Prekletstvo enakosti

S tem ko se Golobova vlada hvali, da je razlika med minimalno in povprečno plačo pri nas med najmanjšimi v Evropi, vladajoči očitno kažejo težnjo k svojemu idealu: narediti Slovenijo čim bolj enako v revščini. Takšna uravnilovka onemogoča ustrezno nagrajevanje bolj produktivnih zaposlenih in razvoj podjetij, brez česar bomo še manj konkurenčni. Absurd je, da ima to agendo stranka Gibanje Svoboda, ki je celo članica evropske skupine liberalcev Alde. 

Tokrat v tedniku Domovina podrobno analiziramo napačne predstave o tem, češ da je najbolj idealna družba tista, kjer imajo ljudje enake dohodke in premoženje. Človek bi pričakoval, da je klavrn propad socializma, ki se je izkazal predvsem za gospodarsko povsem neučinkovit model (ob tem, da so seveda vsi socialistični oziroma komunistični režimi prispodoba za sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic), spodrezal krila politikam ekonomske enakosti. Toda Slovenija je tudi po tej strani specifična. Ne le, da nam je Golobova vlada najbolj od vseh v državah OECD v preteklih letih dodatno zategnila davčni primež (delež prispevkov delodajalca, delojemalca in dohodnine v povprečni bruto plači), ki je bil že pred njenim nastopom pri nas med najvišjimi med razvitimi državami, se zdaj celo ponaša, češ da to prinaša visoko stopnjo »družbene kohezije in stabilnosti«.  

Seveda vodi pot do tega s porabljanjem tujega denarja, torej denarja podjetij, ki jim uspe ne le tekmovati na vse bolj konkurenčnem globalnem trgu, pač pa zraven še preko obdavčenja polniti državni proračun. A pot Golobovih v njihovo »idealno družbo« pomeni mnoge žrtve. Visoki prispevki in davki pri plačah, ki nadpovprečno obremenijo nadpovprečno produktivne, inovativne, marljive zaposlene, podjetnikom v veliki meri onemogočajo, da bi jih ustrezno nagradili. S tem je razlika med njihovimi plačami in tistimi, ki prinašajo podjetjem manj dodane vrednosti, ena najmanjših v Evropi, kar seveda ni nekaj dobrega, kot se sprevrženo hvali vlada, pač pa je destimulativno. Nagrajuje se povprečnost ali celo podpovprečnost, ne pa odličnost. Ne gre zgolj za napačno politiko na ravni posameznikov. Podjetjem se na ta način tudi otežuje večje investiranje v razvoj, saj jim ne zmanjkuje le denarja, pač pa tudi motiviranih zaposlenih, ki bi prinašali nove rešitve. Rezultat je, da rastemo počasneje, kot bi lahko in kot bi morali. Demografski trendi so neizprosni. »Rešuje« nas lahko le dvig produktivnosti. Neverjetno, toda vlada gre pod vodstvom nekoga, ki so ga lažno predstavljali kot top menedžerja, v nasprotno smer. Iz Slovenije želijo narediti »deželo proletarcev«. Pri čemer bi seveda v to skupino sodila velika večina, nad njo pa bi vladal njihov »novi razred«, nenehno izdatno dojen z denarjem, ki ga pridelajo drugi. Sedanji premier ve, da ekonomska enakost zavira razvoj, a jo propagira z namenom pridobivanja volivcev.  

Objavljamo tudi intervju s podjetnikom dr. Alešem Štrancarjem, lastnikom izdajateljev tednika (in spletne strani) Domovina ter preiskovalnega spletnega portala info360.si. Dr. Štrancar je na čelu ajdovskega podjetja BIA Separations (danes Sartorius BIA Separations, ki je vodilno na področju razvoja tehnologije za proizvodnjo, čiščenje in analizo velikih biomolekul) skupaj s sodelavci skozi desetletja ustvaril izjemno zgodbo o uspehu. Pred petimi leti je bila družba, ki jo še vedno vodi, za 320 milijonov evrov prodana nemškemu Sartoriusu. V intervjuju opozarja na iracionalnost slovenske politike biti PROTI. To želi obrniti v politiko ZA skupno dobro, zato se je pred kratkim ponudil za nadstrankarskega kandidata za funkcijo premierja. Pred nekaj dnevi je razburil del javnosti z objavo na omrežju X, v kateri je premierja Roberta Goloba postavil ob bok italijanskemu diktatorju Mussoliniju. Za Domovino je pojasnil, zakaj je primerjava še kako ustrezna. V pogovoru je razkril tudi kriminalno zgodbo o izsiljevanju, podkupovanju ter spregah v avstrijskem sodstvu. Opisal je poskus zlonamernega prevzema družbe Bia Separations s strani nekaj akterjev v Avstriji, ki so ga skušali kot direktorja izsiljevati ter celo podkupiti za sodelovanje pri tem.  

Sedanji premier ve, da ekonomska enakost zavira razvoj, a jo propagira z namenom pridobivanja volivcev. 

(D215, 3)