Preko sinode do bolj "demokratične Cerkve"?

V prispevku sta predstavljeni absolutni skrajnosti, ki verjetno ne odražata realnega stanja v Cerkvi. Ko človek prebere kaj takega, mu upadeta upanje in pogum. Srčno upam in predvsem zaupam, da bo izplen sinode vse kaj drugega, kot opisani pesimizem!

Hvala za vaša opozorila, dr. Kavčič. So na mestu in vidim, da se mnogi že ozaveščajo glede tega, da se lahko projekt sinode tudi zavozi in jo zlorabi za še več modernih idej, pri čemer bo Kristus, ki odrešuje človeka, spet nekje v ozadju. Me je pa papež Frančišek kar prijetno presenetil, ker se je - sicer po diplomatsko - zoperstavil idejam t. i. Sinodalne poti. Imel sem ga sicer za bolj modernističnega, priznam.
Kar se tiče mojih osebnih izkušenj s sinodo, pa imam kar nekoliko grenak občutek. Sinoda o sinodalnosti naj bi pripomogla k čim večji "demokratičnosti", seveda ob predpostavki, da se mnenja nato "sestavlja" v neke zaključke, ki gredo tudi skozi proces razločevanja. Tako je bilo rečeno na začetku. V tem letu dni pa sem ugotovil naslednje: tisti, ki so bili pred tem v ospredju, so še naprej v ospredju, tisti, ki so bili do tedaj v ozadju, so še naprej v ozadju. Se pravi, "business as usual" se tudi v sinodalnem času nadaljuje. V mojem okolju je polno nekih strateških svetov v cerkvenih okoljih, v glavnem pa gre za precej zaprte mehurčke. Spremenilo se je morda to, da tisti, ki so v ospredju, sedaj govorijo o sinodu. Tisti, ki so v ozadju, o njej ne govorijo, saj nimajo možnosti, da bi sploh kaj povedali. Tako še naprej ostaja glas utišanih.
V teh dneh, ki sem jih zaradi hudega prehlada preživel v postelji, sem si vzel nekaj časa za branja knjižic, ki jih je izdal razlagalec Svetega pisma (sicer ni prav katoličan) Derek Prince, ki v marsičem tudi razkrije določene vrzeli, ki nastajajo med sporočilom evangelija ter našo obstoječo versko kulturo (slednja je lahko tudi precej toksična). In v veliki meri slednja prevlada nad bistvom sporočila. Morda težava v našem zahodnem svetu tiči v tem, da si po eni strani nalagamo breme postave v odnosu do milosti (čeprav je sv. Pavel zelo jasno pisal, kako je s postavo), ker pa naše oznanilo zaradi tega ostaja neučinkovito, iščemo nadomestke v nekakšnih modernih pristopih z nekakšnim vključevanjem LGBT in podobnim. In če pogledam, s čim se v tem času ukvarja ljubljanska Teološka fakulteta, so to teme, ki so bolj malo povezano z našo evangelizacijo... Medtem ko so obstoječi duhovniki večinoma nepoučeni o duhovnih pasteh sodobne "wellness" kulture (izraz je uporabil celo papež Benedikt XVI. v knjigi Luč sveta), ko se nič ne ve o tem, kako se lahko obnavlja krstno milost, če imamo o tem jasno pojasnjena teološka izhodišča (ki jih seveda ni potrebno ne vem kako akademsko "razmesariti" in se potem okoli teh diskusij vrteti kot mačka okoli vrele kaše).
Predolga zgodba, da bi jo na tem mestu razvijal.
Zato mi ni vseeno, da se o sinodi sicer veliko govori, a na tem področju dela zelo malo. Veliko teorije, prakse pa komaj za vzorec. Tako ali tako pa se vsaka prava prenova začne tako, da se vračamo k izvirom in preverjamo dosedanjo pot.
»Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: ›Gospod, Gospod,‹ ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih." (Mt 7, 21)

Jah, tu je toliko stvari, da bi zmanjkalo časa, volje in prostora, da bi o vsem razpravljali. Morda samo nekaj idej.
- Jezus je o spolnosti zelo malo (praktično nič) govoril. Cerkev se je pa ravno na to področje spustila z nenavadno pikolovsko preciznost: kaj je? koliko? s kom? itd. Nekateri očitno menijo, da bi bil čas, da se nekoliko umakne iz tega področja.
- Je pa Jezus veliko govoril v karierizmu, iskanju osebnih koristi, hinavščini, itd., a o tem je cerkveni nauk začuda zelo splošen in medel, čeprav o ravno teh stranpoti je veliko slišati, da se dogajajo med "rimsko" gospodo.
- V svetu je polarizacija vedno bolj prisotna (Trump-Biden, laburisti-torijci, Janša-Kučan, itd.) zato ni čudno, da je tudi v Cerkvi čutiti to polarizacijo. Bilo bi pa zgledno, če bi se v Cerkvi naučili poslušati drug drugega in ne drug drugega označiti za liberalca oz. konzervativca. Šele ko vsakdo pove, kar mu leži na srcu lahko slišimo Sv. Duha.
- Stoletja je bilo tako, da je hierarhija učila folk je pa ubogal. Spremeniti pristop bo verjetno zahteval desetletja, generacijo in več in ne moremo pričakovati, da bo v letu, dveh vsem jasno kaj in kako. Ampak enkrat je pač treba začet.

Verniki živijo v sedanjosti, cerkveni dvorjani pa še kar v srednjem veku. Malo se jim že dani, da bodo ostali brez ovc, posledično brez vpliva in brez bogastva.
Najprej bo treba nehati diskriminirati ženske in vernike na sploh.
Verniki v škofiji naj volijo škofa, škofi v regiji kardinala, kardinali papeža, ki se mu doda kolegij. "Nezmotljivost" se odpravi. Mandati omejeni na 6 let, z možnostjo vnovičnega kandidiranja vse do 69. leta starosti. Vsakih 30 let koncil.
Odprava celibata, postopen umik neporočenih iz pastorale. Ker je družina "velika vrednota", "mala Cerkev" in le čevlje sodi naj kopitar.

Najprej me zelo veseli, da je avtor opozoril na nekatere dogodke v ozadju t.i. sinode o sinodalnosti in predvsem akterje/avtorje, ki so v slovenskem prostoru oz. katoliških medijih popolnoma spregledani. Čeprav so jih tuji katoliški mediji polni in se da do zadnjih informacij priti le z bežnim klikom. Predvsem angleščina pa dandanes iskreno povedano tudi ni takšna ovira oz. izgovor.

Kot drugo: na to ker se sedaj dogaja, smo nekateri opozarjali že vsaj leto nazaj. T.i. ''sinoda'' o ''sinodalnosti'' je namreč način, da se skozi 'zadnja vrata' Cerkve vrine spremembe, ki jih zahteva liberalni del Cerkve in ki ga spodbuja predvsem nemška t.i. Sinodalna pot.
Od te sinode zato ne moremo pričakovati nič drugega oz. dobrega, čeprav vsi glavni akterji naivnim opazovalcem s strani vernikov vedno znova zagotavljajo, da je ta sinoda nekakšna ''prepotrebna'' nova ''reforma'' Cerkve. Dejansko pa pritisk na sinodo prihaja iz strani dela (liberalnega) klera Cerkve na Zahodu (kot je glavne voditelje lepo naštel avtor), ki za doseganje svojih ciljev na posvetovanja po nacionalnih škofovskih konferencah povabi samo izbrane, ''sprejemljive'' ''predstavnike'' laikov. Laiki torej te kvazi-demokratične in laiške sinode ne vodijo, temveč jo šofira od zgoraj navzdol skrajno liberalno krilo Cerkve.

Kazahstanski škof Atanazij Schneider tako omenja, da gre za 'četrto veliko krizo Cerkve', ob čemer je trenutna kriza po resnosti blizu prvi in najhujši, t.i. Arijanski krizi, kjer je večina škofov apostazirala oz. je še hujša ker gre za čisti verski relativizem.

Tematike, ki jih današnji Cerkveni liberalci načenjajo so pravzaprav že ničkolikokrat prežvečeno nadaljevanje reform II. Vatikanskega koncila, kjer se je vse ustavilo ob zaključku pontifikata sv. Pavla VI. Spolna morala, spolne vloge, liturgija, Cerkvena disciplina: eno in isto, v krogu se tako vrtimo že 60 let.

Že dolgo časa je liberalni pol v Cerkvi ta zadnji veljavni in potrebni (pastoralni!) Koncil usmerjal za svoje lastne potrebe z dikcijo t.i. (dogmatičnega??) ''Duha'' Koncila, sedaj pa se ne moremo znebiti občutka, da je trenutna ''sinoda'' o sinodalnosti nek inštrument kako izvesti III. Vatikanski koncil brez da bi ga sploh sklicali oz. kako najti način za dokončno implementacijo stalnega ''koncilskega'' ''reformiranja'' iz leta v leto, reforma na reformo. Vse glede na kaprice modernih časov.

Nujno je torej, da se na stranpoti te t.i. sinode vedno znova opozarja in ne pusti, da bi iniciativo nad najprej interpretacijo in nato - Bog ne daj - implementacijo v maniri nekakšnega ''Sovjeta'' prevzel skrajno liberalno-progresivni del Cerkve.

Navsezadnje se glede na izjemno hudo krizo v modernem svetu premalo zavedamo, kakšno potencialno ogromno škodo lahko Cerkev s to sinodo utrpi, če bo v tej smeri nadaljevala. Gre za nekakšno duhovno atomsko bombo in mislim, da se višja duhovščina ob vseh dolgih sinodalnih traktatih (ki so sami sebi namen) te izjemne nevarnosti niti ne zaveda.

Za konec pa citat, ki ga je izrekel Cerkveni učitelj Sv. Atanazij: ''Non decet servire tempori, sed Domino.'' – ''Ne spodobi se služiti časom, ampak Gospodu.''

Toda Peter in Janez sta jim odvrnila: »Presodite, kaj je bolj pravično pred Bogom: poslušati vas ali Boga? (Apd 4,19)

Ja, Boga je treba bolj poslušati kot ljudi. In tudi škofi so samo ljudje. In na koncu tudi papež.

Oh. Mene vsi tile kardinali bolj malo zanimajo. Imam Sv. Pismo, predvsem pa zgled krščanskega življenja svojih prednikov. "Bog in Sv. Božji križ!" je zmeraj rekla moja babica in se pokrižala, preden je začela kakšno večje delo. Nič učenega, ampak meni bolj pomembno kot učene razprave raznih kardinalov in "duhovnih voditeljev" (primer Rupnik). Poskušam to prenašati naprej na vnuke, kolikor mi je dano.

Vsakdanjih katoličanov, nas navadnih, ki ne filozofiramo kaj dosti, misli teh učenih glav ne zanimajo, ubadamo se pač z vsakdanjimi težavami. V naši fari fantje nočejo biti več ministranti odkar so prišle zraven "babe", da bi pa kakšna ženska ljudem pred oltarjem solila pamet, pa sploh ne pride v poštev. Cerkev naj bo jasna : moški je moški, ženska pa ženska. Naj se imata rada med seboj! Duhovniku, ki bi se odločil za družino, naj se to omogoči, seveda je veliko vprašanje, če bi v duhovniški službi imel še dovolj časa in sredstev za družinsko življenje. Zdaj se v javnosti izpostavlja kot največji problem istospolni in njihove pravice, vendar to sploh ni tako velik problem, le prenapihnjen je. Naj se jim pomaga kolikor se jim lahko. Menim, da so bolj potrebni psihične pomoči, kot kirurških posegov. Seveda hočem spoštovati vse ljudi, neodvisno od tega, se z njimi strinjam ali ne.
Pred leti je bilo eno leto posvečeno bolj oddaljenim kristjanom, morda ne bi bilo slabo, če se to še kdaj ponovi.