo tisti, ki jih ni mogoče obdolžiti popolnoma ničesar


Morda najbolj sramoten incident se je zgodil ob praznovanju rojstnega dne naše države 24. junija. Takrat je skupina več protestnikov z nesramnimi vzkliki, (ki niso bili zgolj: "Izdajalci!"), pospremila odhod častne čete na prizorišče proslave. Popackan je bil tudi službeni avtomobil slovenske vojske.

Častna četa za to seveda nima prav nobene krivde. Njena naloga je zlasti v tem, da ob protokolarnih dogodkih simbolizira slovensko vojsko in da ob tem tudi lepo izgleda.

Popolnoma razumljivo je, da imamo državljani večkrat pomisleke do dela organov na področju javne uprave, sodstva, policije, tožilstva ... Verjetno ni nihče prav vesel, da ga strpajo v zapor. Takrat pade tudi kakšna žaljivka. Toda takšne stvari se v teh poklicih moraš naučiti ignorirati.

Povsem drugače pa je, ko žrtev zmerljivk postanejo tudi tisti, ki jih ni mogoče obdolžiti popolnoma ničesar. Takrat je jasno, da smo priča popolnemu nespoštovanju institucij, zgolj zaradi upora, kar na dolgi rok vedno privede v njihovo krizo in neoperativnost.

Izkušnja iz zgodovine - vietnamska vojna


Ob polemiki glede žaljenja sicer velja dodati, da Slovenija nikakor ni prva država, kjer se je to zgodilo.

Kmalu po proslavi me je obramboslovka Ljubica Jelušič opozorila na knjigo Strangers At Home, ki med drugim govori tudi o tem, da so bili ameriški vojaki v času vietnamske vojne že samo, če so nosili uniformo, hitro zmerjani z "baby killerji" in drugimi ostrimi zmerljivkami.

Takšne zmerljivke se namreč protestnikom prej ali slej vrnejo kot bumerang. Najprej zato, ker napadajo popolnoma nedolžne ljudi, pa tudi zato, ker takšni izpadi pogosto izpostavijo, da za protesti ni nobenega resnega programa.

Se bodo protestniki do teh institucij tako obnašali tudi, ko bodo sami na oblasti?

Kaj nas čaka v prihodnosti?


Zato nas mora na tej točki pravzaprav postati strah.

Razsutje družbenih institucij zagotovo ni nekaj, kar bi si v demokratični družbi želeli. Postavljene so bile s preveliko muko in z njimi je bilo ohranjeno marsikatero človeško življenje.

Demokracija je moč kolektiva, ki razmišlja in brusi svoje argumente na argumentih drugih. Svobode govora. Popuščanja. Ustavnih vrednot in medsebojnega spoštovanja. Nikoli pa ne trenutek popolnega zmagoslavja, kjer cilj upravičuje sredstva.

Zatorej ohladite glave, bolje nam bo.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike