Prihod Svetega Duha je apostole utrdil v veri, danes se zdi ravno obratno ...

Praznovanje binkoštne nedelje je močno zasidrano v zgodovini Cerkve. Zagotovo vemo, da je binkošti krščanska skupnost praznovala že v prvi polovici 3. stoletja. Ime praznika izvira iz grške besede »pentekoste« in pomeni petdeseti. Binkošti namreč obhajamo petdeseti dan po veliki noči.

Na ta dan praznujemo prihod Svetega Duha, katerega simbol je rdeča barva pri bogoslužju.

Že prvo berilo, ki je vzeto iz Apostolskih del, poroča o prihodu Svetega Duha. Poročilo pravi, kako je bila velika množica zbrana na istem kraju. »Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali. Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden. Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti v tujih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati.« (Apd 2,2-4)

Plašna skupnost verujočih postane po binkoštih skupnost, katere bistvena značilnost je oznanjevanje vesele novice vsem ljudem. Nič več jih ni strah in so za vero pripravljeni dati tudi svoje življenje.

Od plašnosti do gorečnosti

Tudi v nadaljevanju Apostolskih del lahko vidimo, kako so binkošti ključne za prvo krščansko skupnost. Če so bili učenci do takrat plašni in so se v strahu skrivali pred Judi, se po tem dogodku vse spremeni. Plašna skupnost verujočih postane po binkoštih skupnost, katere bistvena značilnost je oznanjevanje vesele novice vsem ljudem. Nič več jih ni strah in so za vero pripravljeni dati tudi svoje življenje.

Iz tega je popolnoma jasno, da ti pričevalci ne pričujejo v lastni moči , pač pa predvsem v moči Duha, ki prihaja od zgoraj.

Binkošti danes

Kristjani verujemo, da se binkošti »zgodijo« tudi danes. Sveti Duh, ki je tretja Božja oseba, v Cerkvi deluje skozi vso zgodovino. Tudi danes birmanci v polnosti prejmejo istega Svetega Duha, kakor so ga prejeli prvi kristjani.

Resda ne zaznamo, da bi se nad njihovimi glavami kazali jeziki, podobni plamenom, vendar verujemo, da so vsi birmanci napolnjeni z istim Duhom. Kaj se torej zgodi, da učinki niso isti, kot pri prvih kristjanih? Zakaj je »učinek« birme danes v tem, da birmanci v večini več ne hodijo v cerkev in niso pričevalci vere, kakor so bili kristjani v prvih stoletjih?

Zakaj je »učinek« birme danes v tem, da birmanci v večini več ne hodijo v cerkev in niso pričevalci vere, kakor so bili kristjani v prvih stoletjih?

To vprašanje se vedno bolj pogosto pojavlja ne le pri župnikih, ki se s to problematiko najpogosteje srečujemo, pač pa tudi pri škofih, voditeljih katehetskih dejavnosti in mnogih drugih, ki to zaznavajo. Mnogo kje se namreč dogaja podobno in Slovenija ni osamljen primer.

Razlogov je veliko in problematika je kompleksna in ne delam si utvar, da bi tukaj podal rešitve. Morda pa lahko pokažem na kak element, ki bo komu pomagal, da bo (p)ostal zavzet Kristusov pričevalec.

Problem je na strani človeka ...

Ker verjamem, da vsi birmanci v polnosti prejmejo Svetega Duha, je hitro jasno, da je problem na strani človeka in ne na strani Boga. Bog nam vedno daje svobodo. Četudi nas Sveti Duh spodbuja k dobremu, imamo svobodo, da se odločimo po svoje, mnogokrat žal tudi proti Bogu. Tudi okolje v katerem živimo, nas velikokrat žal ne spodbuja k temu, da bi sledili Božji volji.

Žal lahko tudi v veliko družinah iščemo razloge za trenutno stanje. Kolikokrat slišimo iz ust kakšnega starša: »Sedaj se še potrudi, da opraviš birmo, potem pa ti ne bo več treba hoditi v cerkev.« Res žalostna spodbuda in slaba popotnica staršev, ki so se pri pri krstu otrok odpovedali hudemu duhu, izpovedali vero in obljubili, da bodo svojega otroka krščansko vzgajali.

Verjetno so na to povsem pozabili ali pa so vse skupaj vzeli kot lepo slovesnost, ki nima veze z realnim krščanskim življenjem.

Kaj sploh lahko storimo? Na veliko načinov lahko med svojimi domačimi, prijatelji, sodelavci in znanci pričujemo za Boga in pripravljamo rodovitno podlago Svetemu Duhu.

Hkrati pa prosimo na današnji binkoštni praznik, naj nas Sveti Duh navdihuje in nam pomaga, da bomo Njegove navdihe radi sprejemali in po njih živeli.