Preko sinode do bolj "demokratične Cerkve"?
POSLUŠAJ ČLANEK
Te dni je neki duhovnik (sicer v bolj zaprtem krogu, zato pa zelo iskreno) na temo sinodalnosti izjavil, da je vse to morda najbolje pustiti pri miru, ker že celo leto vsi, od papeža navzdol, o njej govorijo (govorimo), »pa še zdaj nihče ne ve, kaj naj bi vse skupaj pomenilo.« To mi je dalo misliti, saj je za nami mesec januar, tekom katerega se je v Katoliški cerkvi zgodilo nekaj pomembnih dogodkov s skupnim imenovalcem »sinodalnost«.
Razjasnitve te zagonetke, namreč poskusa pojasnjevanja sinodalnosti, tudi v tej kolumni ne bomo iskali, vsaj ne neposredno. Za to se že dolgo trudijo sveti oče, škofje in, recimo jim tako, »duhovniki dobre volje«.
O sinodalnosti se tako ali drugače pogovarjamo že vsaj od leta 2019, ko se je »začela dogajati« nemška Sinodalna pot, ki pa je nekaj povsem drugega kot Sinoda o sinodalnosti, sklicana nekoliko pozneje s strani svetega očeta Frančiška. Morda je obema skupno to, da jih verno občestvo ni prav dobro razumelo, niti vzelo dovolj resno, marsikdaj zato, ker ni razumelo, za kaj pravzaprav gre.
Kot rečeno, pa lahko na zaključek leta 2022 in januar 2023 gledamo kot na pomemben čas tudi za razvoj teme sinodalnosti v Cerkvi. V tem času se je precej zataknila nemška Sinodalna pot, podaljšan je bil tudi sinodalni proces na ravni vesoljne Cerkve, zanj je bil izdan tudi spremni dokument za zaključno zasedanje škofov v Vatikanu, vmes pa se je zvrstila kopica nasprotujočih si izjav pomembnih cerkvenih avtoritet.
Sinodalni proces se je tako znašel pod plazom bolj ali manj jasnih kritik, od laikov, ki nemo zrejo dogajanje, preko skeptičnih »nižjih klerikov« pa vse do najvišjih ravni sinodalnega dogajanja. Izmed teh si bomo od bližje pogledali dve nasprotujoči si mnenji.
10. januarja je v Rimu nenadoma umrl kardinal George Pell. V Avstraliji rojeni kardinal, ki je v svoji domovini prestajal strašno preizkušnjo zaporne kazni zaradi lažnih obtožb spolnih zlorab, preden je bil oproščen, je bil kontroverzna, a pogumna osebnost. Leta je krojil usodo avstralske, pa tudi vesoljne Cerkve.
Za The Spectator je tik pred smrtjo napisal članek, v katerem je vatikanske načrte za prihajajočo škofovsko sinodo o sinodalnosti označil za »strupeno nočno moro«, pripravljalni dokument pa za »enega najbolj nedoslednih dokumentov, kar jih je kdajkoli izdelal Rim,« obtožujoč ga uporabe »neomarksističnega žargona«, »sovražnosti do apostolskega izročila« in prezira do temeljnih krščanskih načel, kot so vera v božjo sodbo, nebesa in pekel.
Ko je kardinal Pell spisal to delo, ni niti vedel niti mogel po človeško računati s svojo smrtjo. Umrl je prezgodaj, med operativnim posegom, ki sicer velja za rutinskega. Ostrina njegovega pisanja pa daje vedeti, da se je bil pripravljen »vreči v zobe« vsem kritikom in navdušencem nad trenutnim sinodalnim dogajanjem v Rimu.
Na drugi strani se je le dva tedna pozneje oglasil drug kardinal, eno izmed najbolj izstopajočih imen kardinalov, ki jih je kdaj imenoval papež Frančišek, nadškof Robert McElroy iz San Diega. V prispevku nekako »na glas zapiše« upanje enega pola Cerkve in strah drugega pola: kardinal McElroy v trdi, da je Sinoda o sinodalnosti ravno pravi čas, da se prenovi »evharistična disciplina«, ki naj bo v prihodnosti bolj vključujoča za vse krščene, ne glede na njihov duhovno stanje (včasih se je temu reklo stanje »posvečujoče milosti«).
Poleg teh prepričanj McElroy meni tudi, da spolna dejanja zunaj tradicionalne zakonske zveze niso »tako huda zadeva«, pri čemer si prizadeva za odpravo katekizemskega razlikovanja med spolno usmerjenostjo in spolno dejavnostjo.
McElroyjeva stališča se da sicer razumeti kot odmev nekaterih glasov v Cerkvi, ki pozivajo k bolj vključujočemu pristopu do pripadnikov skupnosti LGBT, med katerimi so denimo jezuit James Martin, škof Georg Bätzing v Nemčiji in kardinal Jean-Claude Hollerich v Luksemburgu (le-ta sicer tudi vodi sinodo o sinodalnosti).
Nadalje McElroy sinodo vidi kot primeren trenutek za uvedbo »posvečenja diakonis«, predlaga, da se na splošno ponovno razmisli o posvečenju žensk v duhovnice, notranji vzgib njegovega teksta pa je predvsem posredno prepričanje, da se lahko v Cerkvi po dogovoru odločamo in jo vodimo demokratično, kakor želimo. V ta namen v svojem eseju sinodalni proces označi kot »gibanje Svetega Duha.«
Kaj poreči, kaj pričakovati spričo te situacije?
Te dni sta kardinala Grech in Hollerich, ki vsak po svoji funkciji vidita priprave na škofovsko zasedanje v oktobru, pisala škofom pismo, v katerem sta poskušala pojasniti, da proces o sinodalnosti ni namenjen temu, da bi škofe potisnili na stranski tir in jih zreducirali na pomočnike pri pisanju zapiskov. Trenutno skupino strokovnjakov je namreč sestavil prav kardinal Grech, v njej pa med več desetimi člani sedi en sam škof. Njena naloga je priprava delovnega dokumenta (instrumentum laboris) za škofovski sinodi v tem in naslednjem letu.
S tremi kratkimi mislimi lahko zaključimo to kolumno o zakulisnem dogajanju tekoče sinode, ki postaja vedno bolj očitno.
Prvič, tudi sinoda o sinodalnosti vse bolj drvi v smer, ki jo je pred njo že začrtala nemška Sinodalna pot: teme, ki jih odpirajo pomembni škofje na obeh straneh, si postajajo zelo podobne.
Drugič, čeprav so kakršnekoli odločitve na koncu vezane na škofe, so ti – glede na omenjeno pismo dveh kardinalov, »sinodalnih očetov«, iz priprav očitno precej izključeni, kar je svojevrstna novost: sinode so bil skozi zgodovino Cerkve vedno vezane ne delo in skupne odločitve škofov.
Tretjič, ob vsem povedanem nekako paradoksalno povsem izginja vloga laikov, ki je bila v tem sinodalnem procesu najbolj izpostavljena ali najbolj želena, zadnje mesece pa se vse vrti okrog izražanja mnenj nekaterih pomembnih figur v Cerkvi.
Razjasnitve te zagonetke, namreč poskusa pojasnjevanja sinodalnosti, tudi v tej kolumni ne bomo iskali, vsaj ne neposredno. Za to se že dolgo trudijo sveti oče, škofje in, recimo jim tako, »duhovniki dobre volje«.
O sinodalnosti se tako ali drugače pogovarjamo že vsaj od leta 2019, ko se je »začela dogajati« nemška Sinodalna pot, ki pa je nekaj povsem drugega kot Sinoda o sinodalnosti, sklicana nekoliko pozneje s strani svetega očeta Frančiška. Morda je obema skupno to, da jih verno občestvo ni prav dobro razumelo, niti vzelo dovolj resno, marsikdaj zato, ker ni razumelo, za kaj pravzaprav gre.
Kot rečeno, pa lahko na zaključek leta 2022 in januar 2023 gledamo kot na pomemben čas tudi za razvoj teme sinodalnosti v Cerkvi. V tem času se je precej zataknila nemška Sinodalna pot, podaljšan je bil tudi sinodalni proces na ravni vesoljne Cerkve, zanj je bil izdan tudi spremni dokument za zaključno zasedanje škofov v Vatikanu, vmes pa se je zvrstila kopica nasprotujočih si izjav pomembnih cerkvenih avtoritet.
Sinodalni proces se je tako znašel pod plazom bolj ali manj jasnih kritik, od laikov, ki nemo zrejo dogajanje, preko skeptičnih »nižjih klerikov« pa vse do najvišjih ravni sinodalnega dogajanja. Izmed teh si bomo od bližje pogledali dve nasprotujoči si mnenji.
Kardinal George Pell
10. januarja je v Rimu nenadoma umrl kardinal George Pell. V Avstraliji rojeni kardinal, ki je v svoji domovini prestajal strašno preizkušnjo zaporne kazni zaradi lažnih obtožb spolnih zlorab, preden je bil oproščen, je bil kontroverzna, a pogumna osebnost. Leta je krojil usodo avstralske, pa tudi vesoljne Cerkve.
Za The Spectator je tik pred smrtjo napisal članek, v katerem je vatikanske načrte za prihajajočo škofovsko sinodo o sinodalnosti označil za »strupeno nočno moro«, pripravljalni dokument pa za »enega najbolj nedoslednih dokumentov, kar jih je kdajkoli izdelal Rim,« obtožujoč ga uporabe »neomarksističnega žargona«, »sovražnosti do apostolskega izročila« in prezira do temeljnih krščanskih načel, kot so vera v božjo sodbo, nebesa in pekel.
Ko je kardinal Pell spisal to delo, ni niti vedel niti mogel po človeško računati s svojo smrtjo. Umrl je prezgodaj, med operativnim posegom, ki sicer velja za rutinskega. Ostrina njegovega pisanja pa daje vedeti, da se je bil pripravljen »vreči v zobe« vsem kritikom in navdušencem nad trenutnim sinodalnim dogajanjem v Rimu.
Kardinal Robert McElroy
Na drugi strani se je le dva tedna pozneje oglasil drug kardinal, eno izmed najbolj izstopajočih imen kardinalov, ki jih je kdaj imenoval papež Frančišek, nadškof Robert McElroy iz San Diega. V prispevku nekako »na glas zapiše« upanje enega pola Cerkve in strah drugega pola: kardinal McElroy v trdi, da je Sinoda o sinodalnosti ravno pravi čas, da se prenovi »evharistična disciplina«, ki naj bo v prihodnosti bolj vključujoča za vse krščene, ne glede na njihov duhovno stanje (včasih se je temu reklo stanje »posvečujoče milosti«).
Poleg teh prepričanj McElroy meni tudi, da spolna dejanja zunaj tradicionalne zakonske zveze niso »tako huda zadeva«, pri čemer si prizadeva za odpravo katekizemskega razlikovanja med spolno usmerjenostjo in spolno dejavnostjo.
McElroyjeva stališča se da sicer razumeti kot odmev nekaterih glasov v Cerkvi, ki pozivajo k bolj vključujočemu pristopu do pripadnikov skupnosti LGBT, med katerimi so denimo jezuit James Martin, škof Georg Bätzing v Nemčiji in kardinal Jean-Claude Hollerich v Luksemburgu (le-ta sicer tudi vodi sinodo o sinodalnosti).
Nadalje McElroy sinodo vidi kot primeren trenutek za uvedbo »posvečenja diakonis«, predlaga, da se na splošno ponovno razmisli o posvečenju žensk v duhovnice, notranji vzgib njegovega teksta pa je predvsem posredno prepričanje, da se lahko v Cerkvi po dogovoru odločamo in jo vodimo demokratično, kakor želimo. V ta namen v svojem eseju sinodalni proces označi kot »gibanje Svetega Duha.«
Kam naprej?
Kaj poreči, kaj pričakovati spričo te situacije?
Te dni sta kardinala Grech in Hollerich, ki vsak po svoji funkciji vidita priprave na škofovsko zasedanje v oktobru, pisala škofom pismo, v katerem sta poskušala pojasniti, da proces o sinodalnosti ni namenjen temu, da bi škofe potisnili na stranski tir in jih zreducirali na pomočnike pri pisanju zapiskov. Trenutno skupino strokovnjakov je namreč sestavil prav kardinal Grech, v njej pa med več desetimi člani sedi en sam škof. Njena naloga je priprava delovnega dokumenta (instrumentum laboris) za škofovski sinodi v tem in naslednjem letu.
S tremi kratkimi mislimi lahko zaključimo to kolumno o zakulisnem dogajanju tekoče sinode, ki postaja vedno bolj očitno.
Prvič, tudi sinoda o sinodalnosti vse bolj drvi v smer, ki jo je pred njo že začrtala nemška Sinodalna pot: teme, ki jih odpirajo pomembni škofje na obeh straneh, si postajajo zelo podobne.
Drugič, čeprav so kakršnekoli odločitve na koncu vezane na škofe, so ti – glede na omenjeno pismo dveh kardinalov, »sinodalnih očetov«, iz priprav očitno precej izključeni, kar je svojevrstna novost: sinode so bil skozi zgodovino Cerkve vedno vezane ne delo in skupne odločitve škofov.
Tretjič, ob vsem povedanem nekako paradoksalno povsem izginja vloga laikov, ki je bila v tem sinodalnem procesu najbolj izpostavljena ali najbolj želena, zadnje mesece pa se vse vrti okrog izražanja mnenj nekaterih pomembnih figur v Cerkvi.
Zadnje objave
Ruski napad na Avstro-Ogrsko (12. del)
18. 9. 2024 ob 18:21
Za Roberta Goloba je laganje naravno stanje stvari
18. 9. 2024 ob 15:16
Delovni zvezki so v prvi vrsti posel
18. 9. 2024 ob 15:00
Predstavnika gospodarstva izstopila iz Strateškega sveta za davke
18. 9. 2024 ob 12:30
Novo: 166. številka Domovine!
18. 9. 2024 ob 6:13
Domovina 166: Pavel Rupar gre na volitve!
18. 9. 2024 ob 6:00
Odstopil je šolski minister Felda
17. 9. 2024 ob 20:32
Bo vlada dobila dva nova ministra?
17. 9. 2024 ob 19:38
Ekskluzivno za naročnike
Ruski napad na Avstro-Ogrsko (12. del)
18. 9. 2024 ob 18:21
Delovni zvezki so v prvi vrsti posel
18. 9. 2024 ob 15:00
Novo: 166. številka Domovine!
18. 9. 2024 ob 6:13
Prihajajoči dogodki
SEP
18
Delavnica izdelovanja terarijev
18:00 - 19:30
SEP
20
Kam le čas beži - 70 let ansambla Štirje kovači
19:00 - 22:00
SEP
24
SEP
26
Video objave
Odmev tedna: "Izkušen politik ne bi nikdar blebetal takšnih zadev"
13. 9. 2024 ob 23:02
Odmev tedna: Krvavo obarvane roke Ane Kučan
6. 9. 2024 ob 22:51
Izbor urednika
»Tomaž Vesel je bil k odstopu prisiljen«
13. 9. 2024 ob 6:00
Se Makarovičeva boji, da bo izgubila tožbo proti Možini?
12. 9. 2024 ob 19:08
Odmev tedna: Krvavo obarvane roke Ane Kučan
6. 9. 2024 ob 22:51
13 komentarjev
Neimenovana
V prispevku sta predstavljeni absolutni skrajnosti, ki verjetno ne odražata realnega stanja v Cerkvi. Ko človek prebere kaj takega, mu upadeta upanje in pogum. Srčno upam in predvsem zaupam, da bo izplen sinode vse kaj drugega, kot opisani pesimizem!
Gašper Blažič
Hvala za vaša opozorila, dr. Kavčič. So na mestu in vidim, da se mnogi že ozaveščajo glede tega, da se lahko projekt sinode tudi zavozi in jo zlorabi za še več modernih idej, pri čemer bo Kristus, ki odrešuje človeka, spet nekje v ozadju. Me je pa papež Frančišek kar prijetno presenetil, ker se je - sicer po diplomatsko - zoperstavil idejam t. i. Sinodalne poti. Imel sem ga sicer za bolj modernističnega, priznam.
Kar se tiče mojih osebnih izkušenj s sinodo, pa imam kar nekoliko grenak občutek. Sinoda o sinodalnosti naj bi pripomogla k čim večji "demokratičnosti", seveda ob predpostavki, da se mnenja nato "sestavlja" v neke zaključke, ki gredo tudi skozi proces razločevanja. Tako je bilo rečeno na začetku. V tem letu dni pa sem ugotovil naslednje: tisti, ki so bili pred tem v ospredju, so še naprej v ospredju, tisti, ki so bili do tedaj v ozadju, so še naprej v ozadju. Se pravi, "business as usual" se tudi v sinodalnem času nadaljuje. V mojem okolju je polno nekih strateških svetov v cerkvenih okoljih, v glavnem pa gre za precej zaprte mehurčke. Spremenilo se je morda to, da tisti, ki so v ospredju, sedaj govorijo o sinodu. Tisti, ki so v ozadju, o njej ne govorijo, saj nimajo možnosti, da bi sploh kaj povedali. Tako še naprej ostaja glas utišanih.
V teh dneh, ki sem jih zaradi hudega prehlada preživel v postelji, sem si vzel nekaj časa za branja knjižic, ki jih je izdal razlagalec Svetega pisma (sicer ni prav katoličan) Derek Prince, ki v marsičem tudi razkrije določene vrzeli, ki nastajajo med sporočilom evangelija ter našo obstoječo versko kulturo (slednja je lahko tudi precej toksična). In v veliki meri slednja prevlada nad bistvom sporočila. Morda težava v našem zahodnem svetu tiči v tem, da si po eni strani nalagamo breme postave v odnosu do milosti (čeprav je sv. Pavel zelo jasno pisal, kako je s postavo), ker pa naše oznanilo zaradi tega ostaja neučinkovito, iščemo nadomestke v nekakšnih modernih pristopih z nekakšnim vključevanjem LGBT in podobnim. In če pogledam, s čim se v tem času ukvarja ljubljanska Teološka fakulteta, so to teme, ki so bolj malo povezano z našo evangelizacijo... Medtem ko so obstoječi duhovniki večinoma nepoučeni o duhovnih pasteh sodobne "wellness" kulture (izraz je uporabil celo papež Benedikt XVI. v knjigi Luč sveta), ko se nič ne ve o tem, kako se lahko obnavlja krstno milost, če imamo o tem jasno pojasnjena teološka izhodišča (ki jih seveda ni potrebno ne vem kako akademsko "razmesariti" in se potem okoli teh diskusij vrteti kot mačka okoli vrele kaše).
Predolga zgodba, da bi jo na tem mestu razvijal.
Zato mi ni vseeno, da se o sinodi sicer veliko govori, a na tem področju dela zelo malo. Veliko teorije, prakse pa komaj za vzorec. Tako ali tako pa se vsaka prava prenova začne tako, da se vračamo k izvirom in preverjamo dosedanjo pot.
»Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: ›Gospod, Gospod,‹ ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih." (Mt 7, 21)
ViljeMar
Iz vašega pisanja, g. Blažič je mogoče zaslediti vašo dokaj slabo prikrito frustracijo, ker ne sodite med vplivne laike v slovenski Cerkvi. Kar je tudi sicer slabo prikrita nečimrnost. Ker o stvareh, ki so pomembne, se pač ne sprašuje kar vsakogar, ki zase misli, da nekaj pomeni. Tudi sam sem do sinode dokaj zadržan. Po drugi strani pa sem vesel, da so v javnem cerkvenem prostoru vendarle odrekli prostor dokazanim škodljivcem. To je predvsem tistim, ki se sicer radi hvalijo s svojim aktivnim krščanstvom, za seboj pa puščajo upostošenje, razdore, zlomljene odnose, žalovanje... +++++++++++++++
jeremias
Jah, tu je toliko stvari, da bi zmanjkalo časa, volje in prostora, da bi o vsem razpravljali. Morda samo nekaj idej.
- Jezus je o spolnosti zelo malo (praktično nič) govoril. Cerkev se je pa ravno na to področje spustila z nenavadno pikolovsko preciznost: kaj je? koliko? s kom? itd. Nekateri očitno menijo, da bi bil čas, da se nekoliko umakne iz tega področja.
- Je pa Jezus veliko govoril v karierizmu, iskanju osebnih koristi, hinavščini, itd., a o tem je cerkveni nauk začuda zelo splošen in medel, čeprav o ravno teh stranpoti je veliko slišati, da se dogajajo med "rimsko" gospodo.
- V svetu je polarizacija vedno bolj prisotna (Trump-Biden, laburisti-torijci, Janša-Kučan, itd.) zato ni čudno, da je tudi v Cerkvi čutiti to polarizacijo. Bilo bi pa zgledno, če bi se v Cerkvi naučili poslušati drug drugega in ne drug drugega označiti za liberalca oz. konzervativca. Šele ko vsakdo pove, kar mu leži na srcu lahko slišimo Sv. Duha.
- Stoletja je bilo tako, da je hierarhija učila folk je pa ubogal. Spremeniti pristop bo verjetno zahteval desetletja, generacijo in več in ne moremo pričakovati, da bo v letu, dveh vsem jasno kaj in kako. Ampak enkrat je pač treba začet.
Thor
Verniki živijo v sedanjosti, cerkveni dvorjani pa še kar v srednjem veku. Malo se jim že dani, da bodo ostali brez ovc, posledično brez vpliva in brez bogastva.
Najprej bo treba nehati diskriminirati ženske in vernike na sploh.
Verniki v škofiji naj volijo škofa, škofi v regiji kardinala, kardinali papeža, ki se mu doda kolegij. "Nezmotljivost" se odpravi. Mandati omejeni na 6 let, z možnostjo vnovičnega kandidiranja vse do 69. leta starosti. Vsakih 30 let koncil.
Odprava celibata, postopen umik neporočenih iz pastorale. Ker je družina "velika vrednota", "mala Cerkev" in le čevlje sodi naj kopitar.
Rokc5
Thor: Iz stališča zunanjega, sekularnega opazovalca je stališče logično. Saj o tem lahko beremo že zadnjih 30 let, veliko sekularnih izvedencev se o tem ponavlja kot pokvarjena plošča. Težava pa je, da so se takšne zadeve praktično že preizkusile! :) Še več, implementirale so jih (vsaj v minimalni obliki) praktično vse protestantske cerkve v zadnjih 30 letih (ene več, druge manj, nekatere protestantske ločine so implementirale čisto vsako moderno noviteto oz. 'fad'). In surprise, surprise, zadeva dokazano NE funkcionira, ker cerkve, ki se ne zavzema za nič, nihče ne rabi :) Dejansko je implementacija teh idej razklala (ali pa na rob razkola pripeljala) že marsikatero protestantsko denominacijo. Torej imamo tu katoliki s strani protestantov "pomoč", ki jasno kaže, česa za nobeno ceno NE početi :) Zadnjič sem prebral eno dobro misel, na enem tujem katoliškem forumu, da bi moralo vodstvo recimo Cerkve v ZDA prebrati, kakšne "rešitve" in spremembe zagovarja zelo znani trdo levo-liberalni časopis The Atlantic (ki ima kar pogosto kolumniste na to temo) in potem narediti ......... točno KONTRA. :)
Rokc5
Najprej me zelo veseli, da je avtor opozoril na nekatere dogodke v ozadju t.i. sinode o sinodalnosti in predvsem akterje/avtorje, ki so v slovenskem prostoru oz. katoliških medijih popolnoma spregledani. Čeprav so jih tuji katoliški mediji polni in se da do zadnjih informacij priti le z bežnim klikom. Predvsem angleščina pa dandanes iskreno povedano tudi ni takšna ovira oz. izgovor.
Kot drugo: na to ker se sedaj dogaja, smo nekateri opozarjali že vsaj leto nazaj. T.i. ''sinoda'' o ''sinodalnosti'' je namreč način, da se skozi 'zadnja vrata' Cerkve vrine spremembe, ki jih zahteva liberalni del Cerkve in ki ga spodbuja predvsem nemška t.i. Sinodalna pot.
Od te sinode zato ne moremo pričakovati nič drugega oz. dobrega, čeprav vsi glavni akterji naivnim opazovalcem s strani vernikov vedno znova zagotavljajo, da je ta sinoda nekakšna ''prepotrebna'' nova ''reforma'' Cerkve. Dejansko pa pritisk na sinodo prihaja iz strani dela (liberalnega) klera Cerkve na Zahodu (kot je glavne voditelje lepo naštel avtor), ki za doseganje svojih ciljev na posvetovanja po nacionalnih škofovskih konferencah povabi samo izbrane, ''sprejemljive'' ''predstavnike'' laikov. Laiki torej te kvazi-demokratične in laiške sinode ne vodijo, temveč jo šofira od zgoraj navzdol skrajno liberalno krilo Cerkve.
Kazahstanski škof Atanazij Schneider tako omenja, da gre za 'četrto veliko krizo Cerkve', ob čemer je trenutna kriza po resnosti blizu prvi in najhujši, t.i. Arijanski krizi, kjer je večina škofov apostazirala oz. je še hujša ker gre za čisti verski relativizem.
Tematike, ki jih današnji Cerkveni liberalci načenjajo so pravzaprav že ničkolikokrat prežvečeno nadaljevanje reform II. Vatikanskega koncila, kjer se je vse ustavilo ob zaključku pontifikata sv. Pavla VI. Spolna morala, spolne vloge, liturgija, Cerkvena disciplina: eno in isto, v krogu se tako vrtimo že 60 let.
Že dolgo časa je liberalni pol v Cerkvi ta zadnji veljavni in potrebni (pastoralni!) Koncil usmerjal za svoje lastne potrebe z dikcijo t.i. (dogmatičnega??) ''Duha'' Koncila, sedaj pa se ne moremo znebiti občutka, da je trenutna ''sinoda'' o sinodalnosti nek inštrument kako izvesti III. Vatikanski koncil brez da bi ga sploh sklicali oz. kako najti način za dokončno implementacijo stalnega ''koncilskega'' ''reformiranja'' iz leta v leto, reforma na reformo. Vse glede na kaprice modernih časov.
Nujno je torej, da se na stranpoti te t.i. sinode vedno znova opozarja in ne pusti, da bi iniciativo nad najprej interpretacijo in nato - Bog ne daj - implementacijo v maniri nekakšnega ''Sovjeta'' prevzel skrajno liberalno-progresivni del Cerkve.
Navsezadnje se glede na izjemno hudo krizo v modernem svetu premalo zavedamo, kakšno potencialno ogromno škodo lahko Cerkev s to sinodo utrpi, če bo v tej smeri nadaljevala. Gre za nekakšno duhovno atomsko bombo in mislim, da se višja duhovščina ob vseh dolgih sinodalnih traktatih (ki so sami sebi namen) te izjemne nevarnosti niti ne zaveda.
Za konec pa citat, ki ga je izrekel Cerkveni učitelj Sv. Atanazij: ''Non decet servire tempori, sed Domino.'' – ''Ne spodobi se služiti časom, ampak Gospodu.''
Shalotka
Hvala Rokc5 za ta citat.Sv.Atanazij : Ne spodobi se služiti časom ampak Gospodu." To je to, zame glavno vodilo. ...Morda ne sodi sem, pa vendar...Dobesedno zasvojila me je knjiga Tisoč darov avtorice Ann Woskamp (Družina 2018).Sinode gor ali dol! Jaz moram moj " čolnič življenja" pripeljati do Cil Cerkveni nauk mora temeljiti na Svetem pismu.Nobenih kompromisov in modernizacij na račun popularnosti Cerkve. Sodobni človek bi UŽIVAL življenje.Naj ga uživa v DUHU in naj ve, da križa ni potrebno iskati, če pa pride, si ga dolžan NOSITI ! Lahko je častiti Jezusa v Betlehemu, mnogo težje pa v Velikem tednu !
Katarina Mikus
Za konec pa citat, ki ga je izrekel Cerkveni učitelj Sv. Atanazij: ”Non decet servire tempori, sed Domino.” – ”Ne spodobi se služiti časom, ampak Gospodu. ________ Tako je. Niti Tridentinskemu koncilu ne.
AlojzZ
Toda Peter in Janez sta jim odvrnila: »Presodite, kaj je bolj pravično pred Bogom: poslušati vas ali Boga? (Apd 4,19)
Ja, Boga je treba bolj poslušati kot ljudi. In tudi škofi so samo ljudje. In na koncu tudi papež.
helena_3
Oh. Mene vsi tile kardinali bolj malo zanimajo. Imam Sv. Pismo, predvsem pa zgled krščanskega življenja svojih prednikov. "Bog in Sv. Božji križ!" je zmeraj rekla moja babica in se pokrižala, preden je začela kakšno večje delo. Nič učenega, ampak meni bolj pomembno kot učene razprave raznih kardinalov in "duhovnih voditeljev" (primer Rupnik). Poskušam to prenašati naprej na vnuke, kolikor mi je dano.
Kaj pa vem
Močno se strinjam z vami. Naši predniki so brez filozofije vedeli, kaj je prav. Naš župnik tako rad malo poklepeta in prav nič ne filozofira. Se spominjam pred leti nekega kaplana, ki ni našel stika z nikomer v fari, po hierarhiji pa je prišel zelo visoko. Če se ne motim, deluje v nekem cerkvenem sodišču. Bil je pa še en kaplan,ki se je zelo hitro priljubil vsem, premaknil en kup stvari, potem pa odšel v tujino, mislim da na Švedsko. To ni bilo tu, kjer živim zdaj, ampak v eni od najbolj sekulariziranih far. Ni mi jasno zakaj so tega duhovnika poslali v tujino.
Kaj pa vem
Vsakdanjih katoličanov, nas navadnih, ki ne filozofiramo kaj dosti, misli teh učenih glav ne zanimajo, ubadamo se pač z vsakdanjimi težavami. V naši fari fantje nočejo biti več ministranti odkar so prišle zraven "babe", da bi pa kakšna ženska ljudem pred oltarjem solila pamet, pa sploh ne pride v poštev. Cerkev naj bo jasna : moški je moški, ženska pa ženska. Naj se imata rada med seboj! Duhovniku, ki bi se odločil za družino, naj se to omogoči, seveda je veliko vprašanje, če bi v duhovniški službi imel še dovolj časa in sredstev za družinsko življenje. Zdaj se v javnosti izpostavlja kot največji problem istospolni in njihove pravice, vendar to sploh ni tako velik problem, le prenapihnjen je. Naj se jim pomaga kolikor se jim lahko. Menim, da so bolj potrebni psihične pomoči, kot kirurških posegov. Seveda hočem spoštovati vse ljudi, neodvisno od tega, se z njimi strinjam ali ne.
Pred leti je bilo eno leto posvečeno bolj oddaljenim kristjanom, morda ne bi bilo slabo, če se to še kdaj ponovi.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.